Razmere v državi, zaradi covida-19, so nam v tudi v letu 2021 onemogočile marsikateri planirani izlet. Vseeno pa nam je 14 in 15.08 uspelo izvesti izlet na planino Razor in potem še vzpon na Vrh nad Škrbino.

Na ta izlet se nas je  podalo enajst članov. Po dveh in pol urah vožnje smo prispeli na parkirišče planine Kuk na višini 1150 m. Vreme je bilo sončno, prečudoviti razgledi, vse to pa je nakazovalo, da bomo preživeli lep, čudovit, vendar vroč dan.

Po lepi kolovozni poti smo po slabi uri hoje prispeli na Planino Razor na 1315 m. Tu smo imeli dogovorjeno prenočitev, zato smo iz nahrbtnikov odložili nepotrebne stvari za na vrh.

Ker je bila ura že skoraj deset, se je to poznalo tudi pri hoji, saj je bilo že zelo vroče. Prvo smo hodil po travniku, potem po gostem ruševju, na koncu pa smo se po kamniti stezici dvigovali proti Vrhu nad Škrbino. Bilo je res, res vroče.

Na vrhu smo se razgledoval po gorah okoli nas. Nekatere smo prepoznali, za druge smo samo ugibali, kateri vrh bi lahko bil. Na eni strani se je razprostirala pokrajina bohinjskega dela, na drugi pokrajina bovškega konca. Vse skupaj je bilo res prekrasno. Naša pot nas je potem peljala na sedlo Škrbina 1910 m. Tu je del skupine pot nadaljeval v smeri Podrte gore, del pa se je vračal na Planino Razor. Vročina je bila med hojo v ruševju skoraj kot hoja v peklu. Vroče, vroče.

Skupina, ki je pot nadaljevala proti Podrti gori, se je prav zaradi neznosne vročine pod Podrto goro obrnila nazaj proti Planini Razor.

Na Planini Razor se je nabralo precej ljudi, tudi malih otrok je bilo precej. Ker je pot iz parkirišča pred planino Kuk do Planine Razor zelo lahka, je to idealen izlet za družine z otroki.

Naslednji dan nas je pot vodila v Vrsno, kjer se je rodil in mladost preživel član našega planinskega društva Bojan. Pripovedoval nam je o zgodovini tega kraja in o pomembnejših in zanimivih stvareh tega področja. Zelo poučno in zanimivo.

Izlet pa smo nadaljevali in zaključili na Planini Kuhinja kjer smo se nasitili z dobrimi štruklji.

Ta izlet je bil res zelo kvaliteten, povzpeli smo se na  vrh, se seznanili z zgodovino tega predela Slovenije in se posladkali z značilnimi dobrotami tega podeželja.

Hrastnik, avgust 2021

Zapisala: A.Zvonka Zupančič
Foto: Vojko Zupančič

Planinsko društvo Hrastnik v svoj program obiska gora, občasno uvrsti tudi bolj zahtevne gore. Tako smo se nas je devet pohodnikov 04.09.2021 podalo na Tursko goro. Gora se nahaja nad Logarsko dolino na eni strani in nad dolino Kamniške Bistrice. Poti na goro je več, vse so opredeljene kot zelo zahtevne poti. No, mi smo se podali čez Turski žleb. Samovarovalni komplet, ter čelada sta tu obvezna oprema.

Izhodišče poti je bil slap Rinka in nadaljevanje proti Okrešlju. Kljub radovednosti kako poteka izgradnja koče, smo se odločili, da si to ogledamo po povratku s poti.

Vreme je bilo napovedano kot lepo, stabilno. Upali smo, da le ne bo prevroče.

Zagrizli smo se v melišče pod Turskim žlebom. Še prej pa smo pri spominskem obeležju pokomentirali tragičen dogodek, kjer je na praktični vaji reševanja v gorah, izgubilo življenje pet alpinistov.

Upali smo, vsaj ženske, da nam Turski žleb, ne bo delal večjih težav. Pa so bile prav prve stope na začetku poti, odločilne. Potem pa nam  je pot dobro stekla, po klinih in “zaupanje”, prav do vrha žleba. Pot smo nadaljevali po lahki grebenski poti na vrh Turske gore. Prelepi razgledi na Rinke, Skuto, Brano. Pot smo nadaljevali proti Kotličem in naprej proti Kamniškemu sedlu. Pot je zelo krušljiva, zato smo hodili zelo previdno. Spustili smo se v lukjo ”Sod brez dna” in potem spet navkreber. Kar prijetno utrujeni smo prispeli na Kamniško sedlo. Pa sta nam počitek in malica vlila novih moči za naprej. Pri koči je bilo kar precej ljudi. Odhajali so na različne poti, naša pa je potekala nazaj proti Okrešlju. Tu smo si ogledali  gradnjo novega sodobnega doma na Okrešlju. Zgrajen in dokončan naj bi bil leta 2023.

V Mozirju smo  ob pijači in pizzi, ki jo je “častila” naša pohodnica ob svojem okroglem rojstnem dnevu, razpravljali o prehojeno poti, ki ni bila ravno “sprehajalna”, ter  bili veseli da nam take poti še vedno predstavljajo uresničljiv  izziv za naprej.

Zvonka ZUPANČIČ

Zahtevna označena pot, čas hoje 3 ure,  višinske razlike po poti pa 1015m/

»Svet gora je zrcalo, ki vsakemu kaže lastno revščino, lastno bogastvo.
Več mi povedo te slike, kot na tisoče besed /Dr. Tuma/«

V ranih, jutranjih urah se nas osem ljubiteljev gora odpelje novim dogodivščinam na proti. Naš današnji cilj je Storžič, 2132 m visok vrh. Najvišja gora v zahodnem delu Kamniško Savinjskih Alp.  Dominanten vrh v obliki stožca, viden daleč naokrog, ki sem ga že dolgo ogledovala od daleč, pa tudi povsem od blizu, ko sem bila spomladi na Kriški gori in Tolstem vrhu in si želela, da ga končno tudi osvojim.

Vožnja po avtocesti, mimo Tržiča do Doma pod Storžičem kar hitro mine, tako, da smo pripravljeni za sam vzpon že ob sedmi uri. Hladno jutro je pravo za začetek poti, ki nas vodi levo v gozd, potem pa nekaj po kolovoznih poteh, skozi mešan listnat gozd, le naprej in višje. Pot postaja ožja, s kratkimi ovinki in kar kmalu smo že na sedlu, od koder se vidi nazaj na naše izhodišče, pa ves greben Košute je za nami in tudi do našega najvišjega, nam sega pogled. Malo si odpočijemo in že gremo naprej po poti, med ruševjem in nizko floro. Žal se cvetje za letos poslavlja, je pa nadvse lepo opazovati rdeče obarvano borovničevo listje, ki žari v prvih sončnih žarkih. Kar nekaj ljudi se že vrača iz vrha, mi pa veselo in brez večjih težav gremo naprej. Iz ruševja preidemo na kamnit teren. Najprej prečenje v desno, z nekaj jeklenicami na poti, potem pa poplezavamo strmo v breg,  proti vrhu. Še malo bolj v desno, malo v hrib in že smo prišli na sam vrh, ki je že dodobra obiskan. Z malo truda si najdemo primerno sedišče in prostor za malo daljši počitek in seveda čas, da se dodobra razgledamo po prelepi okolici.

Kar nisem mogla verjeti, koliko možnih pristopov je do samega vrha in tako prihajajo novi in novi pohodniki, iz različnih smeri.  Med njimi tudi skupina mladih fantov, ki so nas povsem navdušili. Veseli, da jim je uspelo priti na vrh, si odprejo malo steklenico šampanjca /vsi v okolici smo bili poškropljeni s penino/, potem pa se zasliši muzika, domača muzika, ki je čisto taprava, za vrh Storžiča. Kar nekaj Avsenikovih melodij se je zvrstilo, ljudje pa smo se povsem sprostili in bili veseli, saj kaj takega pa še res nismo  doživeli na kakšnem vrhu. Veselo vriskanje, pa tudi nekaj plesnih korakov smo naredili, tudi v naši skupini in vse to nam je še dodatno polepšalo dan.

Čas, ko se naši pogledi sprehajajo po bližnjih in daljnih vrhovih pa smo morali prekiniti, saj je bil pred nami še daljši spust nazaj v dolino. Odločimo se za drugo pot, po jugozahodnem delu čez Žleb. Večkrat se pogledi vrnejo nazaj na vrh, kjer je še vedno polno pohodnikov, mi pa res zelo počasi napredujemo,  po zelo strmem terenu, proti dolini.  Teren sam je kar tečen, saj moraš paziti prav na vsak korak, da ti ne zdrsne in bi se  lahko odpeljal, po šopastih travah naprej proti dolini. Srečujemo vesele ljudi, ki se po tej poti vzpenjajo proti vrhu, mi pa napredujemo v obratni smeri in že smo nad planino Javornik, potem pa naprej proti Veliki Poljani.  Teren se končno izboljša in pričnemo s prečenjem gozdnih in travnatih pobočij, naprej do planine, kjer si vzamemo čas za počitek. Mir je, sonček nas prijetno greje in nikomur se nikamor ne mudi. To so trenutki, ko se čas ustavi in, ko so naše glave prazne, brez težkih misli, ki nas zadnje čase okupirajo in želimo si da bi bilo spet tako, kot je bilo…A, kaj, ko je realnost drugačna in žal nam ni dano ostati v tej »pravljici«. Gremo naprej, nazaj v realnost, nazaj proti našemu izhodišču. Kot vedno so zadnji koraki najtežji.

Najboljši občutek je, ko veš, da je pot končana, ko veš, da si naredil veliko zase in se imel lepo v družbi sebi podobnih ljudi. A danes je bil še posebno vesel dan, saj je naša Olgi končala SPP. Vsi smo navdušeni nad njenim dosežkom, saj je zelo lep vzgled in vzpodbuda nam vsem. BRAVO Olgi, vse čestitke in poklon nas vseh. Carica si! In seveda smo temu dosežku nazdravili pred domom pod Storžičem. Prav prijetno je bilo posedeti na sončku in se veseliti skupaj z Olgico. Jaz pa si bom končno lahko zapisala v dnevnik pohodov še en osvojen vrh, tokrat je to Storžič.

»Na koncu take poti ni važno, kako visoka je gora, koliko višincev si opravil in kako si grizel kolena, važno je kako z vsako novo potjo rasteš v sebi…«

Irena Zdovc