ZADNJIŠKI OZEBNIK in KRNSKO JEZERO – ORIENTACIJA IN RELAKSACIJA

Zaradi slabega vremena nam je v letošnjem letu odpadlo že kar nekaj načrtovanih pohodov. Iz istega razloga se nekako nismo mogli odločiti za predvideno, letošnje potepanje po Bosni. Na hitro smo poiskali alternativno, domačo  varianto, saj so vremenarji končno napovedali nekaj lepih dni tudi za naše gore. Odločili smo se za naš prelepi Bovški konec, kot izhodišče za naše pohode.

Za nami  smo pustili vse Vršiške serpentine in se spustili v dolino Trente. Še malo in pred nami se je pojavila  obcestna tabla Lepoč,  kjer smo parkirali naša dva avtomobila in se pripravili na pohod . Devet razgretih pohodnikov, dobrovoljnih in željnih se povzpeti višje, tja, kamor nas znova in znova vleče. Za prvi vzpon smo si izbrali pot na Zadnjiški Ozebnik, 2084 m visok, zelo razgleden  vrh. Prvi del poti vodi po gozdu, kjer opazujemo čudovite slapove in v vročem dnevu pijemo hladno vodo, ki si jo natočimo v bistrem potoku, kjer si vzamemo čas  tudi za prvi, daljši postanek. Ker je bil dan zelo soparen, so bili naši koraki težji kot po navad in  šlo nam je počasneje od nog.

Višje na sedlu se konča markirana pot. Zaradi vročine, ki kljub višini ni popuščala, sta se dve pohodnici odločili, da v miru počakata kar na sedlu. Ker sem sama že bila na predvidenem vršacu, sem se odločila, da rajši  preizkusim, meni še nepoznano pot, proti  2071m visokim  Prehodavcem, ostalih šest pa je zagrizlo v brezpotje proti Zadnjiškem Ozebniku.

Ena pot vodi strmo, levo v hrib, druga pa desno iz sedla, tako, da smo lahko drug drugega sledili  na poti proti vrhu.  Moja pot je bila  mulatera, po  grušču, kjer je bilo še dosti snežnih zaplat, prijatelji pa so grizli kolena med ruševjem in mladimi macesni. Na moji poti ni bilo veliko rastja, vse kar se je pa že pokazalo na ogled, so pa bili čudovito oblikovani cvetni aranžmaji alpske velese, slečnika, malega in velikega  modrega  svišča…  Nisem se mogla upreti, da nebi vseh teh prelepih cvetk fotografirala. Žal pa je kmalu bilo vsemu temu konec, saj je moj aparat povsem zatajil. Kar naenkrat pa se je pred menoj pojavila kar huda dilema. Kar razsežno  strmo snežišče, ki je prekrivalo mojo  pot. Dilemo kako naj pot nadaljujem in če jo je sploh še primerno nadaljevati sem rešila, ko nisem dobila veze z našim vodnikom Vojkom, ki bi mi lahko svetoval kako in kaj, saj je iz nasprotne smeri videl mojo pot v celoti. Preudarno sem se odločila, da se vrnem do sedla in da me ta pot mogoče pokliče kdaj drugič, ko bodo primernejši pogoji zanjo.

V troje smo se odločile, da se počasi vrnemo v dolino in tam počakamo naše prijatelje, ki  so se vzpenjali proti vrhu gore, ki ponuja prekrasne poglede daleč naokoli in je res vredna vsega truda pri vzponu.

Izžeti od hude sopare, ki je bila ta dan vseskozi prisotna smo se popeljali do našega Hostla v Bovcu.  Dva dni  je bil to naš začasni dom, kjer smo se kar hitro udomačili, saj nam je nudil prijetno zatočišče. Zaman smo iskali gostišče, kjer bi se lahko pošteno najedlo devet  ljudi hkrati. Ne boste verjeli, a vsepovsod je bilo vse polno gostov.

Za naslednji dan smo si izbrali krajši in lažji vzpon do našega največjega, visokogorskega  Krnskega jezera, 1391 m nadmorske višine.  Kljub vsemu je bil tudi ta dan zelo soparen in pot iz Lepene se nam je vlekla in vlekla.  Ob počitku in uživanju ob prečudovitem jezeru in pogledih po neokrnjeni  naravi ,  po vseh vršacih, ki so nas obdajali in namakanju nog, kjer so ribice imenovane pisanci – prinešene med obema vojnama, poskrbele za brezplačno pedikuro naših utrujenih nog, smo že zdavnaj pozabili na ves napor, ki smo ga porabili za sam vzpon. Temni, grozeči oblaki so nas opozarjali, da bo potrebno končati z našim sanjarjenjem ob jezeru in se podati nazaj v dolino Lepene.

V Lepeni, pri koči Klementa Juga, nas postrežejo s čudovitimi štruklji in domačim jogurtom, tako, da bi bil greh, če si nebi vzeli časa in se nebi ustavili tudi pri njih.

Sprehodili smo se še  ob Velikih koritih, naše najlepše reke Soče,  potem pa smo se vrnili v naš  začasni dom.  Kmalu se je vreme povsem zarotilo proti nam in pokazalo vso svojo moč z močnim dežjem ,  grmenjem  in bliskanjem. Nič kaj spodbujajoče ni delovalo, saj smo imeli v načrtu še en vzpon za nedeljo,  na naši poti proti domu.

Tudi, zgodnje, nedeljsko jutro, se ni kazalo v lepi podobi. Dež nas je pospremil že iz Bovca. Privoščili smo si še krajši sprehod po oblačni Kranjski Gori, kjer smo srečali tudi nekaj Hrastničanov. Na poti domov  pa se je zdelo kot, da nam najhujši nevihtni oblaki  vseskozi sledijo in tako padamo iz enega v drug deževni val.

Drugič v letošnji sezoni smo tako uspeli uloviti dva krasna dneva za  potepanje po naših vršacih. Izbor in odločitev za Bovški konec je bila odlična, saj  v teh krajih že  kar nekaj časa nismo bili in še kako prija, ponovno si pogledati naše prelepe kraje po dolini Trente in tam okrog.

Zakaj  orientacija in relaksacija?  Zato, ker je bilo potrebno po brezpotju kar malo orientacijskih spretnosti in relaksacija, ker se na naših poteh povsem sprostimo in na njih na polno uživamo.

Če pa vam prišepnem na eno uho, je pa vzrok povsem drugje……. v enem »mastnem« vicu, ki pa ga vam nebi razlagala…  Mogoče, kdaj drugič?

ZDOVC Irena

 

 

 

 

 

Posted in Utrinki leta 2016.

Dodaj odgovor