Zahtevna označena pot, čas hoje 3 ure, višinske razlike po poti pa 1015m/
»Svet gora je zrcalo, ki vsakemu kaže lastno revščino, lastno bogastvo.
Več mi povedo te slike, kot na tisoče besed /Dr. Tuma/«
V ranih, jutranjih urah se nas osem ljubiteljev gora odpelje novim dogodivščinam na proti. Naš današnji cilj je Storžič, 2132 m visok vrh. Najvišja gora v zahodnem delu Kamniško Savinjskih Alp. Dominanten vrh v obliki stožca, viden daleč naokrog, ki sem ga že dolgo ogledovala od daleč, pa tudi povsem od blizu, ko sem bila spomladi na Kriški gori in Tolstem vrhu in si želela, da ga končno tudi osvojim.
Vožnja po avtocesti, mimo Tržiča do Doma pod Storžičem kar hitro mine, tako, da smo pripravljeni za sam vzpon že ob sedmi uri. Hladno jutro je pravo za začetek poti, ki nas vodi levo v gozd, potem pa nekaj po kolovoznih poteh, skozi mešan listnat gozd, le naprej in višje. Pot postaja ožja, s kratkimi ovinki in kar kmalu smo že na sedlu, od koder se vidi nazaj na naše izhodišče, pa ves greben Košute je za nami in tudi do našega najvišjega, nam sega pogled. Malo si odpočijemo in že gremo naprej po poti, med ruševjem in nizko floro. Žal se cvetje za letos poslavlja, je pa nadvse lepo opazovati rdeče obarvano borovničevo listje, ki žari v prvih sončnih žarkih. Kar nekaj ljudi se že vrača iz vrha, mi pa veselo in brez večjih težav gremo naprej. Iz ruševja preidemo na kamnit teren. Najprej prečenje v desno, z nekaj jeklenicami na poti, potem pa poplezavamo strmo v breg, proti vrhu. Še malo bolj v desno, malo v hrib in že smo prišli na sam vrh, ki je že dodobra obiskan. Z malo truda si najdemo primerno sedišče in prostor za malo daljši počitek in seveda čas, da se dodobra razgledamo po prelepi okolici.
Kar nisem mogla verjeti, koliko možnih pristopov je do samega vrha in tako prihajajo novi in novi pohodniki, iz različnih smeri. Med njimi tudi skupina mladih fantov, ki so nas povsem navdušili. Veseli, da jim je uspelo priti na vrh, si odprejo malo steklenico šampanjca /vsi v okolici smo bili poškropljeni s penino/, potem pa se zasliši muzika, domača muzika, ki je čisto taprava, za vrh Storžiča. Kar nekaj Avsenikovih melodij se je zvrstilo, ljudje pa smo se povsem sprostili in bili veseli, saj kaj takega pa še res nismo doživeli na kakšnem vrhu. Veselo vriskanje, pa tudi nekaj plesnih korakov smo naredili, tudi v naši skupini in vse to nam je še dodatno polepšalo dan.
Čas, ko se naši pogledi sprehajajo po bližnjih in daljnih vrhovih pa smo morali prekiniti, saj je bil pred nami še daljši spust nazaj v dolino. Odločimo se za drugo pot, po jugozahodnem delu čez Žleb. Večkrat se pogledi vrnejo nazaj na vrh, kjer je še vedno polno pohodnikov, mi pa res zelo počasi napredujemo, po zelo strmem terenu, proti dolini. Teren sam je kar tečen, saj moraš paziti prav na vsak korak, da ti ne zdrsne in bi se lahko odpeljal, po šopastih travah naprej proti dolini. Srečujemo vesele ljudi, ki se po tej poti vzpenjajo proti vrhu, mi pa napredujemo v obratni smeri in že smo nad planino Javornik, potem pa naprej proti Veliki Poljani. Teren se končno izboljša in pričnemo s prečenjem gozdnih in travnatih pobočij, naprej do planine, kjer si vzamemo čas za počitek. Mir je, sonček nas prijetno greje in nikomur se nikamor ne mudi. To so trenutki, ko se čas ustavi in, ko so naše glave prazne, brez težkih misli, ki nas zadnje čase okupirajo in želimo si da bi bilo spet tako, kot je bilo…A, kaj, ko je realnost drugačna in žal nam ni dano ostati v tej »pravljici«. Gremo naprej, nazaj v realnost, nazaj proti našemu izhodišču. Kot vedno so zadnji koraki najtežji.
Najboljši občutek je, ko veš, da je pot končana, ko veš, da si naredil veliko zase in se imel lepo v družbi sebi podobnih ljudi. A danes je bil še posebno vesel dan, saj je naša Olgi končala SPP. Vsi smo navdušeni nad njenim dosežkom, saj je zelo lep vzgled in vzpodbuda nam vsem. BRAVO Olgi, vse čestitke in poklon nas vseh. Carica si! In seveda smo temu dosežku nazdravili pred domom pod Storžičem. Prav prijetno je bilo posedeti na sončku in se veseliti skupaj z Olgico. Jaz pa si bom končno lahko zapisala v dnevnik pohodov še en osvojen vrh, tokrat je to Storžič.
»Na koncu take poti ni važno, kako visoka je gora, koliko višincev si opravil in kako si grizel kolena, važno je kako z vsako novo potjo rasteš v sebi…«
Irena Zdovc