Zgodnje petkovo jutro, vreme naj bi vsaj pol dneva zdržalo suho in mi vesela družba, ki smo bili pripravljeni na nov izziv – novo pot, tokrat je to Jerebica. 2126 m visoka krasna gora iz katere se vidi daleč naokrog. Najbolj pa sem bila prevzeta nad pogledom na Rabeljsko jezero, saj sem ne dolgo nazaj stala ob njem in od spodaj občudovala to močno goro, na katero sem si želela priti še to leto.
Naše jeklene konjičke smo parkirali ob cesti na izhodišču Bele vode, si pripravili nahrbtnike, se obuli v primerno obutev in z nasmehom na licu smo pričeli s potjo. Tom, naš vodnik , je to pot pred leti že prehodil, zato nam je ob poti večkrat natrosil kakšne podrobnosti o samem predelu, o naši poti in nas seznanil z vršaci, ki smo jih občudovali na drugi strani doline. Od vseh naštetih sem si zapomnila le Visoko Belo špico, že po videzu zelo zahtevna za pristop. In v nizu vseh, se mi zdi da so bili sami zahtevni vrhovi, vrhovi ki čakajo na najbolj izurjene hribolazce.
Stezica nas je pripeljala najprej na kolovoz iz katerega pa kar kmalu zavijemo desno v strm gozd. Nobenih posebnosti na poti, a teren je spolzek in previdnost zato ni odveč. Iz gozda preidemo na odprti del, ki je kar precej poraščen tudi s koprivami, tako da kaj hitro dobiš kakšen pekoč pozdravček po nogi in mokro kamenje, ki je prav zoprno pri vzpenjanju. Še malo bolj naporno se je vzpenjati po melišču, kjer naredimo tri korake naprej in dva nazaj in s tem tempom pridno naprej vse do Jezerskega sedla. Tu se naša pot združi z ono iz Možnice, ki pride iz slovenske strani. Teren postane odprt, skalnat in poln najrazličnejšega cvetja. Občudovanju ni in ni konca, tako da pri tem oblaki in megle ki nas strašijo izgubijo vsak pomen. Smo pa med potjo deležni tudi kratkih »sončnih trenutkov«, katerih je bilo res bolj malo, a so bili ti še toliko lepši. Res pa je da ob teh kratkih trenutkih spoznamo resnično moč sonca. Nekaj naših pohodnikov, ki osvajajo vse naše dvatisočake, še mimo grede skočijo na Gorenji Krivi rob. Pot se rahlo spusti in tu je potrebno malo poplezati in od tu se že vidi naš vrh. Pot se vije po skalnih gmotah, kjer je potrebna maksimalna previdnost, včasih tudi malo plezanja in še ozka stezica po prečudoviti rožni preprogi do samega vrha. Neizmerno smo veseli da nam je tudi tokrat uspelo. Na trenutke nam je dano pogledati proti dolini ki je strmo pod nami. Vasica Log pod Mangartom, pa Rabeljsko jezero, Predel… Samo ugibamo lahko kakšnih razgledov bi bili deležni v lepem vremenu. A kljub vsemu smo zelo zadovoljni, saj pot ni lahka, pa tudi kar dolga je. Vreme nas je opozarjalo, da je bolje da se čim prej spustimo nazaj v dolino, če hočemo še uiti dežju, ki se nam kar hitro približuje. Zbrano in previdno smo sestopali in do avtov prišli tik pred hudo nevihto. Verjamemo, da imamo nekoga ki je nad nami in tako lepo skrbi za nas. Samo par minut kasneje in bili bi povsem premočeni, tako pa smo že v varnem zavetju in se čudimo moči narave.
Ker je vremenska napoved tudi za naslednji dan bolj kot ne slaba, se družno odločimo da naš dvodnevni pohod spremenimo v enodnevnega. Na naši strani, v vasici Rateče, se ustavimo v prijetnem gostišču kjer potešimo naša žejna grla in pokomentiramo našo pot. Sreča in nasmehi na obrazih povedo več kot tisoč besed. Smo sami navdušeni pohodniki, ki jim narava pomeni res veliko in vsak novo osvojeni vrh je kot smetana na sladici. Ponosni smo in hkrati neizmerno hvaležni za vsak tak dan ko nam je dano še varno spoznavati nove poti, nove ljudi in si bogatiti naše duše s tako lepimi občutki. Občutki ki nimajo cene in se jih ne da kupiti, le v živo doživeti.
Resnično cenimo vsak dan, ki ga lahko preživimo v družbi podobno mislečih ljudi in tam kjer smo najrajši – v hribih seveda. Tam kjer ni potrebno veliko besed, tam kjer začutiš močno povezanost z vsem stvarstvom. V tišini in z avditorijem ki ga ni nikjer v dolini, tam, kjer bi si želel kar ostati za zmeraj. In do vseh teh vrhov nas vodijo najrazličnejše poti in naj nam nikoli ne zmanjka veselja in idej za nove poti.
»Kdor išče cilj bo ostal prazen ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.«
To so misli Nejca Zaplotnika, ki naj nam bodo popotnica za naše nove poti…
Irena Zdovc