Planinski izlet na Malo Mojstrovko in na Prisojnik

Planinsko društvo Hrastnik je dne 20.08. in 21.08.2022 organiziralo izlet na Malo Mojstrovko po Hanzovi – plezalni poti in drugi dan še na Prisojnik.

Zbralo se nas je 12 pohodnikov željnih planinskih podvigov. Razgledna Mala Mojstrovka je zahvaljujoč prelazu Vršič, eden najhitreje dostopnih in posledično najbolj obiskanih dvatisočakov v osrednjih Julijcih. Nanj vodita dve zelo različni poti. Preko severne stene Male Mojstrovke se vzpenja zelo izpostavljena plezalna zavarovana (Hanzova) pot. To pot smo si izbrali za naš vzpon.

Ves čas smo pogledovali v nebo, saj napoved glede vremena ni bila ravno obetavna, toda upali smo da ostanemo brez dežja. Želja se nam ni izpolnila, saj smo morali že po pol ure hoje zaščititi glave in nahrbtnike. Ni bila ploha, pač pa je dež enostavno pršil. Pa nas to ni odvrnilo od nadaljevanja pohoda, motilo pa precej saj so bile »zajle«, klini in skale precej drseče. Hodili, oziroma plezali smo zelo previdno. Na vrhu Male Mojstrovke je pršenje povsem ponehalo. Na vrh smo priplezali vsi, eni malo prej, drugi malo bolj zadihani malo kasneje.

Razgledi niso bili tako čudoviti kot bi bili v soncu. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico (le ta se nahaja malo pod vrhom) je lep pogled na sosednjo Veliko Mojstrovko, Mangart, Slemenovo špico, Ponce in vrhove nad dolino Krnice, kjer izstopata Škrlatica in Prisank naš zastavljeni cilj za drugi dan.

Z vrha smo se spustili proti Vršiču po južni poti, ki je sicer dokaj enostavna in poteka preko zoprnih melišč, tokrat  pa na nekaterih mestih zaradi dežje blatna in spolzka.

Nastanjeni smo bili v Tičarjevem domu na Vršiču. Bolj turobno vreme nas ni toliko motilo, da ne bi v veselju, petju in celo plesu,  pred kočo proslaviti vodnikov rojstni dan. Bilo je res prijetno, pravo vzdušje, ki smo ga že kar potrebovali.

Drugo jutro smo upali, da bo suho, toda že ob sedmi uri je padal rahel dež. Šli smo do Poštarskega doma, da vidimo kakšne razmere bodo nastale kasneje. Dež je res ponehal, toda misel da bomo spet hodili po spolzkem, nas je odvrnila od namere po vzponu na Prisojnik. Odločitev je bila zelo težko vendar preudarna, saj Prisojnik bo še stal tam kjer je,  mi pa ga bomo obiskali v lepšem vremenu.

Odločili smo se, da se podamo na Tromejo in ni nam bilo žal spremembe plana.

Hrastnik, 28.08.2022
Zapisala: A. Zvonka Zupančič

Po programu društva je bilo 30 in 31. julija rezervirano za vzpon na Kočno. Jezerska Kočna je 2540 m visoka gora v Kamniško Savinjskih Alpah. Je najbližja soseda Kokrške Kočne in malo oddaljenega Grintavca, so pa iz nje prečudoviti pogledi proti Veliki Babi ali Križu.

Iz prečudovite dolinice Ravenske Kočne  na Jezerskem se je na Jezersko Kočno treba povzpeti kar za 1500 m. Da bi si vzpon malo olajšali, smo se prvi dan povzeli na Češko kočo na Spodnjih Ravneh na  višino 1542 m. Tu smo prespali in se  zjutraj zgodaj podali v hrib. Vreme je bilo kar malce hladno, pa prav prijetno za hojo v strmino. Bilo nas je dvanajst pohodnikov. Bili smo različne starosti in različne kondicijske pripravljenosti, kar se je na poti  kar kmalu pokazalo. Približno eno uro smo se dvigovali po kamniti, grušnati in kar strmi potki proti začetku skalovja. Pot je dobro označena in je v nadaljevanju potekala po ozkem grebenčku, ki pa je bil dobro zavarovan z zajlami in klini. Pot se je kar hitro dvigovala, na izpostavljenih mestih je bila praviloma zavarovana. Je pa bilo na poti precej drobnega kamenja »šodra«, kar je lahko zelo nevarno za zdrs, zato smo hodili zelo previdno. Nekje na tri četrt poti se nahaja zanimiv prehod, ki smo ga morali premagati tako, da smo se ulegli pod previsno skalo in po trebuhu, kot črvi prelezli na drugo stran. Videti je bilo hudo, pa nam  ni delalo prevelikih težav, ne ko smo šli gor in isto  ne ko smo se vračali. Bolj smo se bližali vrhu, večji veter je nastajal. Včasih smo se postavili v položaj »čepečke«, da nas sunki vetra niso premetavali. Na samem vrhu je zelo  malo prostora, osvojila pa ga je celotna ekipa, malo mlajši malo prej, drugi pač malo kasneje. Ogledovali smo si bližnje hribe, zlasti Grintavec in množico ljudi na njem, ter pot na Grintavec, ki je zaradi podora trenutno zaprta, a je kljub temu skupina treh planincev izzivala nesrečo, ko se je podala na to pot. Res neodgovorno. Ko smo požigosali izkaznice, se malo okrepčali,  smo se kar hitro vrnili nazaj, saj je bilo zaradi vetra, kljub soncu, kar hladno. Pot navzdol  je bila prav tako težka, morda še težja kot navzgor, zaradi drobnega kamenja, zato smo bili pri sestopu še posebej previdni.

Po povratku na Češko kočo smo si vzeli daljši odmor. V prijetnem vzdušju smo kramljali in  bili veseli, da smo brez težav in nezgod  premagali precej zahteven vzpon na Jezersko Kočno, ki je iz koče izgledala kot stena, ki se je ne da premagati. Pa smo jo vendarle premagali. Gora nam je bila tokrat namenjena in nas je sprejela.

Zapisala: A. Zvonka Zupančič

Avtor fotografij – Dušan Rotar

fotografije – ROTAR Dušan

Vremščica  1027 m.n.n. – 4.6.2022

Pot na Vremščico iz Senožeč, kot je bil naš letošnji izbor, je morebiti malce daljša, a na topel dan, naj bo pomladanski ali poletni, vodi skozi gozdni pas, ki zakrije pohodnika pred močnimi sončnimi žarki. Ob tem se gozd izmenjuje s travniki, ki so tako mehki, da se noga počuti udobno in stabilno tudi v supergah.

Ob razgledih, ki jih ponuja greben Vremščice (Slavnik, Nanos, Snežnik …), so tudi travniki tisti, po katerih slovi ta primorska vzpetina med Divačo, Senožečami in Pivko, saj so kakor cvetlični vrtovi. Nas so tokrat pozdravljali cvetovi lanu, kranjske lilije, grmi brina ter šipka … in pasoča se drobnica (… kakšnega bližnjega srečanja tretje vrste k sreči ni bilo!).

Na Vremščico se je moč podati z več strani. Ker pa ta primorska ‘tura’ časovno ni dolga, jo je koristno nadgraditi s potepom po tamkajšnjih krajih s polno različnimi zanimivostmi, kot so npr. Artviže, Matavun, Park Škocjanske jame …

Vremščica, nasvidenje še kdaj!

Marjanca Čeč

Prispevek na strani:

https://www.pzs.si/novice.php?pid=15721