Planinsko društvo Hrastnik je dne 02. in 03.09.2022 izpeljalo zanimiv in zelo zahteven pohod; prvi dan na Kriške pode do Pogačnikovega doma in drugi dan na Škrlatico.
Pohod smo začeli pri Aljaževem domu v Vratih (1015 m). Široka turistično – sprehajalna pot nas je mimo zimskega bivaka pripeljala iz gozda, kjer smo pred seboj zagledali znamenit klin (spomenik posvečen padlim partizanom gornikom). Naprej po poti smo prispeli do odcepa na levi strani za Tominškovo pot na Triglav, še nekoliko naprej pa se je pot odcepila čez Prag, tudi na Triglav. Naprej se je pot pričela kar vzpenjati, zadnje metre pod Luknjo se je pot še strmeje vzpenjala in nas pripeljala na sedlo. Tu smo nadaljevali desno, levo pa smo opazovali najlepšo, najbolj drzno, ter najdaljšo pot na Triglav, to je čez Plemenice. Mi pa smo nadaljevali proti Bovškemu Gamsovcu. Običajno je tu veliko kozorogov, no ta dan pa so se kar nekam skrili. Pot je sicer strma, vendar smo na raznih poličkah občudovali razglede po okoliških vrhovih, oči pa so nam zaznale tudi planinske koče na Prehodavcih, na Kredarici in Staničevo kočo pod Triglavom. Kar malo smo se namučili, preden smo stopili na Bovški Gamsovec 2392 m visok hrib, ki smo ga morali osvojiti, da smo se lahko začeli spuščati proti Kriškim podom, kjer je Pogačnikov dom, cilj prvega dne. Vreme je bilo prečudovito, pogledi na Pihavec, Razor, Križ, Stenar pa še lepši. Vsa ta lepota gora nas je tako navdušila, da nam korak kljub sedmim uram hoje, ni bil težak. Nekateri so se povzpeli še na Planjo, ostali pa smo raje občudovali prelep gorski svet kar izpred koče. Drugi dan smo pot nadaljevali proti našemu glavnemu cilju – Škrlatici. Škrlatica 2740 m je druga najvišja gora v Sloveniji. Na vrhu stoji križ, po katerem lahko s sosednjih gora hitro prepoznamo vrh. Ima tudi zelo prepoznavno severozahodno steno, ki jo lepo vidimo z vršiške ceste. Z vrha je zelo lep pogled na vse vrhove nad dolino Vrat, še posebej na Triglav in sosednjo Dolkovo špico, proti vzhodu pa lepo vidimo težko dostopne Rokave. Pot nas je najprej vodila proti sedlu do Križa, od tu smo lahko opazovali Zgornje Kriško jezero iz katerega se z vodo oskrbuje Pogačnikov dom. Na tej točki so se trije naši odcepili in pot nadaljevali proti Križu, ter Stenarju. Glavnina skupine je pot nadaljevala proti Rdeči škrbini pod Dolkovo špico. Rdeča škrbina je bila ena najbolj zoprna etapa celotne poti, nezavarovana grapa navzdol, polna drobnega peska, zemlje, skal. Od tu se je že videl naš cilj, Škrlatica. Še predno smo se pripravili za vzpon na Škrlatico, so tisti planinci, ki osvajajo »dvatisočake«, obiskali še bližnji hrib Kucelj. Vreme je bilo prijetno toplo, ne prevroče, ravno pravšnje za naš vzpon. Prvo smo morali premagati del melišča pod Škrlatico, nato pa smo se podali v plezalni del poti. Pot je dokaj dobro zavarovana. So pa tudi deli poti, ki so posameznikom povzročali malo več težav. Ozki žlebovi, široki razmahi klinov, dolgi stopi in druge tehnične tegobe. Pa smo kljub vsemu vsi prispeli na vrh. Presrečni, ponosni nase in na skupino kot celoto. Megla, ki se je priplazila za nami na vrh, nam je za trenutek odvzela prekasne poglede na okoliške hribe. Pa ni vztrajala dolgo, tako da smo pričakali tudi sonce. Tudi spust z gore, in potem še sestop proti Vratom, ni bil lahek. Toda občutki zadovoljstva, da smo zmogli osvojiti takšno goro in dejstvo, da nas je gora sprejela, so nam dali moči, da smo zmogli še zadnje zelo, zelo težke korake proti Aljaževem domu v Vratih.
Hrastnik, 06.09.2022
Zapisala: A. Zvonka Zupančič
Fotografije: Pohodniki