»Kdor išče cilj, bo ostal prazen ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi« /Nejc Zaplotnik/
Klic gora nas je zopet poklical, tokrat na pot iz Zadnjice proti Kriškim podom in še naprej do Razorja.
Na pot smo šli malo kasneje, saj smo se domenili, da bo za prvi dan dovolj že to, da se vsi varno povzpnemo do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Vožnja čez prelaz Vršič je bila kar zanimiva, saj je kljub temu, da jo že nekaj časa obnavljajo, na vrhu grozna gneča in lahko bi rekla totalni nered. Ogromno pločevine in to vsepovprek in brez vsakega reda. Smo imeli kar srečo, da smo se varno pripeljali skozi. Baje je nekaj ur kasneje nastal totalni kolaps, ko avtobus ni mogel ne naprej, ne nazaj in promet je zastal za celi dve uri.
Tudi na parkirišču v Zadnjici ni bilo veliko bolje, a imeli smo res veliko srečo, da smo našli še prostor za naša dva avtomobila. Sezona hribolazenja je na višku in vsi bi radi še to poletje osvojili kakšnega vršaca, tam visoko v naših gorah.
Naši nahrbtniki so bili težki in ko smo si jih oprtali smo spoznali, da bo pot v hrib kar naporna. Do koče smo morali narediti kar 1400 m višinske razlike in želeli smo si, da nam uspe brez večjih težav. Tokrat je bil z nami tudi naš »starosta« Dolfi, ki se je odločil, da kljub letom in problemom z zdravjem opravi s potjo brez problemov. Nekako smo se formirali v tri skupine in tako vsak po svojih močeh opravili s potjo. Pot je v bistvu stara mulatjera, ki se serpentinasto, počasi vije proti vrhu. Nič kaj zahtevna, a dolga. Dolgi ovinki čez cel hrib, zdaj v levo, zdaj v desno, najprej po gozdu, potem med ruševjem in nizkimi travami in proti vrhu po grobem, nasutem kamenju. Zelo počasi smo pridobivali na višini. Bilo je vroče, na naših ramenih pa težki nahrbtniki. Kar kmalu se že lahko ozremo nazaj po dolini Trente in vseskozi se spogledujemo s kočo na Prehodavcih, pa Zadnjiškim Ozebnikom, s Pihavcem, s Stenarjem. Po približno štirih urah hoje navkreber , se nam pokaže tudi Pogačnikov dom na Kriških podih. Še malo, mimo spodnjega jezera in nekaj zadnjih korakov, ko je vsak korak težji in že smo pri s soncem obsijani koči in s pogledi vse naokrog in nazaj po celi dolini Trente, s Sočo, najlepšo reko na svetu.
Dosti časa smo imeli, da smo se okrepčali, si pripravili ležišča in se pred kočo, skupaj s še ostalimi pohodniki pomenkovali o tem in onem. V bistvu se bolj kot ne pogovori največ sučejo o že prehojenih poteh, ali o naših namerah kam in kako do osvojitve novih ciljev. Vojko, Zvonka, Zdenka in Olgi pa še niso imeli dovolj in so skočili še na bližnjo Šplevto. Šala mala za naše neumorne pohodnike bi rekli. Kar pisana druščina se je zbrala in pohodniki so še vedno prihajali, čeprav se je dan že prevesil v noč. In drugič v življenju sem doživela, da je bila koča resnično polno zasedena. Lahko bi rekla, da je pokala po šivih, saj so ljudje spali vsepovsod po tleh in si moral kar paziti, da nisi koga pohodil.
Na pot proti Razorju, smo se odpravili ob sedmi uri zjutraj, da nebi naleteli na kakšno prehudo vročino, ali celo kakšno poslabšanje vremena. Kar nekaj nas je bilo, ki smo noč v bistvu prebedeli, zato smo rabili nekaj časa, da se je na naše obraze povrnil nasmeh. Poti so lepo speljane po skalovju, meliščih in naprej proti večjim skalnim gmotam. Na izpostavljenih delih so nam bili v pomoč klini in jeklenica. Na sedlu so se nam odprli novi pogledi proti Prisojniku, Mojstrovkam, Vršiču, Jalovcu, Mangartu in vse do Krna in vrhovom tam okrog. V daljavi vidimo kar nekaj stezic in poti, ki so jih gorniki trasirali in utrdili, da so nam danes omogočeni in olajšani vzponi na naše vršace.
Pred nami je bil še zadnji del poti, od sedla naprej proti vrhu Razorja, osmega na lestvici naših najvišjih vrhov. Zadnji del poti je na novo speljan, saj je obstoječo pot pred leti uničil podor in je zdaj na novo speljana vertikala do samega vrha. Vsi smo bili mnenja, da bi bil pri vzponu, še kako dobrodošel kakšen klin več. Jaz pa se zavedam, da brez pomoči našega vodnika Vojka in Jožeta niti slučajno nebi osvojila vrha. Še vedno je prisoten strah in malo vrtoglavice, je pa res,da mi gre počasi na bolje in vse bolj me vleče gor, tja kjer ni potrebno besed. Dovolj je, da gledam s srcem. Tako je bilo veselje na samem vrhu še večje, saj mi je uspel vzpon, ki se je še do nedavnega zdel bolj moja pobožna želja.
O popolnem uspehu pa tako lahko govorimo šele, ko se srečno vrnemo tudi nazaj v dolino. In še kako je bilo potrebno biti pazljiv na vsakem koraku, saj ti na šodrastem terenu lahko zelo hitro zdrsne. Na poti proti koči smo opazili tudi družino kozorogov, ki so se nemoteno pasli pod nami in uživali na svojem terenu.
V koči smo poskrbeli še za lakoto in žejo, potem pa smo se spustili na ovinkasto pot proti izhodišču naše poti. Bilo je pa soparno in naše noge že utrujene, tako, da moramo priznati, da je bil vsak , nov korak še težji in na cilju smo si pošteno oddahnili, še posebej, ko si po tolikih urah hoje lahko sezuješ gojzarje…. Juhuuuu, to pa je užitek J.
Olgica nas je častila za njen rojstni dan, tako, da smo se na poti domov kar dvakrat ustavili. Izrečenih ji je bilo veliko dobrih in lepih želja, tako da verjamem, da ji bo šlo to leto še posebej dobro od nog in rok in da bo še naprej tako lahkotno tekala naokrog, kot to počne sedaj.
Polna nepozabnih doživetij in utrujena od hoje in neprespane noči sem takoj po tuširanju padla v miren in globok spanec. Najbrž se mi je sanjalo kaj lepega iz naše poti, saj sem spala vse do osme ure zjutraj, kar se mi že zelo dolgo ni zgodilo.
Če se kdo sprašuje kaj nas vedno znova vleče na naše pohode, bo mogoče našel odgovor v izreku ameriškega pisatelja in psihologa O.S. Mardena
»V vsakem človeku je sila neuničljivega življenja, nesmrtno jedro večnega zdravja. Ko jo spoznamo, celi vse rane, ki nam jih povzroča svet.«
Irena Zdovc