»Vrh gore je bel kažipot očem
in jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.«
Minilo je že najmanj tri desetletja, od kar sem se prvič srečala s Komarčo. Takrat, davno nazaj smo se vračali iz Triglava in najhitrejša pot v dolino je menda bila ravno Komarča. Bila sem povsem prestrašena in komaj so me pregovorili, da sem se jim pridružila pri sestopu.
V programu našega PD za leto 2017, je bil načrtovan tudi obisk gore Kal. Za pot do Komne naj bi šli ravno čez Komarčo, potem pa naprej iz Komne do Kala in krožno nazaj na izhodišče. Kar s strahospoštovanjem sem se podala na pot skupaj s prijatelji iz PD Hrastnik. Pred leti je na Komarči divjal hud požar, ki so ga komaj pogasili. Seveda čas naredi svoje in pot je dosti drugačna, kot sem jo imela v spominu. Hitro smo pridobivali na višini in naši obrazi so postajali čedalje bolj rdeči in telo se je pričelo znojiti. Vreme nam je služilo po svojih najboljših močeh, saj je bilo jasno, sončno, a ne pretoplo in pogosto so se naši pogledi vračali nazaj v dolino. Pogledi so sledili modri gladini jezera, ki so ga obdajala, že živo pisano obarvana drevesa. Ja, jesen je tu in z njo prekrasne, brez številne barve, ki nam pokrajino polepšajo in ti prekrasni pogledi se nam zasidrajo globoko v dušo in tam ostajajo še dolgo. Brez večjih problemov smo se uspešno povzpeli na vrh Komarče in pot nadaljevali proti Črnemu jezeru. Seveda smo se pogosto ustavljali, saj so nas na vsej poti spremljali čudovito obarvani detajli. Dolgo smo lahko pogledovali nazaj v dolino, se čudili vidnim lepotam po gorah bohinjskega sredogorja, v ozadju pa so se videle že tudi najvišje gore. Lepotam ni in ni bilo videti konca, tako da smo pot do Komne kar hitro prehodili in do koče prišli veliko pred temo. Pozdravila sta nas prijazna oskrbnika, mi pa smo ob prijetnem kramljanju zdržali še kar nekaj ur, vmes pa pogledovali skozi okno, kjer smo lahko opazovali večerno pravljico, tako v dolini ob jezeru, kot na nebu, kjer je žarela, rdeče obarvana luna in kjer se je prižigalo na milijone zvezd. Tudi Dolfi je bil že z nami, saj je s potjo do Komne dobro opravil.
Zbudili smo se v hladno in oblačno jutro. Dileme ali bi sploh šli na pot ni nihče izpostavil, saj smo prišli z namenom, da osvojimo Kal. Tom, naš vodnik je Kal obiskal že kar nekajkrat in zato mu vodenje po brezpotju ni delalo večjih problemov. Ob poti nam je opisoval pokrajino in nas seznanil tudi z mraziščem na Komni ( globel z zelo veliko ohladitvijo) kjer so 10. 1. 2009 namerili – 49. stopinj Celzija in to je neuradno najnižja temperatura, izmerjena v Sloveniji. Si predstavljate, jaz si ne, saj mraz zelo težko prenašam. Lepa Komna se upravičeno ponaša s svojim imenom. V tem letnem času sicer nismo deležni bujnega rastja, si pa tega lahko predstavljamo, a v mesecih, ko pa je vegetacija na višku, pa mora biti tu pravi raj na zemlji. Po nekaj kapljicah dežja, ki smo ga bili deležni na začetku poti, se je kasneje vreme bistveno popravilo, tako da je z vsako uro bilo več sončka in videli smo vse več oddaljenih pogorij in gora.
Pot nas je peljala strmo naprej, pričelo se je prvo poplezavanje in odpirale so se nam nove perspektive, novi pogledi na vse strani. Ko nam je uspelo priplezati na sam vrh, smo bili zelo navdušeni nad norimi pogledi daleč naokrog. Stali smo na vrhu, se obračali in se čudili in že načrtovali nove poti, nove gore, ki nas še čakajo, da jih mogoče enkrat osvojimo. Seveda smo si morali navleči topla oblačila in očala, in kar nekaj časa smo si vzeli za občudovanje in počitek.
Težko a morali smo se posloviti od vrha in tako smo po drugi strani, počasi in previdno nadaljevali pot po kamnitih, skalnih ploščah, ki so bile vse razbrzdane od vode in vetra. S pogledi smo iskali morebitne možice, ki bi nas pravilno usmerili na pravo stezico. Kar precej previdnosti je potrebno, da se ti noga ne zatakne v kakšno izmed špranj, pa tudi spusti iz masiva na masiv znajo biti posebno doživetje. Obdani s prelepo kamnito naravo, ki jo vsake toliko časa ozaljša kakšen ruševec ali še lepši zlato rumeni , mali macesen , se končno znajdemo na označeni poti, ki nas je popeljala nazaj do Komne. Dolga je bila tale potka, njenega konca ni bilo videti kar nekaj ur, a vreme nas je razvajalo na vsej poti, tako da smo se lahko nekajkrat ustavili in uživali v prekrasnem jesenskem dnevu, tam sredi nebes.
In končno smo uspeli in se v popoldanskih urah vrnili na naše izhodišče, kjer nas je oskrbnik nagradil s toplo, pravkar pečeno, zelo dobro pehtranovo potico. Kako dobra je bila in okusna. Vzeli smo si kar nekaj časa za počitek, saj nas je čakal še spust v dolino, čez vse mnogo številčne serpentine. Seveda je bila pot naporna, a zmogli smo tudi to in se na koncu veselili, da nam je uspelo in za nami sta bila zopet, dva prečudovita dneva, ki nam jih je bilo dano preživeli v nam najljubšem okolju. Zadostili pa smo tudi simboliki, saj je naše PD lastnik koče na Kalu, mi pa smo obiskali tudi goro z enakim imenom z nadmorsko višino 2001 m. Lepo je bilo in vsem, ki radi zahajate po naših prelepih gorah bi jo z veseljem priporočala .
Na koncu pa v razmislek vsem … (izposojeno iz FB)
»Ponudba za vašo srečo…
Cel svet se bliskovito vrti, na krilih iskanja sreče in zadovoljstva. Že skoraj vsakdo vam ponuja, da kupite neko stvar ali storitev, ki vam bo prinesla srečo.
Mnogo tega ste že poskusili, pa ste ujeli srečo, zadovoljstvo, ki še traja?
To kar v resnici iščemo, je stanje duha, ki ni pogojeno z zunanjimi minljivimi predmeti in dogodki. Se umiriti in zazreti vase je preprosta in brezplačna stvar, samo želeti si jo moramo spoznati.»
Irena Zdovc