27. – 29. 9. 2019
Za začetek jeseni je bil po programu planiran pohod čez Pohorje. Zaradi dolge poti je padla odločitev, da se odpravimo na pot že v petek 27. 9. ob 16. uri iz Hrastnika. Majcen Srečko nas je sedem planincev v lepem, sončnem vremenu s kombijem pripeljal do Mariborske koče (1068 m), od koder je lep razgled na Maribor.
Tu smo imeli naše izhodišče na Slovenski planinski poti, ki se začne v Mariboru in konča v Ankaranu. Po daljšem sprehodu po gozdni cesti, ki se je rahlo vzpenjala, smo v mraku prispeli do Ruške koče (1246 m) na Arehu, kjer smo prenočili.
Naslednje jutro smo ob 7. uri, v pretežno oblačnem vremenu, zapustili kočo in nadaljevali pot po smučišču na Arehu do Gozdarskega doma Šumik, Koče na Klopnem vrhu in do Koče na Pesku. Senčna, malo razgledna pot nas je peljala med kočami po gozdnih cestah, kolovozih, gozdnih poteh, pretežno po ravnem, pa po kratkih vzponih in spustih med številnimi smrekami, skozi katere nas je občasno pogrelo sonce. Po kratkem postanku v Koči na Pesku, se je uresničila napoved o poslabšanju vremena. Spustila se je megla, in kmalu po odhodu iz koče so se začele prve dežne kaplje, ki so počasi postajale vse gostejše. Oblekli smo dežne plašče in nadaljevali pot čez močvirnato območje Lovrenških jezer proti Ribniški Koči (1530 m), kamor smo prispeli po treh urah hoje v dežju premočeni od nog do glave. Tudi dež ni preprečil, da bi bistre oči naših pohodnikov ne opazile jurčkov, ki so nam popestrili pohod. Presrečni smo bili, ko smo vstopili v prijetno ogreto kočo. Mokra oblačila in obutev smo dali sušit okrog tople peči, oskrbnica pa nam je postregla z gobovo juho in ajdovimi žganci. Tako kot na Ruški koči smo bili tudi tu edini gostje, zato smo morali že ob 20. uri oditi v sobo, ker so kočo zaklenili, osebje pa je odšlo v dolino. Naše razpoloženje pa je bilo kljub dežju in vsemu odlično.
Naslednji dan smo se zbudili v megleno jutro, v jedilnici pa nas je že čakala miza obložena z zajtrkom od pečenih jajc, salame, sira, masla …….. in čaja. Po obilnem zajtrku smo stopili v še ne suhe čevlje in se ob 8. uri odpravili na pot do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo, Partizanskega doma na Mali Kopi (1443 m) in do Koče pod Kremžarjevim vrhom (1102 m). Tu smo imeli še zadnji postanek pred spustom v Slovenj Gradec, kjer nas je čakal Srečko z udobnim kombijem. Ta dan nas je vso pot spremljala megla in nam preprečila uživanje ob sicer lepih razgledih. Tudi ta dan pa smo bili zopet deležni gobarskih užitkov.
Tako se je končala naša cca. 64 km dolga pot čez Pohorje, z najvišjo točko na Črnem vrhu (1543 m), s številnimi kočami in smučišči.
Zvonka Rotar