Dne 12.06.2021 smo se člani Planinskega društva Hrastnik podali na Golico. Izlet ni bil v planu, je pa nadomestil izpadle planirane izlete.
Golica je neporaščen vrh, ki se nahaja severno od Jesenic. Z vrha je lep pogled na zahodne Karavanke in del Julijskih Alp s Triglavom. Pred leti smo Golico obiskovali vsako leto v maju prav tiste dni ko so bile narcise v polnem razcvetu. No, danes, sredi junija, smo lahko le upali da bomo morda še videli katero odcvetelo narciso.
Avtomobile smo pustili na Planini pod Golico in se pognali v hrib nad zadnjimi hišami v tej vasi. Pot nas je vodila po travnikih in skozi gozd. Pri spodnji postaji tovorne žičnice smo se odločili da se na Golico podamo po zimski poti. Ta pot poteka večinoma po gozdu kar nam je zaradi vročine kar odgovarjalo. Je pa pot zelo strma in nam je bilo kljub temu zelo vroče. Tudi nekaj klinov na poti smo morali premagati in že smo bili pri Koči pod Golico. Kar hitro nam je šlo.
Ko smo pogledovali proti koči, travniku ki vodi na Golico in na sam vrh Golice, smo bili presenečeni. Bilo je ogromno planincev, kot v starih časih obiska Golice. Skoraj se nismo imeli kam usesti, pa smo se odločili da po kratkem počitku pot kar nadaljujemo proti vrhu Golice. Po poti smo srečevali planince, ki so se že vračali iz vrha, nekatere smo prehiteli, bil je kar promet proti vrhu. Ob poti smo lahko videli kakšno posamezno že zelo odcvetelo narciso, prav tako pa tudi drugo rastlinje.
Na vrhu smo imeli pogled na eni strani na Avstrijo, reka Drava se je vila kot počasna kača med hribovjem, na drugi strani pa prečudoviti Julijci. Dih jemajoči pogledi.
Odločili smo se, da se vrnemo do koče po grebenu, to je preko Male Golice in po travniku navzdol do koče.
Ko smo začeli hoditi smo presenečeni opazovali, da je na tej stani Golice še vedno, sicer že v zadnjem razcvetu, ogromno narcis. Travniki so izgledali kot da so posuti z rahlim snegom, ali slano. Bilo je vse belo, belo, belo. Prečudovito. In pot se je vila prav čez travnik in mi v tem belem raju.
Pa smo kar kmalu prispeli do koče, se okrepčali in pot nadaljevali po običajni poti nazaj na Planino pod Golico. Pot je bila bistveno slabša kot za navzgor, kamnita, razdrta od padavin. Enoglasno smo ugotovili, da je zimska varianta poti kljub strmini, bistveno boljša. Upam, da si bomo zapomnili za drugič.
Hrastnik, 27.06.2021
Zapisala: A. Zvonka Zupančič