Vsako leto PZS organizira Dan slovenskih planinskih doživetij, katerega se udeležimo tudi z našim društvom. Tudi tokrat smo se na dogodek odpeljali skupaj s PD Dol pri Hrastniku. Poln avtobus veselih planincev, tako mladih, malo manj mladih in že nekaterih s spoštljivo starostjo, v pričakovanju da preživimo lep dan v neokrnjeni naravi na Rogli v družbi podobno mislečih ljudi.
Vreme je bilo glede na datum dokaj hladno, saj bi si povsem z lahkoto nadeli tako rokavice, kot kakšno toplo bundo, pa nam nebi bilo nič prevroče. A kljub vsemu se nismo ustrašili hladnega dne in smo se v velikem številu podali na pot do Lovrenških jezer. Prelepi pohorski gozdovi in njihova obrobja se bohotijo s prekrasno floro in favno, pa svež zrak, ki ti reže pljuča in živali na pašnikih, ki nas nemo opazujejo. Najbrž so se že navadile na živ žav okrog njih, saj kljub množici ljudi nismo vzbudili njihovega večjega zanimanja. V prijetnem kramljanju zdaj z enim, zdaj z drugim pridemo do razglednega stolpa in še naprej do prelepih jezer. Na obrobju gozda smo se malo okrepčali potem pa se vrnili nazaj proti Rogli, a tokrat po drugi poti mimo koče na Pesku.
Prijetno smo bili presenečeni kaj vse so na Rogli postorili za naše male otročke, ki se lahko igrajo v lično izdelanih lesenih hišicah, še miniaturno cerkev so postavili. In vse skupaj zgleda, kot prava gorska vasica. Priporočam vsem staršem, da se zapeljejo z malimi otroci na svež zrak, jih pustijo naj jim njihova domišljija privre na plano in naj uživajo v zdravem neokrnjenem okolju.
Organizatorji so za prireditev postavili dva velika šotora, ki pa sta bila ob našem prihodu že povsem polna. Tokratni obisk je bil res velik in prav veselje je bilo gledati toliko veselih ljudi povsod okrog nas.
Vedno mi gredo mravljinci po telesu, ko na prizorišče pridejo vsi praporščaki in ko se zaigra planinska himna, Oj Triglav moj dom. Lepi občutki, da nekako pripadaš ljudem, ki v srcu dobro mislijo ni slab. V prvi vrsti smo domoljubi, ljubitelji gora in planin. O, da bi bilo še veliko lepo preživetih dni med »dobrimi ljudmi«.
In še tole. Na avtobusu smo čakali na odhod domov samo še na dve naši potnici. Zelo sem se jih razveselila, saj so čist malo zamudile in veste zakaj? Zato, ker sta plesali…. Ja, kljub njunim spoštljivim letom se ne dasta in se nista mogli upreti zvokom glasbe. O, kako spoštujem take ljudi, ki si znajo polepšati življenje in ga živijo kar se da polno. Naj jima bo dano še dolgo ŽIVETI in ne vegetirati na tem našem lepem planetu.
Mi vsi skupaj, pa verjamem da se vidimo drugo leto spet na podobni prireditvi, v dobri družbi in na lepem pohodu.
Irena Zdovc