Ni mar mi za norme,
pa vsa ta pravila,
ničesar ne rabim,
želim si le krila…
Predolgo smo bili »zaprti« v naši regiji, lahko smo se vzpenjali le na naše bližnje punklje in hribčke. Tako bi skoraj že z zavezanimi očmi prišla na Klobuk, ki je sicer moj najbližji in najljubši hrib, a so mi še kako manjkali, naši skupni pohodi na hribe, po naši lepi domovini.
Pravijo, da, če si nekaj zares želiš, se ti to tudi uresniči. Tako smo končno dočakali dan, ko smo lahko, v okviru našega PD organizirali in izpeljali, pohod na Ratitovec. Pobočje Ratitovca spada med Škofjeloško hribovje, kjer je kar nekaj vrhov, ki ne presegajo 1700 m nadmorske višine. Najvišji med njimi je Altemaver /1678m/. Samo pobočje daje videz visokogorja, od koder so prekrasni razgledi na vse strani, daleč po domovini. Do vrha je speljano kar nekaj poti in tokrat smo se odločili, da se zapeljemo do vasice Prtovč, od tam pa po levi strani, čez Poden na vrh. Ta pot je pozimi zaradi plazovitih predelov večkrat zaprta, a tokrat smo imeli idealne, zimske pogoje, s katerimi smo se spopadli na poti sami.
Nedelja je, prekrasen dan, brez oblačka na nebu, temperature pa kar nekaj stopinj pod ničlo. Mala vasica Prtovč je res lepo izhodišče za današnjo pot, ki se že na samem začetku hitro vzpenja strmo v hrib. Ob poti nas pozdravi kar nekaj potočkov, ki veselo drvijo proti dolini in kar nekaj podrtih dreves, ki našo pot, malo popestrijo. Nekaj novega snega, na nekaj deset centimetrov pomrznjene podlage, so pogoji, ko si je za pot najbolje nadeti dereze, s katerimi si bomo pot bistveno olajšali in sama pot bo veliko bolj varna. Strmina kar ne popušča in iz gozdnih predelov, se povzpnemo v skalno-travnato pobočje, kjer je kar dosti snega in pazljivost nas vseh, mora biti maksimalna. Veselje je nepopisno in uživamo prav v vsakem koraku. Sonček je že visoko na nebu, pred nami pa se odpirajo prekrasni pogledi. Očitno je vrh danes dobro obiskan, saj smo srečali že kar dosti pohodnikov, ki so se že vračali nazaj v dolino. Na nekaj predelih je bila potrebna še posebna previdnost, a je šlo brez večjih problemov in pred nami se je kmalu pokazala koča, odeta v snežen poprh, z obilico radoživih pohodnikov pred njo. Uživali so na sončku, z malico v roki, ki so si jo prinesli v svojih nahrbtnikih. Je pa koča ponujala tudi njihove dobrote, med katerimi izstopajo flancate, ki slovijo po svoji velikosti in okusnosti. Tudi mi smo se okrepčali in malo pogreli na toplem sončku, potem pa nas je večina odšla, še naprej proti vrhu Altemaverja, saj je bil dan prekrasen, da si nebi vzeli časa, še za bližnje vrhove.
Pokrajina prekrita z debelo, snežno odejo, nebo povsem brez oblačka in sončni žarki , ki vso to lepoto še polepšajo in jo delajo še bolj vabljivo. Razigrani, drug za drugim stopamo, po gazi naprej. Z leve se nam v vsej lepoti priklanjajo, s snegom obložene smrečice, na desni pa vrtače in globeli, z obilico snega, ki kar vabijo, da bi se kot mali otroci, spustili po bregu navzdol. Globoko pod nami se pokaže vas Torka, ki smo jo pred leti že prehodili, pred nami pa je že sam vrh Altemaverja. Opijamo se s pogledi, ki so res osupljivi. Daleč v daljavi vidimo domači Kum, pa Snežnik, Porezen, Triglav je pravi pozer med najvišjimi. Desno naprej, cel niz Karavanških vrhov, vse do KSA z Grintovcem, ki se blešči v svoji belini. In presenečenj kar ni bilo konca. Od vsega navdušenja, prvi trenutek sploh nisem opazila mojih hribovskih prijateljev, ki so bili enako kot mi povsem navdušeni nad razgledi. Kako sem se jih razveselila, saj se že res dolgo nismo srečali. Ljudje smo socialna bitja in taka srečanja nas bogatijo. To so prijatelji, s katerimi podobno razmišljamo, s katerimi delimo dani trenutek, v okolju, ki nam je vsem zelo blizu. Za spomin sledi obvezno fotografiranje, potem pa obljuba, da se kmalu vidimo v našem najljubšem okolju. Pomahamo si v slovo in že se spuščamo nazaj proti Krekovi koči, kjer nas čaka preostala druščina. Spotoma se povzpnem še na Gladki vrh in opazujem ljudi, ki uživajo v današnjem dnevu. Sonček je še vedno toplo grel in kar ni se nam dalo oditi nazaj v dolino, nazaj v realnost, saj nam je tako lepo, v tej snežni pravljici.
Težko, a morali smo se vrniti v dolino in tokrat čez Razor. Pot je zelo strma in na določenih delih poledenela, tako, da nam je šlo bolj na počasi. Tu so senčni predeli in snega je v izobilju, pred nami pa radoživi pohodniki, ki si dovolijo biti otroci in se veselo drčajo po bregovih. Veselim se skupaj z njimi. Otroka izživeti v tej lepoti, je pač nekaj najlepšega.
Sneg počasi izginja, pot pa postaja blatna in manj privlačna. A le še nekaj korakov in že smo nazaj pri avtomobilih. Zadovoljni, srečni in zelo veseli, saj smo po dolgem času, v najboljši družbi, preživeli še kako lep dan. Dan poln presežkov, dan v snežni pravljici, dan, ko si želiš, da bi kar trajal in trajal…
Upamo in želimo si, da se razmere umirijo in da nam nihče več ne bo prepovedoval takih srečanj in prehodov v okolje, kjer nas čaka še toliko poti, ki jih moramo odkriti in prehoditi. Do takrat pa, srečno dragi pohodniki na vseh vaših poteh.
Irena Zdovc