POT PO ROBU, Col – Sinji vrh – Otliško okno – Ajdovščina

Dvakrat nam jo je vreme zagodlo. Da gre tretjič rado je tokrat obveljalo. Uspeli smo z načrtovanim izletom, samo, da je bila tokrat druga destinacija – Primorska. Kraški svet vedno zanimiv in privlačen za odkrivanje in spoznavanje še neobiskanega. In vreme: “brez oblačka” na nebu. Samo še pot pod noge in gremo uživat ta naš prelepi kraški svet.

Nedelja, 22. maja 2016 se odpravimo z dvema kombijema izpred tržnice. Relacija pohoda Col – Kovk – Sinji vrh – Otliško okno – Ajdovščina. Na Col prispemo ob 8:30 h. S parkirišča nasproti cerkve se odpravimo proti Predmeji. Srečamo skupino tekačev, ki so nas prehiteli in se zgubili za ovinkom. Kmalu zapustimo asfaltno cesto, kjer nas oznake za pot po Robu usmerijo na gozdno pot, ki se rahlo vzpenja. Pot pelje skozi prijeten borov gozd. Višje prispemo iz gozda, prečimo travnata pobočja, po katerih se povzpnemo na vrh Kovka (962 m). Na vrhu je križ, skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Klopca na kateri posedimo in se okrepčamo.

Z vrha se spustimo po stezici, ki poteka ob robu planote nad strmimi razglednimi pobočji. Pot nas čez travnat teren pripelje do razpotja, kjer se nam z leve priključi markirana pot od lovske koče Budanje (v bližini razpotja se nahaja vpisna skrinjica »Sončnica«). Pot nadaljujemo ob robu planote po razglednem terenu, in prispemo do vzletišča jadralnih padalcev Sončnica. Po nekaj krajših vzponih in spustih dosežemo vrh Kraguljc (897 m), katerega spoznamo po majhnem betonskem kamnu (trigonometrična točka) na vrhu gore. Z vrha sledi lahkoten spust po grebenu Kraguljica od koder se občasno odpirajo lepi razgledi na Vipavsko dolino, nato pa prispemo na označeno razpotje, kjer se nam priključi markirana pot iz Ajdovščine. Nadaljujemo po Robu planote (levo 30 metrov žig in vpisna skrinjica Podrte gore 827 m). Sledi kratek spust in pot nas pripelje v manjšo dolinico, kjer se nahaja vpisna skrinjica, ki je pritrjena v bližini kužnega znamenja. Nadaljujemo v smeri poti po Robu, po poti, ki se vzpne na 830 m visok Pravi vrh, nato pa po in ob grebenu Črnih sten , katerih najvišji vrh doseže 833 m. Pot  poteka razmeroma visoko nad Vipavsko dolino, katero lahko večji del občudujemo. Nadaljujemo do razgledišča na Rubu, kjer se nam priključi še pot za Stare babe. Tu pri električnih drogovih nas markacije za Sinji vrh usmerijo na kolovoz, ki se rahlo vzpne nato pa spušča. Ko se ponovno vzpne, stopimo na cesto, nadaljujemo pot, ki se vse bolj vzpenja in nas pripelje do penziona Sinji vrh.

Razgledna točka Sinji vrh (1002 m) se nahaja na gori nad Ajdovščino, med Colom in Predmejo. Do Sinjega vrha lahko pridemo iz dveh smeri, iz Ajdovščine prek Predmeje ali čez Col. Notranjost in zunanjost penziona nazorno kaže, da tu že skoraj dvajset let domujejo tudi umetniki, dobrotniki, ki vsako poletje za sabo puščajo ustvarjalni pečat. Svoj raj pod oblaki tod najdejo zmajarji in jadralni padalci. Od tu se odpravimo v smeri Otliškega okna oddaljeno le tri četrt ure.

Otliško okno je kraški pojav in velja za naravno znamenitost Slovenije. Po naravnem oknu (mostu), oziroma ‘votli steni’, skozi katero se odpira pogled v Vipavsko dolino, je dobila ime vas Otlica. Okno je nastalo, ko je voda na mestu vrtače našla pot čez kamnino in z erozijo in korozijo razširila razpoko. Pod naravnim oknom je še eno manjše okno. Malo okno, s poti oddaljeno le 10 m.

V bližini Otliškega okna pelje pot k kamnitemu polžu.  Mladi arhitekt Damjan Popelar  je izdelal kamnito spiralo, ki predstavlja poseben kulturni spomenik na Gori. Kamnito spiralo domačini imenujejo ‘Kamniti polž’. Kamnitega polža je Damjan napravil z golimi rokami kar iz kamenja, s katerim je bila zasuta zdaj očiščena vrtača. Kamnita spirala je polna simbolnih pomenov. Na eni strani ima središče, druga stran pa vodi v neskončnost. Ob zimskem solsticiju, malo pred božičem, je arhitekt s posluhom za sporočila prostora poiskal na koncu spirale prostor za veliko obeležje, ki vrže svojo senco prav na ta dan na dno vrtače. In ker se je dno, ko ga je odkopal, končalo s stožčasto vdolbino, je na koncu spirale lastnoročno, s pomočjo očeta, sezidal 3,6 metra visok stožec. Gre za primer moderne likovne umetnosti, imenovane tudi earth art.

Od polža se vrnemo nazaj na pot, ki se strmo spušča. Nadaljujemo v smeri izvira Hublja, kjer zaključimo pohod v Gostilni pri izviru Hublja. Prijeten hlad pri izviru nas je osvežil po vročem dnevu.

Približno 3 km iz Ajdovščine izvira reka Hubelj, kjer voda vre na dan iz številnih bolj ali manj dostopnih lukenj kraškega podzemlja. Izvir je posebno slikovit ob visoki vodi, ki v mogočnih slapovih pada iz višje ležečih bruhalnikov. . Iz »zgornje luknje« bruha v velikanski količini do 65 kubičnih metrov na sekundo. Veličasten je pogled na razpenjeno vodo, ko pršijo kaplje in kapljice z nadmorske višine 249 m do mostu, ki je 40 m nižje. Vode privrejo iz podzemlja skozi tri jame: Veliko Hubeljsko kuhinjo, Pajkovo mrežo in Vzhodno Hubeljsko jamo. V sušnem času so izmerili več kot 400 rovov, ki se končujejo s podori in sifonskimi kotanjami.

Konec tedna, ki je za nami, je postregel z odličnim vremenom, ki ga je vsekakor veljalo izkoristiti za pohod. Bilo je lepo in uživali smo v naravi, v deželi kamna, burje in suše.

Renata Leskovšek

Fotografija: Vojko Zupančič, RL

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Posted in Utrinki leta 2016.

Dodaj odgovor