Dolga, dolga je cesta od Hrastnika do Dolgih njiv,
Dolga, dolga je misel od Košutnikovega turna do Škrbine
Dolga, dolga je pot od nekje do nekod ……
Ja, namesto, da bi doma po njivah pospravljali še zadnje pridelke, smo se tokrat odločili za malo drugačne njive. Spodnje Dolge njive se nahajajo na 1400 m nv. Tu je lično urejena pastirska koča, v objemu gozda, ki je v poletnih mesecih še kako živa. Nič kaj toplo ni bilo in počasi smo se povzpeli malo višje do Zgornjih Dolgih njiv /1580 m nv /. Tam pa smo si že lahko, po principu čebule, slekli vrhnje sloje oblačil in četica devetih planincev je zakorakala na ozko stezico, ki nas je peljala proti Košutnikovem Turnu /2133 m nv/. Nismo se dolgo skrivali po ruševju, saj se pot zelo hitro dviguje in kmalu smo stopali po ozkih travnatih stezicah, ki so se vile strmo, naprej proti vrhu. Z malo pomoči mi je uspelo priplezati na sam vrh. Ponosna sem bila, da mi je uspelo, saj sem sedela na vrhu gore, kjer smo lahko na eni strani občudovali s soncem obsijano Avstrijo, pod nami pa se je vilo strmo pobočje po katerem so poplesavale megle in meglice. Košuta je grebenast, gorski masiv v Karavankah, ki je dolg okrog 10 km, na njem pa je kar 13 vrhov, ki presegajo 2000 m. In najvišji med njimi je ravno Košutnikov Turn. Vseskozi smo hodili po mejnem območju z Avstrijo. Na severni strani, so ostri, odsekani, skalni masivi, ki se spuščajo v melišča, na naši južni strani pa so to strma travnata pobočja z najrazličnejšimi škrbinami in drugimi skalnimi masivi. Marsikdo neupravičeno misli, da Košuta ni zahteven teren. Nasprotno, še kako je lahko nevarna in skozi vso pot je potrebna maksimalna previdnost in zbranost.
Pot nas je vodila naprej po grebenu, najprej na Ostrv / 2104 m nv /, pa Macesje /2124 m nv/. Malo gor, pa malo dol, malo po grebenu, malo naokrog in za nami je že nekaj osvojenih vrhov. S pogledi nazaj se čudimo in smo zadovoljni sami s seboj, saj zmoremo premagati, kar hude prepreke.
Z vmesnimi postanki za okrepčila in za pijačo, ki je še kako potrebna na taki poti, smo se počasi, a previdno spuščali, pa spet dvigovali po grebenu naprej. Kar nekaj izpostavljenih predelov je bilo, kjer so nam bile na voljo tudi jeklenice in klini, ki so nam zelo olajšali samo pot. Občudujemo in se čudimo pohodnikom, ki so preplezali Cjajnik. To je 1965 m visok skalni stolp. Pri opisih ima označbo-izredno zahtevna, označena zavarovana pot. Stoji na avstrijski strani grebena Košute in nanj vodijo dve zelo težavni plezalni poti, ki dosežeta težavnost C oziroma D /lestvica od A do E/. Vzpon nanj priporočajo le v stabilnem vremenu z dobro psihično pripravljenostjo, kondicijo in močmi v rokah. Obvezna sta čelada in samovarovalni komplet. In vsak, ki mu uspe tak podvig si zasluži vse naše občudovanje. In čudili smo se, saj je bil stolp ta dan dobro obiskan.
Za nami sta že tudi Užnik /2079 m nv/ in Tegoška gora /2044 m nv/, pod njo pa prelepa Tegoška planina,ki je poleti še kako živa in kjer se da dobiti odlično kislo mleko in še kakšen priboljšek.
Počasi smo se približevali Pungartski gori /2025 m nv/ iz katere smo se spustili do Škrbine in se po novo urejeni poti počasi spuščali proti Pungartski planini. Pred leti je pot odnesel plaz in zdaj je ponovno urejena, nekoliko drugače. Smo v letih, ko nam poti v dolino predstavljajo večji napor kot prej sam vzpon. Proti naravi pač ne moremo veliko in naši sklepi so bili že v vseh teh letih dokaj obremenjeni in posledično nas že tudi kaj boli in kje kaj zaškriplje. A kdo bi obupal na tako lepih poteh? Ne, to pa že ne, kar tako se pa res ne damo. Bolj počasi, a previdno smo prišli na prelepo Pungartsko planino. Škoda da je že mimo pašna sezona in so mimo poletni meseci, sigurno je tu zelo živahno in živo. Tako pa smo v miru obsedeli po smrekovih štorih, se predajali toplim sončnim žarkom in z občudovanjem opazovali našo okolico. Lepo je bilo, a pred nami je bil še zadnji, zaključni del – pot do koče na pl. Kofce. Vojko, naš vodnik in varuh na naših poteh, pa je moral nazaj na naše izhodišče po kombi. Samo on zmore toliko energije in volje in res smo mu lahko še kako hvaležni za vse kar je in kar stori za našo dobrobit na teh poteh. Vojko, hvala ti v imenu vseh nas.
Uživali smo v sprehodu mimo pl. Šija in naprej do pl. Kofce. Kakšne večje bližnjice ni bilo in potrebno je bilo opraviti toliko in toliko korakov, da smo prišli na naš cilj.
Pričakala nas je prikupna lesena koča, ovešena s prečudovitimi, cvetnimi aranžmaji, ki je bila v času sončnega zahoda še posebej lepa. Posedli smo se pred njo in se skupaj z večjo skupino obiskovalcev, poslavljali od prečudovitega dne. Na zahodu je žarelo oranžno sončece, ki se je počasi, počasi poslavljalo in nam mahalo v pozdrav. Kot da nam želi čestitati za naš uspeh, da smo vsi zdravi in čili prišli do cilja.
Skupaj z našim Vojkom smo se poslovili od prečudovitih Kofc in se še zadnjič spogledali z vrhovi,ki so posuti po Košuti. Res je mogočna in lepa tale Košuta. Z veseljem se bomo še vrnili in osvojili še kakšen vrh na njej, ali pa samo uživali v prelepi naravi na kakšni od njenih planin.
Čeprav je bila naša pot zahtevna, naporna in smo porabili veliko energije, smo bili nad opravljeno potjo še kako zadovoljni. Definitivno se še vrnemo.
»Dolga, dolga je cesta, ki vodi od Tržiča do Hrastnika…«
Irena Zdovc
Fotografije: Vojko Zupančič