Snežnik – 7. 5. 2023

Vsi se sprašujem in se čudimo, kako to, da se nam leta vse hitreje obračajo, da nam čas leti z nadzvočno hitrostjo. Žal odgovora na vsa vprašanja nimamo, se pa vsi strinjamo, da nam čas leti pred nosom in nikakor ga več ne dohajamo. Žal, a takle imamo.  Zato pa se vsi strinjamo in se trudimo, da naš prosti čas izkoristimo z ljudmi, ki so nam dragi, z ljudmi s katerimi se imamo vedno lepo in tam kjer smo vsi zelo radi, nekateri najrajše. In tokrat je prišel na vrsto Snežnik. 1796 m visok vrh, ki dominira v tem delu Slovenije. Ob lepem vremenu z njega vidimo daleč tja v Gorski Kotar, pa po naši širni Slovenije in vse do morja. To področje je med najbolj namočenimi predeli pri nas, površje pa pokriva le tanka plast zemlje, veliko je kamnitega površja, nekje težko prehodnega.

Ker sem bila prejšnji dan deležna hudega neurja v Celjski kotlini, po pravici povem, da sem bila skeptična na smiselnost pohoda naslednji dan. Pa sem se odločila, da reskiram in kar bo, pač bo. O, kako bi mi bilo žal dneva, če bi ga preživela doma… Včasih pač moramo poslušati notranji glas in se prepustiti dnevu, ki je pred nami.

Kar dolgo smo se vozili po naši lepi Sloveniji, da smo po slabih treh urah prispeli na Sviščake. Tu je postavljen dom, ki je lepo urejen in z dobro ponudbo. Od tu se preko travnika in bližnjih vikend hišic povzpnemo proti gozdu in naprej proti sedlu. Pot je prijetna in nič kaj zahtevna, saj poteka po mehkih gozdnih poteh, ki se rahlo vzpenjajo do sedla, kjer se prične del Botaničnega rezervata, saj je rastje po teh pobočjih zelo bogato in edinstveno. Večina nas je bila že večkrat na tej poti, nekaj med nami, pa jih je bilo prvič. Na tem sedlu nas vedno pričaka, kakšna roba-material, ki ga naj bi pohodniki prostovoljno znosili do koče. Tokrat so bila to le nacepljena drva. Tako je skoraj vsak nahrbtnik bil še malo težji in oskrbnik koče je bil hvaležen prav za vsako poleno.

Pot nas vodi po skalnih stezicah, ob njih je polno ruševja in v tem času sem občudovala navadni volčin, ki je zelo strupena rastlina, a z mamljivim vonjem. Toliko jih resnično še nikjer nisem videla, pa tako bogati so bili in zelo dišeči. Na določenih predelih pa se je še vedno bohotila prelepa pomladna resa in s svojo roza-vijola barvo sijala v tem lepem dnevu. Drugega cvetja v bistvu še ni bilo, saj se je sneg, komaj pričel poslavljati in je bilo še kar nekaj obsežnih »snežnih flik« po katerih smo počasi prilezli do koče.

Malo smo se odpočili, najedli, kakšno rekli, potem pa smo se vzpeli še na vrh, ki je za kočo in kjer začuda ni bilo prehudega vetra in tudi s pogledi smo bili kar zadovoljni, čeprav niso bili optimalni.

Še slikca za spomin in že se vračamo, a tokrat se usmerimo proti Malemu Snežniku. Samo malo pod kočo pa skrb vzbujajoče dejstvo, da smo v deželi kjer je medved doma. /velike stopinje medvedjih šap v snegu/. Prvi del poti poteka podobno kot pri vzponu, v drugem delu pa se pot strmo spusti in preide v čudovit bukov gozd. Skale in kamenje nam delajo majše težave, saj je vse razmetano, kot bi jih premetale čarovnice iz bližnje Slivnice. A tudi to premagamo in že smo na lepem in prijaznem travniku, kjer si vzamemo kar daljši čas za počitek, kakšen priboljšek in veliko smeha. Že pri vzponu sem občudovala regrat ob poti, ki ga res obožujem in tudi na tem travniku ga je bilo nekaj, tako, da se nisem mogla upreti in si ga nekaj malega nabrati. Letos bo žal, to najbrž zadnja regratova solata.

Kar težko smo se poslovili od tako lepe lokacije, a pred nami je bila še slaba 2 km dolga cesta do doma na Sviščakih. Veseli smo to pot z lahkoto prehodili in vseskozi pazili, da nismo bili preveč tiho, saj so skoraj na vsaki smreki bili opomniki, kje smo /rumene medvedje tačke /. Seveda to ni bilo težko, saj smo bili vsi zelo zadovoljni z opravljeno potjo in vremenom, ki bi bilo kar težko lepše in primernejše za hojo v hrib.

Še prijetno posedanje, kramljanje in gašenje žeje pred domom, potem pa po isti poti nazaj domov. Dolga, dolga je pot, a splačalo se je, saj smo preživeli še en krasen dan v nam ljubem okolju. Najbrž se še vrnemo, a pred tem so na vrsti še drugi izzivi, drugi vrhovi…. Pustimo se presenetiti, a že zdaj vemo, da prav vsaka pot, bo ravno takšna, kot si jo želimo vsi mi, ki imamo radi naravo, naše vrhove in našo domovino.

Posted in Utrinki leta 2023.