1. febr.2025.
Hladna sobota, ki nam vremensko prav nič dobrega ni obetala. Deževalo je celo noč in tudi zjutraj ni bilo veliko boljše. Vse je bilo mokro in to sigurno ni pravi dan za kakšne večje podvige po naših gorah.
S PD Hrastnik je bil plan, da se tokrat povzpnemo na Porezen. Porezen je 1630 m visoka gora, ki se nahaja med Davčo in Baško grapo.
Pričakovala sem sporočilo našega vodnika, da pohod odpade, a tega žal ni bilo. Priznam, da sem razmišljala o vzrokih, da se pohoda nebi udeležila.
Po glavi so mi rojile razno razne ideje, a na koncu sem se odločila, da grem, pa četudi padajo špičaste prekle. Navsezadnje, se še noben pohod ni končal slabo. Bilo je že vsega, a vedno smo se vračali veseli, pa čeprav tudi kdaj malo mokri.
Zbralo se nas je 11 udeležencev in vsi smo se nadejali, da bo tudi tokrat sreča na naši strani. Vso pot je rahlo škropilo, višje proti našemu izhodišču pa je že narahlo snežilo.
Suhi sneg se je lepo oprijemal tal in pokrajina je dobivala pravo zimsko podobo.
Za izhodišče naše poti smo si izbrali Davčo, oziroma parkirišče pri Davških slapovih. Ti ležijo na rečici Davči, ki priteče iz pogorja izpod Porezna.
Pot poteka mimo večjega kamnoloma, nad slapovi in zanimivost, ki je bila bolj posebnost naše poti, so bili prehodi čez rečico Davčo. Nekje so bile brvi, še večkrat pa smo morali kar tako, na poskok čez mrzlo vodo. Še dobro, da imamo dobro hribovsko obutev, ki ne prepušča vode in tako so ostale naše noge na suhem.
Prvi del poti je potekal po gozdu. Po kakšni uri pa smo bili že pri opuščeni kočici, ki žalostno propada. Tu smo si vzeli čas za krajši počitek. Veselili smo se, saj so se obzorja jasnila in že smo se lahko spogledovali z našo bližnjo in daljno okolico.
Pot se je vse bolj vzpenjala, suhi sneg pa nam ni delal večjih problemov. Uživali smo v zimski idili in nič se nam ni mudilo. Korak za korakom in že smo prišli na križišče kjer so se že videli obrisi planinskega doma na Poreznu. Noro lepih pogledov je bila cela plejada. Težko si izbral, tistega najlepšega, saj je bilo vse resnično vrhunsko. Preplet modrine neba, sončnih žarkov, ki so se sramežljivo skrivali iza oblačkov, beline s snegom prekritih vrhov in zelenih dolin, globoko pod nami. Resnično noro. Slike so se menjale prav vsako minuto, mi pa smo kot otroci skakljali naokrog in si skušali to pravljično podobo shraniti v naše priročne mobilnike.
Škoda, da je zaradi slabih vremenskih prognoz bil dom zaprt, a vzeti moraš to kar ti situacija ponuja. Očistili smo klopi pred domom in tako zasedli “parter” s pogledi za milijon dolarjev. Takih pogledov se pač ne da kupiti, to se lahko samo doživi v danem trenutku, ko si na mestu in si pripravljen vpijati vso to lepoto, ki nam jo tako nesebično deli narava.
Dobili smo potrditev, da se je še kako izplačalo oditi od doma. Privoščili smo si malo daljši počitek, nekaj smo prigriznili in popili, vmes pa so nam pogledi begali po celi verigi gora, na oni strani. Vse od Vogla, Rodice, Črne prsti in dalje proti Bohinjskim goram. Že prehojena pot, ki je res dolga, a zelo razgledna, je menda tudi v letošnjem planu našega društva.
Še nekaj metrov smo morali opraviti, da smo potrdili prisotnost na samem vrhu Porezna, ki je na višini 1630 m. Za spremembo od zadnjega obiska je bilo čisto brezvetrje, sonček, ki nas je toplo grel, pod nami pa je že bil, debeli sloj megle, ki je prekril vso okolico. Iz megle so štrleli le posamezni “otočki” gora. Kot, da smo sredi oceana.
Težko smo se ločili od tega ambienta, a še vedno je zima, z njo pa kratki dnevi in pot nazaj je kar zahtevna, saj moraš paziti prav na vsak korak. Otoplitve in vmes še kakšen dež, potem pa hitre ohladitve, so naredile svoje. Pod snegom je namreč bila “čista šajba”. Med potjo pa igra senc, zahajajočega sončka in v sneg odeta okolica….Ne moreš, da ne postojiš, občuduješ in vpijaš vso to lepoto. S pazljivostjo, se nam je uspelo srečno vrniti nazaj na izhodišče.
Veseli, da se nam je spet posrečilo in da smo iz tako nespodbudnega dne, dobili toliko. Veliko, veliko več, kot smo lahko pričakovali. In spoznanje, da moramo biti skromni in ne prezahtevni in le tako se lahko potem veselimo vsemu, kar nam dodeli naša ljuba narava. Ponižnost je ena pozabljena vrlina, pa še kako pomembna. Še posebej v navezi človek-narava. Le kaj smo mi v primerjavi z vsem okrog nas?
Vsi imamo dve življenji. Drugo se začne, ko spoznamo, da imamo samo eno…(Konfucij)
Nikar ne čakajmo, da pride do tega. Živimo vsak dan posebej, delajmo to kar nas veseli in večkrat pojdimo tja, kjer je tako zelo lepo….Čim večkrat, da ne bo kdaj prepozno. V družbi ali sami. Pojdi in poglej, občuti in videl boš, kako je lepo. Bodi spoštljiv in hvaležen. Hvaležen za vsak trenutek, ki ti obogati tvoj dan.
Današnji člani pohoda smo kot delček večjega mozaika. Z vsakim pohodom dodamo nov element in do konca, jih bomo dodali še veliko. Na koncu pa bo to naš skupni projekt, to so naša življenja. Naša, taka ali drugačna.
Zaljubljena v naravo
Irena Zdovc
Fotografije. Dušan ROTAR.