Na izlet se nas je prijavilo deset članov. Ker pa nismo mogli najeti kombija, se je naš vodnik odločil, da gremo na ta izlet z vlakom. Kar čudno se nam je zdelo, vendar je bila odločitev več kot pravilna.
Z vlakom iz Hrastnika, Zidanega mosta in Rimskih Toplic smo se podali proti Šentjurju. Tu smo na železniški postaji najprej poiskali markacijo proti Rifniku in Resevni, seveda pa nas je le-ta napotila proti slaščičarni, kjer smo pred turo še malo pokofetkali. V nadaljevanju poti pa smo spremljali prave markacije, saj nihče od nas še ni hodil na Resevno s te strani.
Markacija nas je usmerila navzgor in približno po pol ure smo prišli do odcepa za Rifnik. Rifnik je hrib nad Šentjurjem, ki je bil zaradi svoje ugodne lege naseljen že v mlajši kameni dobi. Danes je to priljubljena izletniška točka, saj je območje s pomembnimi najdbami in urejeno v arheološki park.
Hrib je stožčasto oblikovan. S severne in vzhodne strani je skoraj nedostopen, južna terasasto oblikovana stran pa je lažje dostopna.
Po počitku in ogledu ostankov zgradb na hribu smo pot nadaljevali proti Resevni. Pot nas je vodila po gozdu, po travnikih, po cesti, gor in dol. Pot ni bila težka in lahko smo kramljali, ob poti smo srečali in hranili čredico čudovitih konj, si pripovedovali šale in si privoščili vse tisto, kar si v višjih hribih pač ne moremo. Bili smo kot malo starejši otroci , še zlasti ko smo naleteli na sneg. Na vrhu Resevne je 20 metrski razgledni stolp. Povzeli smo se nanj in ustvaril se nam je pogled na Boč, Donačko goro, Slijeme pri Zagrebu, Lisco, Kum. V prijetni koči smo pomalicali, se odžejali, in že smo pot nadaljevali nazaj proti Šentjurju. Pot je bila večji del navzdol in v dobri uri smo prispeli v Šentjur, kjer smo imeli prav kmalu vlak za domov. Še skok v že poznano slaščičarno da nadoknadimo izgubljeni sladkor. Izlet je bil zelo zanimiv, ne samo zaradi lahkotne ture, pač pa zaradi načina prevoza, ki nas je vrnil v čase, ko je bil vlak glavno prevozno sredstvo. Upamo, da se ga bomo še kdaj poslužili.
Zapisala: Zvonka Zupančič
Fotografije: Vojko Zupančič