Tokratna pot nas je vodila po sredogorju, na Travna goro, Kalični vrh in Kamen grič, blizu Ribnice ali Sodražice ali Nove Štifte, kakor za koga, v naši prelepi Sloveniji.
Ob šestih smo bili dogovorjeni na tržnici, s kombijem in osebnim avtom smo jo mahnili proti Novi Štifti kjer je naše izhodišče za »naskok« na Travno goro, Kalični vrh, Kamen grič in še kakšno vzpetino vmes. Bojan S. je v Ljubljani pobral še našega prijatelja in člana našega društva Bojana G. Za boljšo cirkulacijo krvi po žilah smo se med vožnjo, za pol urice ustavili tudi v bifeju grad Turjak v Turjaku in popili jutranjo kavico, še slabe pol urce vožnje in že smo bili na parkirišču na Novi Štifti, tam, kjer imajo motoristi vsakoletno žegnanje motorjev, v prečudovitem okolju gozdov in dišečih travnikov.
Nahrbtnike na rame, palice v roke in pot pod noge, pa smo jo mahnili proti našemu prvemu cilju – Travni gori. Za začetek kakšnih petnajst minut po cesti potem pa desno navkreber na gozdno pot, med mogočna drevesa katera so nam dajala zavetje in hlad pred žgočim soncem skozi celo naše potepanje.
Našo malo četico pohodnikov je vodil Vojko, naš vodič in skrbni načrtovalec celodnevnega potepanja. Njegov korak je tokrat v predstavi sprehajalnega tempa, kar mi zelo odgovarja, tako, da smo skoraj vsi uživali v hoji in glasnem pomenkovanju. Glasno govorjenje v gozdu prav pride zaradi morebitnih gozdnih stanovalcev in nezaželjenih srečanj. Po urci hoje smo prišli do našega prvega cilja, to je koča na Travni gori, zelo lep objekt, na žalost zaprt in prepuščen usodi časa. Po krajšem postanku in ogledu smo jo mahnili naprej, normalno spet po gozdnih poteh, do našega naslednjega cilja to je Kalični vrh 1117 m. Gozd, gozd, in še enkrat gozd, mogočna drevesa iglavcev in listavcev so nas spremljala celotno pot, za popestritev smo na delu poti, na gozdni jasi, kjer je sonce neusmiljeno žgalo, nabrali dišeče in slastne gozdne jagode, potem pa navkreber po brezpotju do Kaličnega vrha. Kratek postanek za pitje in vezanje duš in naprej do koče na Kamen griču. Hoja v prečudoviti naravi, v objemu gozdov, prečudovitih cvetočih travnikov in gozdnih jas ter ptičjim petjem te sprosti tako, da pozabiš na čas in napor in že smo bili pri koči na Kamen griču. Zelo prijetna, ne preveč velika planinska koča, ki je v lasti PD Loški potok. Koča trenutno še ni odprta smo pa imeli srečo, da nas je postregel s pijačo delavec, član PD Loški potok, ki je opravljal vzdrževalna dela na koči. Lokacija koče je na lepi razgledni točki saj ob dobri vidljivost vidiš do Triglava, Snežnik in Risnjak pa sta na dosegu roke. Tu smo si za počitek privoščili kar debelo uro počitka, potem pa še skupinsko fotografiranje in smo jo mahnili nazaj v dolino. Na izhodišče smo prišli ob pol štirih, prezračili smo razgrete avtomobile, natovorili »rugazake« in utrujene noge, ter se zapeljali še do Bloškega jezera. Dobro urco smo uživali ob pitju osvežilnih pijač, čvekanju ter opazovanju počitniškega direndaja mnogoterih obiskovalcev jezera.
Med vožnjo proti domu smo se ponovno ustavili v piceriji Turjaški grad v Turjaku, kjer smo si »dofilali« baterije s hrano in pijačo. Vsega lepega je enkrat konec, tudi tokrat je bilo tako, domov v Hrastnik smo se pripeljali ob dvajseti uri pa še malo, z lepimi vtisi smo se poslovili in ugotovili , da SMO SE IMELI FAJN.
Zapisal: Dušan ROTAR, Brdce 29.06.2020