V četrtek, 25.8 ob 12 h smo se odpravili iz tržnice z dvema avtomobiloma. Bilo nas je sedem zagrizenih planincev, da se odpeljemo na Kralja; kot mu pravijo, na Jalovec.
Parkirali smo na Vršiču in se odpravili na štiriurno pot do zavetišča pod Špičkom. Pot je bila prijetna, a kar dolga, ko pa smo prišli do Zavetišča, odložili nahrbtnike in se zazrli okoli, ko je še sonce osvetljevalo naše očake, je bil poplačan ves trud. Povečerjamo, poklepetamo in se odpravimo spat, saj nas naslednje jutro čaka vzpon na Jalovec.
Jutro. Začela se je pot po melišču, nato pa v skalno reber, ki je zavarovana z jeklenicami. Biti si moral zelo previden, vsak zdrs je lahko nevaren. Na sredi poti malo počitka, nato pa proti vrhu. Na vrhu pa veselje, da nam je uspelo. Pomalicamo, se odžejamo, požigosamo knjižice in nazaj do zavetišča, še adijo oskrbnici Petri in nazaj na Vršič, a seveda po drugi poti in to v Trento do izvira Soče. Malo se odžejamo, nato pa večina na avtobus do Vršiča, dva pa na štop z avtodomom. Odložimo nahrbtnike v avtomobile in srečno nazaj domov vsi srečni, da nam je uspel ta prečudovit podvig – kot pravijo – če si z družbo veselo v srcu gora, ni mar ti denarja, le drag bo spomin.
Izhodišče – Vršič (1611 m)
Cilj – Jalovec (2645 m)
Ivanka Križnik