22. in 23.02.2020
Hrastniški planinci smo se dne 22. in 23.2.2020 podali po Rečiški planinski krožni poti. Kljub temu, da je ta pot blizu naši občini, pa smo to obhodnico želeli opraviti naenkrat v celoti. Ta pot je v letu 2019 postala ‘Naj planinska pot’ v Sloveniji in je uradno dolga cca. 35 km.
Na železniški postaji v Hrastniku se nas je zbralo 5 članov, dva sta prispela iz Trbovelj, eden se nam je pridružil iz Ljubljane, dva pa sta nas pričakala v Laškem. Zapeljali smo se v Laško, kjer smo blizu železniške postaje kmalu našli smerno tablo, ki nas je napotila v hrib proti cerkvi Šmihel, potem pa naprej proti vasici Govce. Do tu smo porabili slabi dve uri. Pri rudarskem muzeju smo se prvič malo odpočili in pomalicali. Naprej smo imeli dve varianti: ali na Govško brdo v hrib, ali okoli hriba. Bilo je še zgodaj dopoldne, kazalo je na lepo vreme, zato smo se odločili da gremo na Govško brdo po markacijah navzgor. Vse skozi je pot lepo urejena, saj so zmagovalci razpisa ‘Naj planinska pot 2019’ dobili tudi ustrezna finančna sredstva za ureditev poti. Pot se dvigne na 811 m in občasna zadihanost ni bila slučajnost. Po kratkem oddihu smo iz vrha sestopili proti Zavratom. Pot je bila posuta z listjem, nekje tudi skoraj do pasu, zato previdnost ni bila odveč. Na Zavratah smo nekaj popili in se napotili proti Babam in Ostremu vrhu. Kdor je že hodil po tej poti, je vedel da je pot kar strma, na posameznih mestih tudi varovana z jeklenico. Strmini se je priključil še precej močan veter, ki nas je kar gnal naprej. Po poti smo se dogovorili da ”skočimo” še na Klobuk, ki sicer ni vključen v Rečiško krožno pot, je pa za marsikaterega našega člana, obvezen vrh če že pohajkuje blizu Klobuka. Seveda smo se nanj povzpeli vsi. Čudovit razgled znan skoraj vsem nam, fotografiranje, vpis v knjigo in že smo nadaljevali pot proti Kalu. Tu smo se malo odpočili, odložili nahrbtnike in pot nadaljevali še proti Mrzlici. Mrzlico bi lahko obiskali tudi drugi dan zjutraj, ker pa smo bili dokaj zgodnji smo bili enotni da ta del poti opravimo kar prvi dan. Po povratku na Kal smo ugotovili, da smo prehodili že kar dobrih sedem ur, malo gor, malo dol, po ravnem pa še najmanj.
Po dobri večerji, ko smo planirali pot za naslednji dan, je v gostinsko sobo vstopila maškara ki je predstavljala petelina. Bila je namreč pustna sobota, pohodnikom pa nam je to dejstvo rahlo ušlo iz spomina. Zato smo bili toliko bolj presenečeni in veseli, ko se je na vatih pojavila še ena maškara – smrt. Nekaj časa smo se zabavali z ugibanjem kdo bi bili osebi pod krinko, pa nam ni uspelo. Potem sta se maškari razkrili kar sami, petelin je bila članica UO PD Hrastnik – Jelka, smrt pa Ivi, ki je drugi dan nadaljevala pot z nami.
Drugi dan po zajtrku smo pot nadaljevali proti Šmohorju, pravzaprav najprej proti Gozdniku. Pohodu so se pridružil še štirje člani, tako da nas je bilo drugi dan trinajst pohodnikov. Kar strma je pot na Gozdnik, zaradi postlanega suhega listja in drobnega kamenja na poti pa smo morali hoditi precej previdno. Na Šmohorju smo si odpočili, se odžejali in dogovorili, da pot nadaljujemo prvo proti Maliču, nazadnje pa še na Tolso. Nekateri smo bili že kar rahlo utrujeni, ko smo prispeli na Tolsto. To je vrh, 15 minut oddaljen od doma na Šmohorju. Na vrhu je bil žig uničen, tako da smo se za dokaz, da smo bili na Tolstem, slikali in seveda tudi vpisali v knjigo. Sledil je še sestop v Laško, pa se je naša Rečiška krožna pot končala tam kjer smo jo prejšnji dan začeli. Kljub temu, da posamezne odseke poti poznamo, pa je bil dvodnevni pohod po celi poti prava odločitev. Pot je prijetna, dobro označena. Za pot smo potrebovali več kot je markirano (10÷12 ur), pa nam to ni bilo mar, bili smo v dobri družbi, bili smo v naravi, bili smo v gibanju, kar pa največ šteje.
Zapisala: A. Zvonka Zupančič
Hrastnik, 01.03.2020