STORŽIČ, 11. 9. 2021 /2132 m

Zahtevna označena pot, čas hoje 3 ure,  višinske razlike po poti pa 1015m/

 

»Svet gora je zrcalo, ki vsakemu kaže lastno revščino, lastno bogastvo.
Več mi povedo te slike, kot na tisoče besed /Dr. Tuma/«

 

 

V ranih, jutranjih urah se nas osem ljubiteljev gora odpelje novim dogodivščinam na proti. Naš današnji cilj je Storžič, 2132 m visok vrh. Najvišja gora v zahodnem delu Kamniško Savinjskih Alp.  Dominanten vrh v obliki stožca, viden daleč naokrog, ki sem ga že dolgo ogledovala od daleč, pa tudi povsem od blizu, ko sem bila spomladi na Kriški gori in Tolstem vrhu in si želela, da ga končno tudi osvojim.

Vožnja po avtocesti, mimo Tržiča do Doma pod Storžičem kar hitro mine, tako, da smo pripravljeni za sam vzpon že ob sedmi uri. Hladno jutro je pravo za začetek poti, ki nas vodi levo v gozd, potem pa nekaj po kolovoznih poteh, skozi mešan listnat gozd, le naprej in višje. Pot postaja ožja, s kratkimi ovinki in kar kmalu smo že na sedlu, od koder se vidi nazaj na naše izhodišče, pa ves greben Košute je za nami in tudi do našega najvišjega, nam sega pogled. Malo si odpočijemo in že gremo naprej po poti, med ruševjem in nizko floro. Žal se cvetje za letos poslavlja, je pa nadvse lepo opazovati rdeče obarvano borovničevo listje, ki žari v prvih sončnih žarkih. Kar nekaj ljudi se že vrača iz vrha, mi pa veselo in brez večjih težav gremo naprej. Iz ruševja preidemo na kamnit teren. Najprej prečenje v desno, z nekaj jeklenicami na poti, potem pa poplezavamo strmo v breg,  proti vrhu. Še malo bolj v desno, malo v hrib in že smo prišli na sam vrh, ki je že dodobra obiskan. Z malo truda si najdemo primerno sedišče in prostor za malo daljši počitek in seveda čas, da se dodobra razgledamo po prelepi okolici.

Kar nisem mogla verjeti, koliko možnih pristopov je do samega vrha in tako prihajajo novi in novi pohodniki, iz različnih smeri.  Med njimi tudi skupina mladih fantov, ki so nas povsem navdušili. Veseli, da jim je uspelo priti na vrh, si odprejo malo steklenico šampanjca /vsi v okolici smo bili poškropljeni s penino/, potem pa se zasliši muzika, domača muzika, ki je čisto taprava, za vrh Storžiča. Kar nekaj Avsenikovih melodij se je zvrstilo, ljudje pa smo se povsem sprostili in bili veseli, saj kaj takega pa še res nismo  doživeli na kakšnem vrhu. Veselo vriskanje, pa tudi nekaj plesnih korakov smo naredili, tudi v naši skupini in vse to nam je še dodatno polepšalo dan.

Čas, ko se naši pogledi sprehajajo po bližnjih in daljnih vrhovih pa smo morali prekiniti, saj je bil pred nami še daljši spust nazaj v dolino. Odločimo se za drugo pot, po jugozahodnem delu čez Žleb. Večkrat se pogledi vrnejo nazaj na vrh, kjer je še vedno polno pohodnikov, mi pa res zelo počasi napredujemo,  po zelo strmem terenu, proti dolini.  Teren sam je kar tečen, saj moraš paziti prav na vsak korak, da ti ne zdrsne in bi se  lahko odpeljal, po šopastih travah naprej proti dolini. Srečujemo vesele ljudi, ki se po tej poti vzpenjajo proti vrhu, mi pa napredujemo v obratni smeri in že smo nad planino Javornik, potem pa naprej proti Veliki Poljani.  Teren se končno izboljša in pričnemo s prečenjem gozdnih in travnatih pobočij, naprej do planine, kjer si vzamemo čas za počitek. Mir je, sonček nas prijetno greje in nikomur se nikamor ne mudi. To so trenutki, ko se čas ustavi in, ko so naše glave prazne, brez težkih misli, ki nas zadnje čase okupirajo in želimo si da bi bilo spet tako, kot je bilo…A, kaj, ko je realnost drugačna in žal nam ni dano ostati v tej »pravljici«. Gremo naprej, nazaj v realnost, nazaj proti našemu izhodišču. Kot vedno so zadnji koraki najtežji.

Najboljši občutek je, ko veš, da je pot končana, ko veš, da si naredil veliko zase in se imel lepo v družbi sebi podobnih ljudi. A danes je bil še posebno vesel dan, saj je naša Olgi končala SPP. Vsi smo navdušeni nad njenim dosežkom, saj je zelo lep vzgled in vzpodbuda nam vsem. BRAVO Olgi, vse čestitke in poklon nas vseh. Carica si! In seveda smo temu dosežku nazdravili pred domom pod Storžičem. Prav prijetno je bilo posedeti na sončku in se veseliti skupaj z Olgico. Jaz pa si bom končno lahko zapisala v dnevnik pohodov še en osvojen vrh, tokrat je to Storžič.

»Na koncu take poti ni važno, kako visoka je gora, koliko višincev si opravil in kako si grizel kolena, važno je kako z vsako novo potjo rasteš v sebi…«

Irena Zdovc

GOLICA – 12. 06. 2021

Dne 12.06.2021 smo se člani Planinskega društva Hrastnik podali na Golico. Izlet ni bil v planu, je pa nadomestil izpadle planirane izlete.

Golica je neporaščen vrh, ki se nahaja severno od Jesenic. Z vrha je lep pogled na zahodne Karavanke in del Julijskih Alp s Triglavom. Pred leti smo Golico obiskovali vsako leto v maju prav tiste dni ko so bile narcise v polnem razcvetu. No, danes, sredi junija, smo lahko le upali da bomo morda še videli katero odcvetelo narciso.

Avtomobile smo pustili na Planini pod Golico in se pognali v hrib nad zadnjimi hišami v tej vasi. Pot nas je vodila po travnikih in skozi gozd. Pri spodnji postaji tovorne žičnice smo se odločili da se na Golico podamo po zimski poti. Ta pot poteka večinoma po gozdu kar nam je zaradi vročine kar odgovarjalo. Je pa pot zelo strma in nam je bilo kljub temu zelo vroče. Tudi nekaj klinov na poti smo morali premagati in že smo bili pri Koči pod Golico. Kar hitro nam je šlo.

Ko smo pogledovali proti  koči, travniku ki vodi na Golico in na sam vrh Golice, smo bili presenečeni. Bilo je ogromno planincev, kot v starih časih obiska Golice. Skoraj se nismo imeli kam usesti, pa smo se odločili da po kratkem počitku pot kar nadaljujemo proti vrhu Golice. Po poti smo srečevali planince, ki so se že vračali iz vrha, nekatere smo prehiteli, bil je kar promet proti vrhu. Ob poti smo lahko videli kakšno posamezno že zelo  odcvetelo narciso, prav tako pa tudi drugo rastlinje.

Na vrhu smo imeli  pogled na eni strani na Avstrijo, reka Drava se je vila kot počasna kača med hribovjem, na drugi strani pa prečudoviti Julijci. Dih jemajoči pogledi.

Odločili smo se, da se vrnemo do koče po grebenu, to je preko Male Golice in po  travniku navzdol do koče.

Ko smo začeli hoditi smo presenečeni  opazovali, da je na tej stani Golice še  vedno, sicer že v zadnjem razcvetu, ogromno narcis. Travniki so  izgledali kot da  so  posuti z  rahlim snegom, ali slano. Bilo je vse belo, belo, belo. Prečudovito. In pot se je vila prav čez travnik in mi v tem belem raju.

Pa smo kar kmalu prispeli do koče, se okrepčali in pot nadaljevali po običajni poti nazaj na Planino pod Golico. Pot je bila bistveno slabša kot za navzgor, kamnita, razdrta od padavin. Enoglasno smo ugotovili, da je zimska varianta poti kljub strmini, bistveno boljša. Upam, da si bomo zapomnili za drugič.

Hrastnik, 27.06.2021
Zapisala: A. Zvonka Zupančič

« of 2 »

Izlet po Primorski – Kojnik, Golič – 9. 5. 2021

Obvestilo

V letošnjem letu bodo v Planinskem domu na Kalu in v njegovi bližnji okolici potekala obsežnejša dela v sklopu projekta ‘PRENOVA PLANINSKEGA DOMA NA KALU’.

Vsled nujne potrebe po posodobitvi/prenovi našega Planinskega doma smo se v letu 2019 prijavili na 4. Javni poziv Partnerstva LAS Zasavje iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja s projektom »Prenova Planinskega doma na Kalu«, ki ga bomo izvedli s še dvema partnerjema: občino Hrastnik in oskrbnikom doma, Rok Padrom.

V mesecu novembru 2020 smo od Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja prejeli Odločbo o pravici do sredstev,  za katera smo preko omenjenega projekta zaprosili. V sklopu tega projekta želimo izvesti nekatere nujno potrebne prenove, ter tudi določene posodobitve, ki nekako sledijo trenutnim trendom aktivnega preživljanja prostega časa ljubiteljev narave kot so predvsem planinci, kolesarji, konjeniki, kot tudi tistim, ki se pripeljejo in uživajo v lepoti narave.

V sklopu projekta se bodo izvajala naslednja dela:

  1. Ureditev predavalnice (sejne sobe) v 2. nadstropju doma (v prostoru velike skupne spalnice)
  2. Prenova sanitarij v pritličju doma, ki bodo primerne tudi za potrebe invalidov in ureditev previjalnice
  3. Prenova terase – zamenjava keramike, ter nabava novih miz in stolov
  4. Manjša posodobitev kuhinje
  5. Ureditev parkirnega prostora za dva avtodoma
  6. Izdelava in postavitev priveza za konje
  7. Odstranitev dotrajanih zunanjih miz in klopi pred domov, ter nabava novih miz in klopi iz masivnega lesa
  8. Izdelava polnilnice za električna kolesa
  9. Izdelava stojal za kolesa
  10. Nabava novih velikih košev za smeti
  11. Zamenjava dotrajanih otroških igral
  12. Izdelava pitnika za vodo iz masivnega lesa
  13. Izdelava privezov za pse iz masivnega lesa
  14. Preureditev dvorišča pred domom

V času prenove doma bo delno moten mir v Planinskem domu, ter v okolici doma za kar se obiskovalcem vnaprej opravičujemo in jih prosimo za razumevanje.

UO PD Hrastnik

7.3.2021 RATITOVEC

Ni mar mi za norme,
pa vsa ta pravila,
ničesar ne rabim,
želim si le krila…

 

Predolgo smo bili »zaprti« v naši regiji, lahko smo se vzpenjali le na naše bližnje punklje in hribčke. Tako bi skoraj že z zavezanimi očmi prišla na Klobuk, ki je sicer moj najbližji in najljubši hrib, a so mi še kako manjkali, naši skupni pohodi na hribe, po naši lepi domovini.

Pravijo, da, če si nekaj zares želiš, se ti to tudi uresniči. Tako smo končno dočakali dan, ko smo lahko, v okviru našega PD organizirali in izpeljali, pohod na Ratitovec. Pobočje Ratitovca spada med Škofjeloško hribovje, kjer je kar nekaj vrhov, ki ne presegajo  1700 m nadmorske višine. Najvišji med njimi je Altemaver /1678m/. Samo pobočje daje videz visokogorja, od koder so prekrasni razgledi na vse strani, daleč po domovini. Do vrha je speljano kar nekaj poti in tokrat smo se odločili, da se zapeljemo do vasice Prtovč, od tam pa po levi strani, čez Poden na vrh. Ta pot je pozimi zaradi plazovitih predelov večkrat zaprta, a tokrat smo imeli idealne, zimske pogoje, s katerimi smo se spopadli na poti sami.

Nedelja je, prekrasen dan, brez oblačka na nebu, temperature pa kar nekaj stopinj pod ničlo. Mala vasica Prtovč je res lepo izhodišče za današnjo pot, ki se že na samem začetku hitro vzpenja strmo v hrib. Ob poti nas pozdravi kar nekaj potočkov, ki veselo drvijo proti dolini in kar nekaj podrtih dreves, ki našo pot, malo popestrijo. Nekaj novega snega, na nekaj deset centimetrov pomrznjene podlage, so pogoji, ko si je za pot najbolje nadeti dereze, s katerimi si bomo pot bistveno olajšali in sama pot bo veliko bolj varna. Strmina kar ne popušča in iz gozdnih predelov, se povzpnemo v skalno-travnato pobočje, kjer je kar dosti snega in pazljivost nas vseh, mora biti maksimalna. Veselje je nepopisno in uživamo prav v vsakem koraku. Sonček je že visoko na nebu, pred nami pa se odpirajo prekrasni pogledi. Očitno je vrh danes dobro obiskan, saj smo srečali že kar dosti pohodnikov, ki so se že vračali nazaj v dolino. Na nekaj predelih je bila potrebna še posebna previdnost, a je šlo brez večjih problemov in pred nami se je kmalu pokazala koča, odeta v snežen poprh, z obilico  radoživih pohodnikov pred njo. Uživali so na sončku, z malico v roki, ki so si jo prinesli v svojih nahrbtnikih. Je pa koča ponujala tudi njihove dobrote, med katerimi izstopajo flancate, ki slovijo  po svoji velikosti in okusnosti. Tudi mi smo se okrepčali in malo pogreli na toplem sončku, potem pa nas je večina odšla, še naprej proti vrhu Altemaverja, saj je bil dan prekrasen, da si nebi vzeli časa, še za bližnje vrhove.

Pokrajina prekrita z debelo, snežno odejo, nebo povsem  brez oblačka in sončni žarki , ki vso to lepoto še polepšajo in jo delajo še bolj vabljivo. Razigrani, drug za drugim stopamo, po gazi naprej. Z leve se nam v vsej lepoti priklanjajo, s snegom obložene smrečice, na desni pa vrtače in globeli, z obilico snega, ki kar vabijo, da bi se kot mali otroci, spustili po bregu navzdol. Globoko pod nami se pokaže vas Torka, ki smo jo pred leti že prehodili, pred nami pa je že sam vrh Altemaverja. Opijamo se s pogledi, ki so res osupljivi. Daleč v daljavi vidimo domači Kum, pa Snežnik, Porezen, Triglav je pravi pozer med najvišjimi. Desno naprej, cel niz Karavanških vrhov, vse do KSA z Grintovcem, ki se blešči v svoji belini. In presenečenj kar ni bilo konca. Od vsega navdušenja, prvi trenutek sploh nisem opazila mojih hribovskih prijateljev, ki so bili enako kot mi povsem navdušeni nad razgledi. Kako sem se jih razveselila, saj se že res dolgo nismo srečali. Ljudje smo socialna bitja in taka srečanja nas bogatijo. To so prijatelji, s katerimi  podobno razmišljamo, s katerimi delimo dani trenutek, v okolju, ki nam je vsem zelo blizu. Za spomin sledi obvezno fotografiranje, potem pa obljuba, da se kmalu vidimo v našem najljubšem okolju. Pomahamo si v slovo in že se spuščamo nazaj proti Krekovi koči, kjer nas čaka preostala druščina. Spotoma se povzpnem še na Gladki vrh in opazujem ljudi, ki uživajo v današnjem dnevu. Sonček je še vedno toplo grel in kar ni se nam dalo oditi nazaj v dolino, nazaj v realnost, saj nam je tako lepo, v tej snežni pravljici.

Težko, a morali smo se vrniti v dolino in tokrat čez Razor. Pot je zelo strma in na določenih delih poledenela, tako, da nam je šlo bolj na počasi. Tu so senčni predeli in snega je v izobilju, pred nami pa radoživi pohodniki, ki si dovolijo biti otroci in se veselo drčajo po bregovih. Veselim se skupaj z njimi. Otroka izživeti v tej lepoti, je pač nekaj najlepšega.

Sneg počasi izginja, pot pa postaja blatna in manj privlačna. A le še nekaj korakov in že smo nazaj pri avtomobilih. Zadovoljni, srečni in zelo veseli, saj smo po dolgem času, v najboljši družbi, preživeli še kako lep dan. Dan poln presežkov, dan v snežni pravljici, dan, ko si želiš, da bi kar trajal in trajal…

Upamo in želimo si, da se razmere umirijo in da nam nihče več ne bo prepovedoval takih srečanj in prehodov v okolje, kjer nas čaka še toliko poti, ki jih moramo odkriti in prehoditi. Do takrat pa, srečno dragi pohodniki na vseh vaših poteh.

Irena Zdovc

DAN SLOVENSKEGA ŠPORTA; 23.09.2020

Da smo Slovenci športni narod je vsem jasno. Prav zaradi tega je Državni zbor potrdil dan slovenskega športa kot nov državni praznik, ki ga bomo praznovali 23. septembra. Poslanci so prepričani, da si šport v Sloveniji zasluži svoj praznik, ne le zaradi izjemnih dosežkov naših vrhunskih športnikov, ampak tudi zaradi pomembnega vpliva in koristi športa, ki ga ima ta na vsakega izmed nas.

Športna zveza Hrastnik je sprejela odločitev, da ta praznik, ki ga letos praznujemo prvič, društva obelodanimo z nekaterimi športnimi aktivnostmi, ki so naša osnovna dejavnost.

Tako smo planinci PD Hrastnik skupaj z ŠZ in TIC Hrastnik organizirali pohod po obronkih Hrastnika. Na ta nov praznični dan smo se pohodniki zbrali na tržnici, kjer nas je sprejela  in pozdravila predstavnica TIC Hrastnik. Pot nas je vodila čez Lopato, na Ojstro, Plesko, ter naprej do Retja. Predstavnica TIC Hrastnik se je tudi udeležila pohoda in nam je  na določenih točkah povedala nekaj  o zgodovini posameznih predelov, ki smo jih obiskali.  Pred cerkvico v Retju smo naredili skupinsko sliko, saj  je bilo vreme in pogled na cerkev res enkratno.  Pot smo nadaljevali do nasipa saj, kjer ima Konjeniško društvo Trbovlje svoje prostore in zgledno urejene spremljevalne objekte (menaže, konjušnice …). Tu smo si poleg konjev (šest lastniških in sedem društvenih) ogledali tudi orle v kletkah, last navdušenca in ljubitelja orlov, ki ima v svoji zbirki tudi redkega ameriškega beloglavega orla. Res zanimive stvari v okolici Hrastnika za katere pa vemo premalo. Po zanimivem ogledu in kratkem počitku za pijačo, ki jo je častila ŠZ Hrastnik, smo pot nadaljevali po nasipanih sajah, ter  po gozdu in obronkih gozda prispeli v Prapretno. Od tu je vsak nadaljeval v svojo smer.

Pohoda se je udeležilo 14 pohodnikov, za prvič kar zadovoljivo, predvsem zaradi dejstva da je bil pohod organiziran in speljan na hitro.

Smo si pa obljubili, da na dan slovenskega športa, v bodoče skupaj organiziramo tradicionalni pohod, saj smo poleg telesne dejavnosti imeli priliko spoznati tudi druge dejavnosti in zanimivosti v okolici Hrastnika.

Slovenski šport je fenomen. Zato si zasluži posebno mesto, zasluži si svoj praznik«.

Sedaj ga imamo in upamo da tako tudi ostane v bodoče.

 

Zvonka ZUPANČIČ

Jalovec, 18. in 19. 9. 2020

JALOVEC, ni kdorkoli, je KRALJ GORA, je šesta najvišja gora v Sloveniji /2645 m.nv./. Strmo se spušča proti trem alpskim dolinam: Loški Koritnici, Tamarju in Zadnji Trenti. Z njega je en najlepših razgledov na najvišje vrhove Julijskih Alpah. Vreden vsega spoštovanja in občudovanja.

Letošnje leto je v celoti nekaj posebnega. Z vsem tem cirkusom okrog Covida, ki nam je dodobra spremenil življenje, je posledično prišlo tudi do zmanjšanega udejstvovanja na različnih družabnih področjih. Tako smo tudi v našem PD Hrastnik v letošnjem letu opravili bistveno manj pohodov, kot jih je bilo načrtovanih. A ne damo se,  prišel je tudi naš čas, tako da smo zastavljen plan za pohod na Jalovec, časovno in v celoti izpeljali.

Kar 21 se nas je prijavilo za pohod in potrebna je bila logistika za sam prevoz. En kombi in trije osebni avtomobili so se v petek dopoldan odpeljali proti Gorenjski in še naprej do Zadnje Trente. Mimo markantnega kipa Julijusa Kugya, ki strmi proti naši načrtovani gori, proti Jalovcu.  Botanik J. Kugy je zelo rad zahajal v naše kraje, posebej v Julijske Alpe, kjer je iskal Scabioso Trento /Trentarski grintovec/. O naših gorah in o ljudeh je pisal v posebej spoštljivem jeziku. V spomin nanj se pri nas  imenuje tudi kar nekaj plezalnih smeri, učnih poti, znana je Kugiyeva polica na vrhu severne triglavske stene.

Pri Izviru Soče smo naredili krajši postanek, nato pa se odpeljali do parkirišča v Zadnji Trenti. Tu si oprtamo težke /beri pretežke/ nahrbtnike in zagrizli smo v strmino pred nami. Hitro smo pridobivali na višini, posledično pa nam je postajalo vse bolj toplo. Eden ali dva počitka v gozdu, potem pa se končno pokažejo prvi pogledi na naše prekrasne vršace in gozd pustimo za seboj.  Pred nami se vije raznolika pokrajina skal, redkih ruševcev in nekaj macesnov, ki že počasi spreminjajo svojo barvo. Tudi posamične rožice še vedno vztrajajo in bijejo bitko s časom. Razveselimo se prav vsakega posamičnega cvetka, ob tem pa razmišljamo, kako je tukaj lepo, ko se cvetje postavi na ogled v vsej svoji veličini in barvitosti. Nad nami v daljavi je že viden naš današnji cilj, Zavetišče pod Špičkom, a v resnici je pot do tja še kar dolgotrajna in zaradi vročine kar utrujajoča. Počasi oddelamo tudi to pot in že smo pred zavetiščem.  Kočo smo imeli v celoti rezervirano zase, le en starejši tuj par, je prenočil v jedilnici na klopeh. Kočo ima v opravljanju PD Jesenice. Skozi leta so jo morali večkrat prenoviti, tako da ima sedaj 20 skupnih ležišč in celo zimsko sobo za 6 oseb. Predvsem pa šteje prijazno osebje, ki nam je na vsakem koraku na voljo.

Ker je bilo do teme še dovolj časa, se zbere glavnina pohodnikov, ki se odpravi osvojiti še markantnega osamelca za kočo, 2192 m visok Špiček.

Jaz pa uživam v prelepih razgledih, ki se vijejo pred menoj, od vzhoda do zahoda. Z vso pravico je to lokacija, ki se šteje za eno od najveličastnejših pogledov po naših vršacih. Občudujem in globoko razmišljam. Sem dorasla za to zahtevno pot, zmorem ta vzpon ali ne? V glavi se mi podijo najrazličnejše misli in odločitev je težka.

»Ne predajte se strahu. Če to storite, boste izgubili vez s srcem« /P.Coelho/

Večer je postal hladen, mi pa utrujeni. Že v zgodnjih večernih urah popadamo po posteljah /kot kakšne kure je pripomnil nekdo/. Mlajši del naših pohodnikov pa se je zadržal še ob klepetu, nas »tastare« pa kar kmalu zaziblje spanec.

Zbudimo se v novo, hladnejše jutro in ta dan naj bi osvojili Jalovec, kralja gora. Z zajtrkom se napolnimo z energijo in potrebnimi minerali, razbremenimo naše težke nahrbtnike in že smo na današnji poti. Najprej je potrebno prečiti malo večje melišče, potem pa strmo v skalovje, ki ga kar ni in ni konca. Na poti je kar nekaj jeklenic, stop in klinov, vse kot pripomoček in varovalo pri plezariji. Če se samo spomnim kako sem se jih bala v začetku mojega planinarjenja, zdaj pa komaj čakam nanje, saj vem da so mi v veliko pomoč. In na tej poti bi jaz z velikim veseljem dodala še več takih pomagal in tako nebi bila večji del plezarije na vseh štirih. Razgibana pot, ki  gre le navzgor, nekje malo lažje, ponekod pa zelo zahtevna z zelo izpostavljenimi predeli. V vseh opisih je okarakterizirana kot zelo zahtevna označena pot in niti slučajno ni bila enostavna. In že smo na samem grebenu, kjer mi je vedno najhuje, saj je v meni še vedno prisotna vrtoglavica in strah. Ozka stezica, levo in desno pa odsekano, prepadno. Počasi, korak za korakom in prilezemo na sam vrh, kjer je še komaj kak prazen prostor. Veliko pohodnikov, ki uživajo v prekrasnem ambientu je tu, jaz pa srečna, zelo srečna, ko te preplavijo najrazličnejši občutki, ko enostavno ne veš, ali bi jokal ali bi se smejal? Noro je tole in skoraj ni ubesedljivo.  Jaz stojim na Jalovcu,  s soncem obsijanem,  gori ki se mi je zdela nedosegljiva, pod menoj pa morje meglic iz njih pa štrlijo najvišje gore okrog nas. Občutek, kot, da stojim na  sami strehi sveta in važen je samo ta trenutek. Zasluženo nosi ime Kralj gora.

»Če na vsak dan gledate enako, vas lahko ta zaslepi.

Vsak dan je drugačen, vsak dan prinese nek nov čudež.

Potrebno je samo, da ste pozorni na čudeže« /P. Coelho

Za uspešno opravljeno pot je seveda najpomembnejše, da se na izhodišče vrnemo zdravi in srečni. Tako je pred nami še zelo važna pot nazaj v dolino, zame še težja kot sam vzpon. Najhujši so mi predeli kjer je pod nogami veliko drobirja, kjer izgubim občutek varnosti. Zelo hvaležna sem mojima sotrpinoma Blanki in Matjažu,  kasneje še Vojkotu, ki spremljajo vsak moj korak in mi dajejo napotke. Počasi je šlo, a pravijo da se tudi tako daleč pride. Srečno smo se  vrnili do zavetišča, kjer so nas pričakali naši pohodniki, ki so bili dosti hitrejši od nas /mene/. Srečnih obrazov, veliko veselje, saj je za nami res velik podvig. Najrajši bi ostali kar tu, tu v tako lepem ambientu, sredi gora, ko je pred teboj cel niz naših najvišjih in najlepših gora, gora ki nas kar kličejo na svoje vrhove.

Seveda se že kujejo novi načrti, novi podvigi. Z nasmehom in z novo posebno izkušnjo se veselo vračamo nazaj v dolino, nazaj v realni svet, svet kjer je veliko prispodob s hojo po hribih. Življenje nam z ničemer ne prizanaša. Nosi nas zdaj sem, zdaj tja, enkrat se vzpenjamo, pa padamo, se veselimo in jočemo …  Nikjer, prav nikjer ne moremo biti prepričani, da bo lahko, da bo šlo tako kot si želimo, vedno znova nas doletijo presenečenja, taka in drugačna. Upajmo, da nam bodo bogovi naklonjeni in da nam naklonijo čim manj takih presenečenj. Želimo si poti, s čim manj ovir in presenečenj na poti. Poti brez bolečin in veliko veselja in sreče.

Ta vzpon na Jalovec je bil presežek marsikoga med nami,  pred nami pa se odpirajo novi izzivi, nove poti. Z mislimi, ki so globoko v nas in so zabeležene na kar nekaj skalah po naših gorah.

HODI V PLANINE, DOKLER JE ŠE ČAS,                                                      IRENA ZDOVC

KER PRIŠEL  BO ČAS,

KO NE BO VEČ ČAS.

IN KMALU BO TA ČAS!

« of 2 »