Category Archives: Utrinki leta 2021
Olševa
Pohod v slikah.
Vrh nad Škrbino – 2054 m
Razmere v državi, zaradi covida-19, so nam v tudi v letu 2021 onemogočile marsikateri planirani izlet. Vseeno pa nam je 14 in 15.08 uspelo izvesti izlet na planino Razor in potem še vzpon na Vrh nad Škrbino.
Na ta izlet se nas je podalo enajst članov. Po dveh in pol urah vožnje smo prispeli na parkirišče planine Kuk na višini 1150 m. Vreme je bilo sončno, prečudoviti razgledi, vse to pa je nakazovalo, da bomo preživeli lep, čudovit, vendar vroč dan.
Po lepi kolovozni poti smo po slabi uri hoje prispeli na Planino Razor na 1315 m. Tu smo imeli dogovorjeno prenočitev, zato smo iz nahrbtnikov odložili nepotrebne stvari za na vrh.
Ker je bila ura že skoraj deset, se je to poznalo tudi pri hoji, saj je bilo že zelo vroče. Prvo smo hodil po travniku, potem po gostem ruševju, na koncu pa smo se po kamniti stezici dvigovali proti Vrhu nad Škrbino. Bilo je res, res vroče.
Na vrhu smo se razgledoval po gorah okoli nas. Nekatere smo prepoznali, za druge smo samo ugibali, kateri vrh bi lahko bil. Na eni strani se je razprostirala pokrajina bohinjskega dela, na drugi pokrajina bovškega konca. Vse skupaj je bilo res prekrasno. Naša pot nas je potem peljala na sedlo Škrbina 1910 m. Tu je del skupine pot nadaljeval v smeri Podrte gore, del pa se je vračal na Planino Razor. Vročina je bila med hojo v ruševju skoraj kot hoja v peklu. Vroče, vroče.
Skupina, ki je pot nadaljevala proti Podrti gori, se je prav zaradi neznosne vročine pod Podrto goro obrnila nazaj proti Planini Razor.
Na Planini Razor se je nabralo precej ljudi, tudi malih otrok je bilo precej. Ker je pot iz parkirišča pred planino Kuk do Planine Razor zelo lahka, je to idealen izlet za družine z otroki.
Naslednji dan nas je pot vodila v Vrsno, kjer se je rodil in mladost preživel član našega planinskega društva Bojan. Pripovedoval nam je o zgodovini tega kraja in o pomembnejših in zanimivih stvareh tega področja. Zelo poučno in zanimivo.
Izlet pa smo nadaljevali in zaključili na Planini Kuhinja kjer smo se nasitili z dobrimi štruklji.
Ta izlet je bil res zelo kvaliteten, povzpeli smo se na vrh, se seznanili z zgodovino tega predela Slovenije in se posladkali z značilnimi dobrotami tega podeželja.
Hrastnik, avgust 2021
Zapisala: A.Zvonka Zupančič
Foto: Vojko Zupančič
Turska gora 2251 m
Planinsko društvo Hrastnik v svoj program obiska gora, občasno uvrsti tudi bolj zahtevne gore. Tako smo se nas je devet pohodnikov 04.09.2021 podalo na Tursko goro. Gora se nahaja nad Logarsko dolino na eni strani in nad dolino Kamniške Bistrice. Poti na goro je več, vse so opredeljene kot zelo zahtevne poti. No, mi smo se podali čez Turski žleb. Samovarovalni komplet, ter čelada sta tu obvezna oprema.
Izhodišče poti je bil slap Rinka in nadaljevanje proti Okrešlju. Kljub radovednosti kako poteka izgradnja koče, smo se odločili, da si to ogledamo po povratku s poti.
Vreme je bilo napovedano kot lepo, stabilno. Upali smo, da le ne bo prevroče.
Zagrizli smo se v melišče pod Turskim žlebom. Še prej pa smo pri spominskem obeležju pokomentirali tragičen dogodek, kjer je na praktični vaji reševanja v gorah, izgubilo življenje pet alpinistov.
Upali smo, vsaj ženske, da nam Turski žleb, ne bo delal večjih težav. Pa so bile prav prve stope na začetku poti, odločilne. Potem pa nam je pot dobro stekla, po klinih in “zaupanje”, prav do vrha žleba. Pot smo nadaljevali po lahki grebenski poti na vrh Turske gore. Prelepi razgledi na Rinke, Skuto, Brano. Pot smo nadaljevali proti Kotličem in naprej proti Kamniškemu sedlu. Pot je zelo krušljiva, zato smo hodili zelo previdno. Spustili smo se v lukjo ”Sod brez dna” in potem spet navkreber. Kar prijetno utrujeni smo prispeli na Kamniško sedlo. Pa sta nam počitek in malica vlila novih moči za naprej. Pri koči je bilo kar precej ljudi. Odhajali so na različne poti, naša pa je potekala nazaj proti Okrešlju. Tu smo si ogledali gradnjo novega sodobnega doma na Okrešlju. Zgrajen in dokončan naj bi bil leta 2023.
V Mozirju smo ob pijači in pizzi, ki jo je “častila” naša pohodnica ob svojem okroglem rojstnem dnevu, razpravljali o prehojeno poti, ki ni bila ravno “sprehajalna”, ter bili veseli da nam take poti še vedno predstavljajo uresničljiv izziv za naprej.
Zvonka ZUPANČIČ
STORŽIČ, 11. 9. 2021 /2132 m
Zahtevna označena pot, čas hoje 3 ure, višinske razlike po poti pa 1015m/
»Svet gora je zrcalo, ki vsakemu kaže lastno revščino, lastno bogastvo.
Več mi povedo te slike, kot na tisoče besed /Dr. Tuma/«
V ranih, jutranjih urah se nas osem ljubiteljev gora odpelje novim dogodivščinam na proti. Naš današnji cilj je Storžič, 2132 m visok vrh. Najvišja gora v zahodnem delu Kamniško Savinjskih Alp. Dominanten vrh v obliki stožca, viden daleč naokrog, ki sem ga že dolgo ogledovala od daleč, pa tudi povsem od blizu, ko sem bila spomladi na Kriški gori in Tolstem vrhu in si želela, da ga končno tudi osvojim.
Vožnja po avtocesti, mimo Tržiča do Doma pod Storžičem kar hitro mine, tako, da smo pripravljeni za sam vzpon že ob sedmi uri. Hladno jutro je pravo za začetek poti, ki nas vodi levo v gozd, potem pa nekaj po kolovoznih poteh, skozi mešan listnat gozd, le naprej in višje. Pot postaja ožja, s kratkimi ovinki in kar kmalu smo že na sedlu, od koder se vidi nazaj na naše izhodišče, pa ves greben Košute je za nami in tudi do našega najvišjega, nam sega pogled. Malo si odpočijemo in že gremo naprej po poti, med ruševjem in nizko floro. Žal se cvetje za letos poslavlja, je pa nadvse lepo opazovati rdeče obarvano borovničevo listje, ki žari v prvih sončnih žarkih. Kar nekaj ljudi se že vrača iz vrha, mi pa veselo in brez večjih težav gremo naprej. Iz ruševja preidemo na kamnit teren. Najprej prečenje v desno, z nekaj jeklenicami na poti, potem pa poplezavamo strmo v breg, proti vrhu. Še malo bolj v desno, malo v hrib in že smo prišli na sam vrh, ki je že dodobra obiskan. Z malo truda si najdemo primerno sedišče in prostor za malo daljši počitek in seveda čas, da se dodobra razgledamo po prelepi okolici.
Kar nisem mogla verjeti, koliko možnih pristopov je do samega vrha in tako prihajajo novi in novi pohodniki, iz različnih smeri. Med njimi tudi skupina mladih fantov, ki so nas povsem navdušili. Veseli, da jim je uspelo priti na vrh, si odprejo malo steklenico šampanjca /vsi v okolici smo bili poškropljeni s penino/, potem pa se zasliši muzika, domača muzika, ki je čisto taprava, za vrh Storžiča. Kar nekaj Avsenikovih melodij se je zvrstilo, ljudje pa smo se povsem sprostili in bili veseli, saj kaj takega pa še res nismo doživeli na kakšnem vrhu. Veselo vriskanje, pa tudi nekaj plesnih korakov smo naredili, tudi v naši skupini in vse to nam je še dodatno polepšalo dan.
Čas, ko se naši pogledi sprehajajo po bližnjih in daljnih vrhovih pa smo morali prekiniti, saj je bil pred nami še daljši spust nazaj v dolino. Odločimo se za drugo pot, po jugozahodnem delu čez Žleb. Večkrat se pogledi vrnejo nazaj na vrh, kjer je še vedno polno pohodnikov, mi pa res zelo počasi napredujemo, po zelo strmem terenu, proti dolini. Teren sam je kar tečen, saj moraš paziti prav na vsak korak, da ti ne zdrsne in bi se lahko odpeljal, po šopastih travah naprej proti dolini. Srečujemo vesele ljudi, ki se po tej poti vzpenjajo proti vrhu, mi pa napredujemo v obratni smeri in že smo nad planino Javornik, potem pa naprej proti Veliki Poljani. Teren se končno izboljša in pričnemo s prečenjem gozdnih in travnatih pobočij, naprej do planine, kjer si vzamemo čas za počitek. Mir je, sonček nas prijetno greje in nikomur se nikamor ne mudi. To so trenutki, ko se čas ustavi in, ko so naše glave prazne, brez težkih misli, ki nas zadnje čase okupirajo in želimo si da bi bilo spet tako, kot je bilo…A, kaj, ko je realnost drugačna in žal nam ni dano ostati v tej »pravljici«. Gremo naprej, nazaj v realnost, nazaj proti našemu izhodišču. Kot vedno so zadnji koraki najtežji.
Najboljši občutek je, ko veš, da je pot končana, ko veš, da si naredil veliko zase in se imel lepo v družbi sebi podobnih ljudi. A danes je bil še posebno vesel dan, saj je naša Olgi končala SPP. Vsi smo navdušeni nad njenim dosežkom, saj je zelo lep vzgled in vzpodbuda nam vsem. BRAVO Olgi, vse čestitke in poklon nas vseh. Carica si! In seveda smo temu dosežku nazdravili pred domom pod Storžičem. Prav prijetno je bilo posedeti na sončku in se veseliti skupaj z Olgico. Jaz pa si bom končno lahko zapisala v dnevnik pohodov še en osvojen vrh, tokrat je to Storžič.
»Na koncu take poti ni važno, kako visoka je gora, koliko višincev si opravil in kako si grizel kolena, važno je kako z vsako novo potjo rasteš v sebi…«
Irena Zdovc
GOLICA – 12. 06. 2021
Dne 12.06.2021 smo se člani Planinskega društva Hrastnik podali na Golico. Izlet ni bil v planu, je pa nadomestil izpadle planirane izlete.
Golica je neporaščen vrh, ki se nahaja severno od Jesenic. Z vrha je lep pogled na zahodne Karavanke in del Julijskih Alp s Triglavom. Pred leti smo Golico obiskovali vsako leto v maju prav tiste dni ko so bile narcise v polnem razcvetu. No, danes, sredi junija, smo lahko le upali da bomo morda še videli katero odcvetelo narciso.
Avtomobile smo pustili na Planini pod Golico in se pognali v hrib nad zadnjimi hišami v tej vasi. Pot nas je vodila po travnikih in skozi gozd. Pri spodnji postaji tovorne žičnice smo se odločili da se na Golico podamo po zimski poti. Ta pot poteka večinoma po gozdu kar nam je zaradi vročine kar odgovarjalo. Je pa pot zelo strma in nam je bilo kljub temu zelo vroče. Tudi nekaj klinov na poti smo morali premagati in že smo bili pri Koči pod Golico. Kar hitro nam je šlo.
Ko smo pogledovali proti koči, travniku ki vodi na Golico in na sam vrh Golice, smo bili presenečeni. Bilo je ogromno planincev, kot v starih časih obiska Golice. Skoraj se nismo imeli kam usesti, pa smo se odločili da po kratkem počitku pot kar nadaljujemo proti vrhu Golice. Po poti smo srečevali planince, ki so se že vračali iz vrha, nekatere smo prehiteli, bil je kar promet proti vrhu. Ob poti smo lahko videli kakšno posamezno že zelo odcvetelo narciso, prav tako pa tudi drugo rastlinje.
Na vrhu smo imeli pogled na eni strani na Avstrijo, reka Drava se je vila kot počasna kača med hribovjem, na drugi strani pa prečudoviti Julijci. Dih jemajoči pogledi.
Odločili smo se, da se vrnemo do koče po grebenu, to je preko Male Golice in po travniku navzdol do koče.
Ko smo začeli hoditi smo presenečeni opazovali, da je na tej stani Golice še vedno, sicer že v zadnjem razcvetu, ogromno narcis. Travniki so izgledali kot da so posuti z rahlim snegom, ali slano. Bilo je vse belo, belo, belo. Prečudovito. In pot se je vila prav čez travnik in mi v tem belem raju.
Pa smo kar kmalu prispeli do koče, se okrepčali in pot nadaljevali po običajni poti nazaj na Planino pod Golico. Pot je bila bistveno slabša kot za navzgor, kamnita, razdrta od padavin. Enoglasno smo ugotovili, da je zimska varianta poti kljub strmini, bistveno boljša. Upam, da si bomo zapomnili za drugič.
Hrastnik, 27.06.2021
Zapisala: A. Zvonka Zupančič
7.3.2021 RATITOVEC
Ni mar mi za norme,
pa vsa ta pravila,
ničesar ne rabim,
želim si le krila…
Predolgo smo bili »zaprti« v naši regiji, lahko smo se vzpenjali le na naše bližnje punklje in hribčke. Tako bi skoraj že z zavezanimi očmi prišla na Klobuk, ki je sicer moj najbližji in najljubši hrib, a so mi še kako manjkali, naši skupni pohodi na hribe, po naši lepi domovini.
Pravijo, da, če si nekaj zares želiš, se ti to tudi uresniči. Tako smo končno dočakali dan, ko smo lahko, v okviru našega PD organizirali in izpeljali, pohod na Ratitovec. Pobočje Ratitovca spada med Škofjeloško hribovje, kjer je kar nekaj vrhov, ki ne presegajo 1700 m nadmorske višine. Najvišji med njimi je Altemaver /1678m/. Samo pobočje daje videz visokogorja, od koder so prekrasni razgledi na vse strani, daleč po domovini. Do vrha je speljano kar nekaj poti in tokrat smo se odločili, da se zapeljemo do vasice Prtovč, od tam pa po levi strani, čez Poden na vrh. Ta pot je pozimi zaradi plazovitih predelov večkrat zaprta, a tokrat smo imeli idealne, zimske pogoje, s katerimi smo se spopadli na poti sami.
Nedelja je, prekrasen dan, brez oblačka na nebu, temperature pa kar nekaj stopinj pod ničlo. Mala vasica Prtovč je res lepo izhodišče za današnjo pot, ki se že na samem začetku hitro vzpenja strmo v hrib. Ob poti nas pozdravi kar nekaj potočkov, ki veselo drvijo proti dolini in kar nekaj podrtih dreves, ki našo pot, malo popestrijo. Nekaj novega snega, na nekaj deset centimetrov pomrznjene podlage, so pogoji, ko si je za pot najbolje nadeti dereze, s katerimi si bomo pot bistveno olajšali in sama pot bo veliko bolj varna. Strmina kar ne popušča in iz gozdnih predelov, se povzpnemo v skalno-travnato pobočje, kjer je kar dosti snega in pazljivost nas vseh, mora biti maksimalna. Veselje je nepopisno in uživamo prav v vsakem koraku. Sonček je že visoko na nebu, pred nami pa se odpirajo prekrasni pogledi. Očitno je vrh danes dobro obiskan, saj smo srečali že kar dosti pohodnikov, ki so se že vračali nazaj v dolino. Na nekaj predelih je bila potrebna še posebna previdnost, a je šlo brez večjih problemov in pred nami se je kmalu pokazala koča, odeta v snežen poprh, z obilico radoživih pohodnikov pred njo. Uživali so na sončku, z malico v roki, ki so si jo prinesli v svojih nahrbtnikih. Je pa koča ponujala tudi njihove dobrote, med katerimi izstopajo flancate, ki slovijo po svoji velikosti in okusnosti. Tudi mi smo se okrepčali in malo pogreli na toplem sončku, potem pa nas je večina odšla, še naprej proti vrhu Altemaverja, saj je bil dan prekrasen, da si nebi vzeli časa, še za bližnje vrhove.
Pokrajina prekrita z debelo, snežno odejo, nebo povsem brez oblačka in sončni žarki , ki vso to lepoto še polepšajo in jo delajo še bolj vabljivo. Razigrani, drug za drugim stopamo, po gazi naprej. Z leve se nam v vsej lepoti priklanjajo, s snegom obložene smrečice, na desni pa vrtače in globeli, z obilico snega, ki kar vabijo, da bi se kot mali otroci, spustili po bregu navzdol. Globoko pod nami se pokaže vas Torka, ki smo jo pred leti že prehodili, pred nami pa je že sam vrh Altemaverja. Opijamo se s pogledi, ki so res osupljivi. Daleč v daljavi vidimo domači Kum, pa Snežnik, Porezen, Triglav je pravi pozer med najvišjimi. Desno naprej, cel niz Karavanških vrhov, vse do KSA z Grintovcem, ki se blešči v svoji belini. In presenečenj kar ni bilo konca. Od vsega navdušenja, prvi trenutek sploh nisem opazila mojih hribovskih prijateljev, ki so bili enako kot mi povsem navdušeni nad razgledi. Kako sem se jih razveselila, saj se že res dolgo nismo srečali. Ljudje smo socialna bitja in taka srečanja nas bogatijo. To so prijatelji, s katerimi podobno razmišljamo, s katerimi delimo dani trenutek, v okolju, ki nam je vsem zelo blizu. Za spomin sledi obvezno fotografiranje, potem pa obljuba, da se kmalu vidimo v našem najljubšem okolju. Pomahamo si v slovo in že se spuščamo nazaj proti Krekovi koči, kjer nas čaka preostala druščina. Spotoma se povzpnem še na Gladki vrh in opazujem ljudi, ki uživajo v današnjem dnevu. Sonček je še vedno toplo grel in kar ni se nam dalo oditi nazaj v dolino, nazaj v realnost, saj nam je tako lepo, v tej snežni pravljici.
Težko, a morali smo se vrniti v dolino in tokrat čez Razor. Pot je zelo strma in na določenih delih poledenela, tako, da nam je šlo bolj na počasi. Tu so senčni predeli in snega je v izobilju, pred nami pa radoživi pohodniki, ki si dovolijo biti otroci in se veselo drčajo po bregovih. Veselim se skupaj z njimi. Otroka izživeti v tej lepoti, je pač nekaj najlepšega.
Sneg počasi izginja, pot pa postaja blatna in manj privlačna. A le še nekaj korakov in že smo nazaj pri avtomobilih. Zadovoljni, srečni in zelo veseli, saj smo po dolgem času, v najboljši družbi, preživeli še kako lep dan. Dan poln presežkov, dan v snežni pravljici, dan, ko si želiš, da bi kar trajal in trajal…
Upamo in želimo si, da se razmere umirijo in da nam nihče več ne bo prepovedoval takih srečanj in prehodov v okolje, kjer nas čaka še toliko poti, ki jih moramo odkriti in prehoditi. Do takrat pa, srečno dragi pohodniki na vseh vaših poteh.
Irena Zdovc