Na četrtkovem srečanju v Planinskem društvu Trbovlje omenim, da ima Planinsko društvo Hrastnik v nedeljo 06.10.2019 razpisano turo iz Kamniške Bistrice skozi Repov kot in Srebrno sedlo na Kamniško sedlo. Zahtevna neoznačena brezpotja z vodnikom Tomom. Naš vodnik Čarli se takoj ponudi, da povpraša Toma, če ima še prosto mesto zame. Ne vem…, malo oklevam, nedelja je in odhod ob 5.00 uri zjutraj, kar pomeni vstajanje ob 4:00 uri … ne vem, če mi je tega treba… »Saj Tom je tud naš puob,« pravi Bojan, ki je tudi mnenja, da je med-društveno povezovanje zelo pomembno.
Zvečer že zvoni telefon: »Zdravo, Tom tukaj, slišim, da greš v nedeljo z nami na turo.« Ob vabilu vodnika in ker sem pridobila vsa dovoljenja višjega vodstva v našem društvu J, ni bila nedelja kot Gospodov dan in vstajanje ob štirih zjutraj več izgovor.
Nedelja, 06.10.2019, napoved vremena bolj tako, tako. Spala sem malo slabše, ker me je bilo strah, da bi zaspala. Kar nekaj ljudi mi je obljubilo jutranje bujenje in Tatjanca me je prav res poklicala. Zjutraj ob 05:10 stojim z vso potrebno opremo v nahrbtniku na avtobusni postaji in čakam kombi. Začudena sem bila, koliko prometa je na cesti v nedeljo ob tako zgodnji uri. Kmalu pripelje kombi in hupa, naj pridem na drugo stran ceste. V prtljažnik oddam nahrbtnik z opremo in vstopim v kombi, pozdravim ostale, med njimi sem že poznala Ireno. Pri Sparu naložimo še vodnika Toma in se odpeljemo proti Kamniški Bistrici. Med potjo se ustavimo na jutranji kavici, tam se nam pridružijo še štirje pohodniki, ki so se pripeljali z osebnim avtom. Med seboj se predstavimo, skupaj nas je bilo dvanajst, devet »Hrastnčanov« in trije »Trbovci«. Tom mi pravi: »Veš, to so »Hrastnčani«, … no, to ni tuk fajn, sam tile so vsi kar v redu ljudje.« Oni pa nazaj: »če mi ne bil bili fajni, tud Tom ne bi hodil iz Trbovelj v Hrastnik.« Rahlo »špikanje«, ki je del naše zasavske folklore, nas spremlja skozi cel dan, vendar ostaja ves čas na nivoju J.
Ko prispemo v Kamniško Bistrico, se Tom s šoferjem dogovori, da nas zapelje še malo naprej po gorski makadamski cesti, ki je sicer z znakom prepovedana za promet, do parkirišča blizu Jermance. Ustavili smo se kakšna 2 km prej, kjer je bilo dovolj prostora za parkiranje in za obračanje kombija. Nadenemo si nahrbtnike, raztegnemo pohodne palice in se ob 07:20 minut odpravimo po cesti v hrib. Tom si tudi oddahne svoja rockerska ušesa, saj je v kombiju celo pot igral Radio Aktual.
Pot nadaljujemo v gozd, sonce je že obsijalo kamniške vrhove. Rahlo se vzpenjamo po gozdni poti, ki nas kmalu pripelje do razpotja V Klinu. Od tu gre navzgor označena pot na Kamniško sedlo, po kateri strumno zakoraka Lojo, ostali pa se odpravimo naprej desno v smeri, na neoznačeno brezpotje skozi Repov kot. Pot se začne vzpenjati v gozd. Na naši desni strani se že prikazujejo Zeleniške špice in Kamniški dedec. Kako lepi pogledi nas obdajajo. Med potjo malo fotkamo, vsake tolike zagledamo plezalce v stenah. Tom opisuje plezalne poti po Zeleniških špicah in po dobri uri hoda prispemo do pravega gorskega bisera, prelepega gorskega tolmunčka. V njem je smaragdno zelena voda, v globino meri okrog 2 metra, voda ima okrog 5 stopinj. Tolmuna sta še dva, vendar sta dosegljiva samo s pomočjo vrvi. Ko se nagledamo te lepote, pot nadaljujemo naprej skozi gozd in ruševje, vsi si na glavo nadenemo čelade, ki so vseh barv. Iz ruševja pridemo na melišče, ki nas pripelje do ravnih skalnih plošč, ki jih je treba prečiti. Pot je nevarovana, kategorizirana za 1. stopnjo plezanja, tako da si medsebojno pomagamo. Iščemo najugodnejše plezalne smeri, podajamo si palice in roke, iščemo varne in trdne oprimke ter stope v skali. Vodnik Vojko na ravnih skalnatih ploščah džentelmensko ponudi svoje koleno, da ženske sestopamo čez njega tam, kjer so noge prekratke.
Med potjo občudujemo bodeče neže, planike, encijane, okna v skali in tudi ledene sveče na nekaterih vlažnih stenah. Okrog poldneva pridemo na Srebrno sedlo. Iz vrha sedla začarajo čudoviti razgledi na vse strani. Odpre se lep pogled na Planjavske zelenice, Planjavo, Lučko babo, Ojstrico, pod nami so Petkove njive, nad njimi Lučki dedec, za njim Deska in Lastovec. Prelep je pogled na dolino Korošico, vidi se pogorišče Kocbekovega doma na n. m. v. 1808 m, ki ga je oktobra 2017 uničil požar. Ko opazujemo te mogočne vršace, kar naenkrat zagledamo premikajoče točke na planini Korošici. Starosta kamniških alpinistov Bojan Pollak je tudi letos poskrbel za nogometno tekmo na najvišji ravni, kjer se štajerski in kranjski alpinisti vsako leto pomerijo med seboj. Letos je bila že 40. tekma po vrsti, tokrat nobeni od ekip ni uspelo doseči zmagovalnega gola. Če bi določala ceno vstopnice za nogometno tekmo na Korošici, bi bila ta iz Srebrnega sedla neprecenljiva. Po končanem ogledu, našo pozornost pritegnejo že prazni želodčki, tako da iz nahrbtnikov potegnemo različne dobrote v trdem in tekočem stanju. Zvonka, Drago in Vojko so medtem na hitro odšli še na najvišji vrh grebena Zeleniških špic (2127 n. m. v.), kjer je Vojko osvojil svojega okroglega 200-tega 2000-aka, Zvonka pa 131-tega. Ko smo se odpočili in okrepčali, smo postali tudi malo razposajeni in je naš vodnik Tom v nahrbtnik dobil še malo dodatnih uteži v obliki kamenja za spomin, seveda ne da bi on vedel za to.
Pot nadaljujemo strmo navzgor v smeri Planjave. Na razpotju na n. m. v. 2240 metrov je smerokaz za Kamniško sedlo, ki je naš današnji cilj pred sestopom v dolino. Do sedla je še uro in dvajset minut hoda. Naš najhitrejši Drago vmes skoči še na Planjavo (2394 m n. m. v.). Tu se prične varovana pot z jeklenicami in klini nad prepadi. Vreme je lepo, vsake toliko pridejo in grejo meglice. Čudovit je pogled na Brano. Občudujemo tri minutno epizodo, ko goro počasi ogrne meglica, nato se prvo prikaže vrh in meglica počasi odplava naprej. Mi pa se tudi po jeklenicah spuščamo navzdol do Kamniškega sedla. Kamniško sedlo je 1864 metrov visok preval, ki deli Štajersko in Gorenjsko. Včasih se je imenovalo tudi Jermanova vrata. Legenda pravi, da je bil Jerman divji lovec, ki je poznal vse gorske poti. Ko so Turki napadli Celovec je kranjsko vojsko vodil do Kamniškega sedla in s tem rešil Celovec. V zahvalo so mogočni greben poimenovali po njem. Lep je pogled na Kamniško kočo s cikcakasto kravato, pred njo in nad njo plapolata slovenski zastavi. Preletavajo jo številne kavke, ki se veselijo vsakega pohodnika, ki jim nameni kakšen priboljšek. V koči nas lepo pogostijo, vpišemo se v knjigo gostov, štempljamo naše planinske dnevnike, naredimo skupinsko fotko pred domom in se po cikcakasti kravati ob melišču spustimo nazaj v dolino mimo Pastirjev in Jermance do kombija.
Med potjo sem zasledila kako se je vodnik Tom lepo zahvalil vodniku Vojkotu za pomoč pri vodenju skupine ob samem premagovanju poti, češ, da samemu ne bi uspelo, kar se mi je zdelo zelo lepo in tako tovariško je zvenelo. Vodnika sta si segla v roke. Vmes med hojo, pa je Tom večkrat vprašal Vojkota: »Kaj je Vojko, bo šlo, boš zmogel?« To pa sem dojela kot del »humornega špikanja« med vodniki, saj verjetno na tak način med potjo spremljaš najšibkejši člen v skupini in ne izkušenega kolega.
Našo turo v okviru Planinskega društva Hrastnik, smo pred vožnjo v Zasavje zaključili za dolgo mizo v koči v Kamniški Bistrici. Vsi pohodniki smo se srečni in zadovoljni po 10-ih urah vrnili v dolino. Bili smo malo utrujeni, vendar srečni in polni lepih vtisov, ki nam jih je v tem dnevu ponujal prelep gorski svet.
Oktober 2019
Blanka Kodrič