ZAKLJUČNI IZLET V LETU 2016 – NA ZELENICI / 3. in 4. dec. 2016

»Tišina v gorah, kjer ne slišimo prometa in hrupa, nas opomni, kako prijetna ter pomembna je, saj nam omogoča, da slišimo sebe in se umirimo. »

V hladnem decembrskem  jutru smo se pripeljali na naše izhodišče, na Ljubelj. Kar malo presenečena sem bila, saj je bilo na parkirišču za ta čas že kar dosti parkiranih avtomobilov. Vidi se, da nas je vsako leto več,  ljubiteljev planin  ki skušamo izkoristiti lepe dni za potepanje  po naših lepih vršacih.

Ker smo imeli na voljo dovolj časa smo se odločili da gremo  čez Bornove tunele do Prevale in nato naprej do Robleka, potem pa se vzpnemo malo višje po pobočju Begunjščice, katero  prečimo po južni strani in se spustimo na Zelenico.

Pot je bila več kot odlična, tako da smo lepo napredovali.  Iz Prevale proti Robleku, čez Rožco,  je bilo kot v pravljici. Nad nami strma pobočja Begunjščice, drevje ki raste po tem pobočju pa ozaljšano s prečudovitim belim poprhom, ki se je lesketal  v sončnih žarkih, ki so nas počasi, a vse bolj in bolj greli.

Pogledi na mogočni Stol in sosednje gore so bili tako živi in jasni, saj je bilo nebo povsem brez oblačka in sonček je na Robleku že prav toplo sijal. Nismo mogli kar mimo doma, ne dabi se malo dlje ustavili in občudovali vso to lepoto, ki smo jo imeli pred seboj. Kar dosti je bilo obiskovalcev doma, ki so se skupaj z nami predajali toplim sončnim žarkom in vpijali vso to lepoto pred nami.

Pot ki se vije po severnem pobočju Begunjščice proti Zelenici je zelo zanimiva. Stezica se izmenično spušča in dviguje, vmes je tudi nekaj jeklenic, pa celo na zaplate trdega, zmrznjenega snega smo naleteli. Sonca  je bilo seveda manj, a kljub vsemu večkrat od prečudovitih lepot obstanemo in onemimo. Beseda prečudovito, se zdi dosti premalo za vse te lepote pred in okrog nas.

Malo pred temo smo prispeli do našega cilja, do koče na Zelenici /1544m nmv/, ki stoji sredi križišča večih planinskih poti. Prikupna lesena hiška, s prijaznimi oskrbniki. V koči sta nas pričakala Lojzka in Dolfi, ki sta zaradi zdravstvenih razlogov ubrala krajšo pot, direktno do koče. Skupaj smo poskrbeli, da naši želodčki  niso bili lačni, potem pa  smo se malo poveselili, v prijetnem ambientu, skupaj s še drugimi gosti. Koča nudi kar dosti udobja, saj premore tudi kopalnice, kar je seveda v naših gorah prej izjema, kot pa pravilo. Pa tudi sobe so bile zelo tople in udobne, tako, da smo se lahko dodobra odpočili in naspali.

V nedeljo smo se zbudili v še en prelep, sončen dan, ki nas je zvabil še na eno pot. Tokrat smo si izbrali Palec. Vrh je na 2026 mnv. in pot do njega ni tako enostavna, kot se je v začetku zdelo, a uspelo je vsem, ki smo se podali na pot. Skozi Suho Rušovje vse do vrha, tam pa se znamo  veseliti, kot mali otroci, saj smo vedno znova poplačani za ves naš trud, s prekrasnimi razgledi daleč naokrog.

Pot nazaj v dolino  nam je bila v čisti užitek, saj sta bila za nami dva krasna dneva, ko smo po dolgem času lahko spet v popolnosti zaužili vse lepote in dogajanje  po naših gorah. In s tem zavedanjem, da vedno za dežjem posije tudi  sonce in da se slej ko prej najdejo dnevi, ko lahko brez skrbi uživamo in se imamo lepo tam, kjer nam je najlepše, smo zaključili naše potepanje po prečudoviti Gorenjski in se vrnili v varno zavetje naših domov.

»Pot si lahko otežimo s težo bremen  na hrbtu. Modri popotniki nosijo po poti le najnujnejše. Tako je tudi v življenju. Za lahkotnost bivanja moramo nositi čim manj bremen in posedovati le najnujnejše«

Irena Zdovc

Fotografije: Vojko Zupančič

« 1 of 2 »

 

Posted in Utrinki leta 2016.

Dodaj odgovor