Priprave na: ‘DAN SLOVENSKIH PLANINCEV – KAL – 10.06.2023’

Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Priprave - 10. 06. 2023
Delovne akcija - postavitev šotora - 28.05.2023
Postavitev šotora - 28.05.2023
Delovne akcija - postavitev šotora - 28.05.2023
Postavitev šotora - 28.05.2023
Delovne akcija - postavitev šotora - 28.05.2023
Postavitev šotora - 28.05.2023
Delovne akcija - postavitev šotora - 28.05.2023
Postavitev šotora - 28.05.2023
Delovne akcija - postavitev šotora - 28.05.2023
Postavitev šotora - 28.05.2023
« of 2 »

Snežnik – 7. 5. 2023

Vsi se sprašujem in se čudimo, kako to, da se nam leta vse hitreje obračajo, da nam čas leti z nadzvočno hitrostjo. Žal odgovora na vsa vprašanja nimamo, se pa vsi strinjamo, da nam čas leti pred nosom in nikakor ga več ne dohajamo. Žal, a takle imamo.  Zato pa se vsi strinjamo in se trudimo, da naš prosti čas izkoristimo z ljudmi, ki so nam dragi, z ljudmi s katerimi se imamo vedno lepo in tam kjer smo vsi zelo radi, nekateri najrajše. In tokrat je prišel na vrsto Snežnik. 1796 m visok vrh, ki dominira v tem delu Slovenije. Ob lepem vremenu z njega vidimo daleč tja v Gorski Kotar, pa po naši širni Slovenije in vse do morja. To področje je med najbolj namočenimi predeli pri nas, površje pa pokriva le tanka plast zemlje, veliko je kamnitega površja, nekje težko prehodnega.

Ker sem bila prejšnji dan deležna hudega neurja v Celjski kotlini, po pravici povem, da sem bila skeptična na smiselnost pohoda naslednji dan. Pa sem se odločila, da reskiram in kar bo, pač bo. O, kako bi mi bilo žal dneva, če bi ga preživela doma… Včasih pač moramo poslušati notranji glas in se prepustiti dnevu, ki je pred nami.

Kar dolgo smo se vozili po naši lepi Sloveniji, da smo po slabih treh urah prispeli na Sviščake. Tu je postavljen dom, ki je lepo urejen in z dobro ponudbo. Od tu se preko travnika in bližnjih vikend hišic povzpnemo proti gozdu in naprej proti sedlu. Pot je prijetna in nič kaj zahtevna, saj poteka po mehkih gozdnih poteh, ki se rahlo vzpenjajo do sedla, kjer se prične del Botaničnega rezervata, saj je rastje po teh pobočjih zelo bogato in edinstveno. Večina nas je bila že večkrat na tej poti, nekaj med nami, pa jih je bilo prvič. Na tem sedlu nas vedno pričaka, kakšna roba-material, ki ga naj bi pohodniki prostovoljno znosili do koče. Tokrat so bila to le nacepljena drva. Tako je skoraj vsak nahrbtnik bil še malo težji in oskrbnik koče je bil hvaležen prav za vsako poleno.

Pot nas vodi po skalnih stezicah, ob njih je polno ruševja in v tem času sem občudovala navadni volčin, ki je zelo strupena rastlina, a z mamljivim vonjem. Toliko jih resnično še nikjer nisem videla, pa tako bogati so bili in zelo dišeči. Na določenih predelih pa se je še vedno bohotila prelepa pomladna resa in s svojo roza-vijola barvo sijala v tem lepem dnevu. Drugega cvetja v bistvu še ni bilo, saj se je sneg, komaj pričel poslavljati in je bilo še kar nekaj obsežnih »snežnih flik« po katerih smo počasi prilezli do koče.

Malo smo se odpočili, najedli, kakšno rekli, potem pa smo se vzpeli še na vrh, ki je za kočo in kjer začuda ni bilo prehudega vetra in tudi s pogledi smo bili kar zadovoljni, čeprav niso bili optimalni.

Še slikca za spomin in že se vračamo, a tokrat se usmerimo proti Malemu Snežniku. Samo malo pod kočo pa skrb vzbujajoče dejstvo, da smo v deželi kjer je medved doma. /velike stopinje medvedjih šap v snegu/. Prvi del poti poteka podobno kot pri vzponu, v drugem delu pa se pot strmo spusti in preide v čudovit bukov gozd. Skale in kamenje nam delajo majše težave, saj je vse razmetano, kot bi jih premetale čarovnice iz bližnje Slivnice. A tudi to premagamo in že smo na lepem in prijaznem travniku, kjer si vzamemo kar daljši čas za počitek, kakšen priboljšek in veliko smeha. Že pri vzponu sem občudovala regrat ob poti, ki ga res obožujem in tudi na tem travniku ga je bilo nekaj, tako, da se nisem mogla upreti in si ga nekaj malega nabrati. Letos bo žal, to najbrž zadnja regratova solata.

Kar težko smo se poslovili od tako lepe lokacije, a pred nami je bila še slaba 2 km dolga cesta do doma na Sviščakih. Veseli smo to pot z lahkoto prehodili in vseskozi pazili, da nismo bili preveč tiho, saj so skoraj na vsaki smreki bili opomniki, kje smo /rumene medvedje tačke /. Seveda to ni bilo težko, saj smo bili vsi zelo zadovoljni z opravljeno potjo in vremenom, ki bi bilo kar težko lepše in primernejše za hojo v hrib.

Še prijetno posedanje, kramljanje in gašenje žeje pred domom, potem pa po isti poti nazaj domov. Dolga, dolga je pot, a splačalo se je, saj smo preživeli še en krasen dan v nam ljubem okolju. Najbrž se še vrnemo, a pred tem so na vrsti še drugi izzivi, drugi vrhovi…. Pustimo se presenetiti, a že zdaj vemo, da prav vsaka pot, bo ravno takšna, kot si jo želimo vsi mi, ki imamo radi naravo, naše vrhove in našo domovino.

NANOS – 23. april 2023

Ko slišiš kukavico pet, veš, da je pomlad

Visoka kraška planota, del Goriškega, Notranjskega in Snežniskega hribovja, ki se dviga nad Postojnsko kotlino in Vipavskimi brdami. Nanos ima več vrhov oziroma vzpetin, tako kot tudi naša Mrzlica. Najvišji vrh je Suhi vrh (1313 m), najbolj obiskan pa Pleša (1262 m), kjer stoji RTV oddajnik. Je tudi točka SPP.

Večina pohodnikov smo za vzpon na Nanos izbrali strmo pot iz Razdrtega, ki je v nekaterih delih delno zahtevna. Večinoma ni izpostavljena, je pa lepo zavarovana z jeklenicami, kjer je to potrebno. Pot je zelo razgibana in zanimiva. Vrh smo dosegli v 1.45 ure.

Vojkova koča na Nanosu je v postopku prenavljanja in ni odprta. Za hrano in pijačo je poskrbljeno na jasi pod kočo. Hrana iz kontejnerja . V ponudbi so jedi na žlico, štrudelj in tudi štruklji. Na obronkih jase so mize in klopi, ki nudijo vse udobje, ki ga ob prihodu potrebuje planinec. Lahko sediš, se preoblečeš, ješ, piješ, ob pohvali, da imaš lepo modro bundo, ki ti bolj pristoji kot stara rdeča, pa lahko tudi stopiš gor in si bližje svoji samozavesti.

Vreme je bilo odlično, vsega po malem in se je, lahko trdim, prilagajalo našim željam. Ob izstopu iz avtobusa, sicer nisi dobil inspiracije, da bi vriskal, a so tudi to, nekateri kasneje nadoknadili (o Bog, kako rada to slišim). Nebo je bilo deževno sivo, vendar razen treh kapljic padavin ni bilo. Temperature so bile odlične za hojo po skali, ki je bila suha in nič drseča. In sedaj še tudi brez kač.

Ko smo se na vrhu že ohladili ob čakanju na prihod druge skupine, ki je šla po lažji poti in je pot začela pri Eko koči Nanos je kljub sončku prišla prav zimska oprema – bunda, kapa in rokavice.

S pobočja Nanosa se odpira lep pogled na Kamniške Alpe, Triglavsko pogorje, Snežnik, Trnovski gozd, Furlanijo, do Tržaškega zaliva, Krasa, Snežnika,…

Po vseh opravljenih dejavnostih pred kočo smo se odpravili še do Furlanovega zavetišča pri Abramu (900 m), ki je prav tako točka SPP in se nahaja V od Vipavske doline. V dveh urah zelo prijetne poti smo bili pred planinskim zavetiščem, ki je urejeno v domačiji pri Ježevih. Imajo kmečki turizem in v ogradi zaprtega medveda. Moje prepričanje je, da medo paše v naravno okolje in nikakor ne v ogrado.

Med potjo nas je spremljalo tudi kukavičje petje in seveda obujanje stare vraže, da moraš imeti ob prvem slišanju kukavice pri sebi kakšen cekin za blagostanje tekočega leta.

Letošnja kukavica je res pozno zapela. Pred vrati je maj, pomlad pa se letos nekje zelo obira in počasi prihaja k nam.

Bil je lep planinski izlet. Dobrodošla pomlad

 

Blanka KODRIČ