Sezona pohodništva in obiskovanja naših prelepih gora je na vrhuncu in komaj čakamo, da spet kam gremo. Tokrat je v planu osvojitev Žrd-a in Mangart-a.
Problem je zgodnje vstajanje, a ko se približujemo Ljubljani in ko so na obzorju že vidni obrisi naših vršacev, je vse pozabljeno in vsi smo v pričakovanju novih doživetij.
Dvanajst navdušencev iz našega PD, pridružita se nam še dva podobno misleča iz Trbovelj in skupaj se odpeljemo čez mejo proti Sella Neveji. To je dobro obiskano Italijansko smučišče, ki je povezano s smučiščem na Kaninu. Malo še počakamo, potem pa se s prvo gondolo, odpeljemo do sedla. Okrog in okrog nas visoki vršaci, Kaninsko pogorje s Prestreljenikovim oknom in naprej proti današnjem cilju Žrd-u. Pot nas popelje mimo koče Rifugio Gilberti, kjer je kot v botaničnem vrtu. Kar nekaj cvetlic poznam, a ko je vsega toliko pred menoj ostanem brez besed, saj vidim da jih je še toliko nepoznanih med njimi. Ena lepša od druge, vse od bele, rumene, rožnate, modre in kaj vem koliko barv me obkroža. Pazim da kakšne nehote ne pohodim in se čudim in čudim. Ene rastejo posamičo, spet druge tvorijo prave cvetne aranžmaje in vse je usklajeno tako lepo kot bi jih uredila najbolj strokovna roka. Poleg tega pa z vsakim korakom novi pogledi, daleč tja na ono stran kjer smo lansko leto osvojili Špik hude police, poleg pa se bohoti Montaž v vsej svoji mogočnosti in lepoti. Nenehno nam pogledi uhajajo zdaj sem, zdaj tja. Še dobro, da sama pot ni preveč zahtevna in nam tako dovoli malce manj pozornosti pri sami hoji. Stezica nas pripelje mimo opuščene utrdbe pod Belo pečjo in naprej po dobro ohranjeni mulatjeri. Prečimo kar nekaj grap, kjer je še vedno nekaj snežnih zaplat in naprej proti bivaku Marussich. Ta je v bistvu že pod sedlom za vzpon na današnji vrh. Poskrbimo za naše želodčke, da ne bodo lačni in žejni, potem pa zagrizemo strmo v breg. Delno travnato pobočje, ki se z višino vse bolj spreminja v skalovje. In na vrhu, kaj kmalu ugotovimo, da je »pravi vrh« odmaknjen še vsaj pol ure naprej po grebenu. Čeprav se je zdelo vse v isti liniji, smo se podali do uradnega vrha. Nič posebnega, a previdnost je vedno na prvem mestu, saj je teren zelo razgiban in potrebno je malo poplezavanja. Med potjo smo opazovali kozoroge kako uživajo na svojem terenu in se čudili njihovi lepoti in njihovi spretnosti pri skakljanju po strmem skalovju.
Pot nazaj proti izhodišču nam ni delala problemov, le sonce nam je malo ponagajalo, saj je najbolj grelo ravno pri vzponu, potem proti gondoli pa so nas že strašile posamične dežne kaplje, zaradi katerih smo še malo bolj pohiteli, tako da smo bili čim prej nazaj v dolini. Veseli, da smo brez problemov osvojili še en čudovit vrh, smo se poslovili od prijateljev, ki sta imela v ponedeljek delovni dan, mi pa smo se odpeljali naprej proti Predelu in k koči na Mangartskem sedlu, kjer so nas prijazno sprejeli in kjer smo tudi prenočili. Do večera je bilo še kar nekaj ur, tako, da smo imeli dovolj časa za kramljanje in posedanje na sončku. Vmes pa so se naši pogledi že sprehajali po mogočnem vrhu, ki se je bohotil pred našimi očmi in okolico sedla, ki je prav fascinantna. V poletnih mesecih je na sedlu kar težko dobiti še prosto parkirno mesto, saj se vijejo cele kolone ljudi, ki se bolj ali manj primerno napravljeni podajajo na goro. Nekaj pa se jih zadovolji tudi s sprehodi po lepem, zelo razglednem sedlu, pa že tudi sama vožnja po cesti je nekaj posebnega, tako da postane vožnja prav adrenalinska, še posebej ob srečanju s kakšnim večjim avtom.
Po večerji se jih nekaj odpravi že počivat, nekaj pa se nas zaklepeta s prijaznim oskrbnikom, ki veliko ve o naših gorah. Kar nekaj novosti smo izvedeli o koči Morbegni pod Triglavom in njenim žalostnim propadom. Žal je po naših gorah kar nekaj podobnih zgradb, ki bi lahko nudile pohodnikom streho nad glavo, a je zob časa naredil svoje in so žalostno propadle.
Noč je jasna in na nebu je milijone zvezdic, pa lunca ki ji manjka še nekaj malega do svoje polnosti. In vse na okrog je en sam MIR. Kaj je že to? Navajeni smo vsakodnevnega hrupa, ki nas ubija in verjamem, da že marsikdo več ne ve kaj je resnični mir-tišina. Kar ne morem v posteljo, saj me je ta prelep pogled povsem prevzel in tišina vse na okrog me je očarala. Sklonjena skozi okno slonim, poslušam in opazujem, predvsem pa se čudim lepoti ki je pred mano.
Zbudili smo se v lepo, a hladno jutro. In tako dobro kot sem spala to noč v tej ljubki kočici, se ne spomnim, če sem sploh že kdaj v kakšni koči.
Po zajtrku smo se odpeljali na sedlo, od tam naprej pa v popolni opremi zagrizli naprej v hrib, po Slovenski smeri na Mangart. Nekako smo se razdelili na dve skupini, eno »brzinsko-neustrašno« in drugo »malo počasnejšo-a zelo pogumno«. Pot je dobro zavarovana, tako da nam je šlo zelo dobro od naših nog in rok, seveda pod budnim očesom naših dveh vodnikov, Toma in Vojka. Čeprav smo imele ženske vse samovarovalne komplete, smo vrh dosegle brez vsakršnega vpenjanja in bile kar malo ponosne na sebe da nam je šlo tako dobro. Vrh je kar dobro obiskan, a si kljub vsemu lahko izborimo »svoj prostor«, tako da lahko varno občudujemo našo okolico okrog nas in prepoznavamo vršace, ki so pred nami.
Tudi pot nazaj v dolino – po Italijanski strani nam je šla lepo, le ljudi je bilo na poti veliko, tako da je bila potrebna še večja previdnost. Nekaj izmed pohodnikov je bilo povsem neprimerno obutih in oblečenih za tako pot. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki se na take poti podajajo opremljeni kot da so se še malo prej sprehajali ob morju in za tisto več se pa podajo še malo v gore. Njihovo ravnanje je milo rečeno povsem neodgovorno do sebe, še bolj pa do reševalcev, če bi bila potrebna kakšna njihova pomoč. Pod nujno bi morali odgovorni pri PZS nekaj postoriti na tem segmentu, saj razmere postajajo marsikje že zelo kritične in v nebo vpijajoče.
Srečni, saj smo se vsi varno vrnili nazaj na sedlo in pri koči »nazdravili« našemu slavljencu Vojku, ki je tako kot mi vsi, vsako leto malo bolj zrel, o letih pa se tako ne govori. Kar težko se je bilo posloviti od tako prijazne kočice in njihovih prijaznih oskrbnikov. A po vsem lepem, vedno sledi tudi slovo-do naslednjič, ko nas gora ponovno pokliče k sebi. V svoja nedrja, kjer si bomo z vsem spoštovanjem do gore vtirali pot do samega vrha in seveda tudi nazaj v dolino.
Ne vem od kje ta rek »gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor«? Če greš v goro s spoštovanjem do nje, če začutiš skalo, okolico okrog sebe, verjamem da te gora sprejme in te varno popelje po poti, ki si si jo izbral.
“Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti.”
To so besede našega preminulega alpinista Tineta Miheliča, ki ni bil le izjemen alpinist, plezalec, ampak je gore doživljal kot estetsko svetišče. Svojo ljubezen do visokih vršacev je v knjigi ”Klic gora” opisal kot skrivnostni glas, ki te kliče, a ga ni mogoče zaznati s sluhom, temveč le s srcem. Nima se mu smisla upirati, saj pusti v človekovi duši trajno sled, nekakšno infekcijo, zoper katero še niso našli zdravila. Morda so te njegove spretne besede dobra ponazoritev, kaj ti lahko gora ponudi, kako ti obogati življenje (vzeto iz neta).
Irena Zdovc