Po programu društva je bilo 30 in 31. julija rezervirano za vzpon na Kočno. Jezerska Kočna je 2540 m visoka gora v Kamniško Savinjskih Alpah. Je najbližja soseda Kokrške Kočne in malo oddaljenega Grintavca, so pa iz nje prečudoviti pogledi proti Veliki Babi ali Križu.

Iz prečudovite dolinice Ravenske Kočne  na Jezerskem se je na Jezersko Kočno treba povzpeti kar za 1500 m. Da bi si vzpon malo olajšali, smo se prvi dan povzeli na Češko kočo na Spodnjih Ravneh na  višino 1542 m. Tu smo prespali in se  zjutraj zgodaj podali v hrib. Vreme je bilo kar malce hladno, pa prav prijetno za hojo v strmino. Bilo nas je dvanajst pohodnikov. Bili smo različne starosti in različne kondicijske pripravljenosti, kar se je na poti  kar kmalu pokazalo. Približno eno uro smo se dvigovali po kamniti, grušnati in kar strmi potki proti začetku skalovja. Pot je dobro označena in je v nadaljevanju potekala po ozkem grebenčku, ki pa je bil dobro zavarovan z zajlami in klini. Pot se je kar hitro dvigovala, na izpostavljenih mestih je bila praviloma zavarovana. Je pa bilo na poti precej drobnega kamenja »šodra«, kar je lahko zelo nevarno za zdrs, zato smo hodili zelo previdno. Nekje na tri četrt poti se nahaja zanimiv prehod, ki smo ga morali premagati tako, da smo se ulegli pod previsno skalo in po trebuhu, kot črvi prelezli na drugo stran. Videti je bilo hudo, pa nam  ni delalo prevelikih težav, ne ko smo šli gor in isto  ne ko smo se vračali. Bolj smo se bližali vrhu, večji veter je nastajal. Včasih smo se postavili v položaj »čepečke«, da nas sunki vetra niso premetavali. Na samem vrhu je zelo  malo prostora, osvojila pa ga je celotna ekipa, malo mlajši malo prej, drugi pač malo kasneje. Ogledovali smo si bližnje hribe, zlasti Grintavec in množico ljudi na njem, ter pot na Grintavec, ki je zaradi podora trenutno zaprta, a je kljub temu skupina treh planincev izzivala nesrečo, ko se je podala na to pot. Res neodgovorno. Ko smo požigosali izkaznice, se malo okrepčali,  smo se kar hitro vrnili nazaj, saj je bilo zaradi vetra, kljub soncu, kar hladno. Pot navzdol  je bila prav tako težka, morda še težja kot navzgor, zaradi drobnega kamenja, zato smo bili pri sestopu še posebej previdni.

Po povratku na Češko kočo smo si vzeli daljši odmor. V prijetnem vzdušju smo kramljali in  bili veseli, da smo brez težav in nezgod  premagali precej zahteven vzpon na Jezersko Kočno, ki je iz koče izgledala kot stena, ki se je ne da premagati. Pa smo jo vendarle premagali. Gora nam je bila tokrat namenjena in nas je sprejela.

Zapisala: A. Zvonka Zupančič

Avtor fotografij – Dušan Rotar

fotografije – ROTAR Dušan

Vremščica  1027 m.n.n. – 4.6.2022

Pot na Vremščico iz Senožeč, kot je bil naš letošnji izbor, je morebiti malce daljša, a na topel dan, naj bo pomladanski ali poletni, vodi skozi gozdni pas, ki zakrije pohodnika pred močnimi sončnimi žarki. Ob tem se gozd izmenjuje s travniki, ki so tako mehki, da se noga počuti udobno in stabilno tudi v supergah.

Ob razgledih, ki jih ponuja greben Vremščice (Slavnik, Nanos, Snežnik …), so tudi travniki tisti, po katerih slovi ta primorska vzpetina med Divačo, Senožečami in Pivko, saj so kakor cvetlični vrtovi. Nas so tokrat pozdravljali cvetovi lanu, kranjske lilije, grmi brina ter šipka … in pasoča se drobnica (… kakšnega bližnjega srečanja tretje vrste k sreči ni bilo!).

Na Vremščico se je moč podati z več strani. Ker pa ta primorska ‘tura’ časovno ni dolga, jo je koristno nadgraditi s potepom po tamkajšnjih krajih s polno različnimi zanimivostmi, kot so npr. Artviže, Matavun, Park Škocjanske jame …

Vremščica, nasvidenje še kdaj!

Marjanca Čeč

Prispevek na strani:

https://www.pzs.si/novice.php?pid=15721

Uradni zaključek projekta je bil prvotno načrtovan takoj po končanih delih, oziroma oddaji vse potrebne dokumentacije o zaključku projekta, vendar se je projekt preveč zavlekel v jesen, tako da smo ga prestavili in izvedli 15. maja 2022 pred domom na Kalu. Povabili smo vse prostovoljce, ki so s svojim delom pripomogli k uspešni izvedbi projekta. Opravljenih je bilo preko 2000 ur prostovoljnega dela, ki ga je opravilo cca. 30 prostovoljcev, članov društva kot tudi nekaj nečlanov. Povabili smo tudi vse donatorje, ki so z donacijami finančno pomagali pri projektu. Prav tako so bili povabljeni tudi vsi člani PD Hrastnik, kot tudi zunanji izvajalci. Odziv na vabilo je bil zelo dober, saj se je zaključka udeležila večina prostovoljcev, ter presenetljivo tudi precej donatorjev in izvajalcev.

Ob 10:40 se je pričel uradni del, ki ga je pripravila in vodila Maša Kovač. V uvodu je med drugim izpostavila glavne podrobnosti in značilnosti izvajanja projekta, podrobno opisala kaj vse je bilo v sklopu projekta narejeno v domu in okolici doma, ter tudi izpostavila vse donatorje brez katerih določenih del na domu ne bi mogli opraviti. Krajše pozdrave in nagovore so imeli predsednik društva Vojko Zupančič, Jože Prah – predsednik MDO Zasavja, ki je bil tudi v vlogi predstavnika PZS. Na koncu je vse navzoče nagovoril tudi župan Marko Funkel. Po koncu uradnega dela so bili vsi navzoči povabljeni v novo predavalnico, kjer so si preko slikovne projekcije ogledali sam potek izvajanja projekta. Marsikateri so se čudili in kar niso mogli verjeti kako veliko delo je bilo opravljeno s strani prostovoljcev. Šele preko slikovne projekcijo so dobili pravo predstavo širine opravljenega dela.

Po uradnem delu zaključka  je sledil piknik s prijetnim druženjem vseh navzočih, ki se je zavlekel v pozne popoldanske ure.

Na koncu še enkrat zahvala vsem prostovoljcem, vsem donatorjem, izvajalcem, partnerjem pri projektu, ter vsem ostalim, ki ste pripomogli k uspešni izpeljavi projekta ‘Prenova planinskega doma na Kalu’, ter hkrati tudi povabljeni k naslednjemu projektu.

Vojko Zupančič