Planinci PD Hrastnik smo se 29.10. 2022 odpravili na Primorsko, da si ogledamo barvanje ruja, ter spodmole Veli Badin. Poti, ki nam bi omogočile videti željeno je veliko, zato smo se obrnili na PD Slavnik in g. Vojko, predsednik tega društva, se je ponudil da gre z nami in nam razkaže željeno naravo, za kar smo mu izredno hvaležni.
Zapeljali smo se v Movraž in parkirali dva kombija in osebni avtomobil pri gasilskem domu. Pot nas je nekaj časa še peljala po asfaltu potem pa smo zavili na travnik, nato v gozd mimo kapelice in vodnega zajetja. Kasneje se je pot začela vzpenjati, prvo po melišču, kasneje pa po kamniti stezi, občasno porasli s travo. Ob stezi se je bohotil ruj, ki pa še ni bil v tisti pravi zlato – rdeči – rjavi barvi. Hodili smo pod ostenjem Kuka. Na vrhu pobočja smo imeli lep razgled na vas Movraž in Movraško valo (dolino), ki je kraško polje dolgo približno 3,5 km in široko 200 do 300 m. Tudi Slavnik, Kojnik (lansko leto prehojen), Črnokalski viadukt, ter Trst so bili lepo vidni iz te točke. Pa smo kaj kmalu prišli na Kuk ali Ščukovec(498 m). Po obsežni planoti in travnikih smo pot nadaljevali proti točki Tri učke – tri luknje (vdolbine), ki so pod zemljo povezane. Nekaj časa smo hodili skozi gozd in sestopali po kolovozu navzdol proti vasi Dvori. Precej raznih poti je v gozdu, zato se je naši skupini 23 pohodnikov priključilo še kar nekaj posameznikov, ki so imeli isti cilj priti do spodmolov, a so pot zgrešili, tako da jih nismo niti več spraševali kam gredo, temveč naj se kar postavijo zadaj v vrsto. V nadaljevanju smo hodili po pobočju Veli Badin in prišli do naravnega kamnitega mostu, ki ima šest metrski skalni lok, ter do nam tako zaželjenih spodmolov, kar trije so v vrsti. Glavna posebnost apnenčastega ostenja Veli Badin so prav spodmoli, ki spadajo med največje v Sloveniji. Spodmolom pravijo tudi »ušesa Istre«. Veli Badin spada pod Kraški rob in je varovano območje narave Natura 2000. Tu gnezdijo skalni golob, krokar in puščavec.
Pod naravnim kamnitim mostom in naprej po gozdu smo nadaljevali pot po kamniti vzpenjajoči se poti proti cerkvi Sv. Kvirik. Po kratkem oddihu pa smo krenili proti Movražu. Ob poti so bili križi, štirinajst jih je bilo in so ponazarjali križev pot od Movraža do sv. Kvirika. Pot je bila kar težavna, spolzka in hodili smo zelo previdno. V eni uri smo prispeli v Movraž do avtov in zaključili krog po prečudoviti pokrajini.
Kljub temu, da ruj še ni bil v pravi barvi, da se še ni bohotil v prelesnih barvah, pa je bil izlet prečudovit. Na Kraškem robu nikoli ne ostaneš »praznih rok«. Tu te narava navda s prvinsko lepoto, s cvetjem, ki je na tem področju avtohtono, z barvami rastlinja, ki jih ne pozna noben še tako dober umetnik slikar. Od tu greš domov bogat v duhu in srcu.
Hrastnik, 02.11.2022
Zapisala: A. Zvonka Zupančič
Foto: Duško Rotar