Pohod na Češko kočo ( 1542 m) in Kranjsko kočo na Ledinah (1700 m)

Gore so mi vedno žarele v posebnem , čarobnem blesku: še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti  (T. Mihelič)

Letošnja pohodna sezona je bila zelo okrnjena, saj je bilo zaradi neugodnih vremenskih razmer odpovedanih kar 6 pohodov. Tudi tokrat smo bili kar malo v skrbeh,  kako se bo izšlo z vremenom, saj napoved  za visokogorje  ni obljubljala lepega vremena za celi dan.

Pa smo vseeno šli na pot in na koncu se je izkazalo, da je bila  naša odločitev še kako na mestu.

V zgodnji jutranji uri smo se odpeljali proti Gorenjski, natančneje do Jezerskega, kjer že zelo dolgo nisem bila in prav z veseljem sem pričakovala ponovno srečanje s tem krajem.  Ogledovala sem si prelepo okolico, ki se je v vseh teh letih še polepšala. Prekrasni domovi, ovenčani s cvetjem, urejena dvorišča in domačnost, ki  seva iz vsakega doma posebej.

Naš pohod  smo pričeli na večjem parkirišču,  malo nižje od tovorne žičnice. Kar takoj se je  pot pričela  dvigovati in hitro smo pridobivali na višini. Stezice skozi strmi gozd, zamenjajo ozke poti  med ruševjem in naletimo tudi na prve jeklenice  ob poti, pa prav simpatične »vojtrce«, ki jih je bilo potrebno preplezati. Po slabih dveh urah hoje, dobesedno pademo na  predverje  prav simpatične Češke koče. Kar gledala sem jo in se čudila njeni  lepoti in posebnosti.

Še vedno imam v spominu oddajo na TV, ki je že dolgo nazaj prikazala vse čare te koče, njene okolice, še zlasti pa mi je ostal v spominu njen oskrbnik in njegovi otroci. To je bil seveda Karničarjev ata s svojo družino, ki je dolga leta bil njen oskrbnik. Tudi sedanja oskrbnica, ga. Karmen, je ena izmed Karničarjevih .

Vse pohvale gredo njeni prijaznosti in ustrežljivosti.

Do koče na Ledinah smo lahko izbirali med tremi  možnimi  potmi.  Pot čez Žrelo, ki je na novo urejena in je označena kot  zelo zahtevna označena pot. Druga je Slovenska pot, za katero  smo se odločili mi in je označena kot zahtevna  označena pot in še tretja po kateri  smo se  vrnili nazaj v dolino, to pa je Lovska pot, ki je označena kot delno zahtevna označena pot. Nadvse sem bila vesela, da tokrat nisem imela moje običajne vrtoglavice in sem s pomočjo samovarovalnega kompleta in pod budnim nadzorom našega vodnika Toma brez večjih problemov priplezala na vrh, kjer se je naša pot pridružila poti  čez Žrelo.  Še nekaj prijetne poti med ruševjem je ostalo do vrha. Pri koči je bilo že vse polno  planincev, ki so veselo kramljali in se nastavljali toplim sončnim žarkom. Tudi mi smo se jim pridružili, se okrepčali s hrano iz nahrbtnika, pa tudi kakšen priboljšek si je kdo privoščil. Kar nekaj časa smo uživali v lepem okolju, saj so nas  vsenaokrog obdajali  lepi vršaci, ki so se kopali v soncu. Na Veliko Babo se je povzpel tudi naš sotrpin Drago, s to razliko, da je on veliko hitrejši od vseh nas in mu je bila sama pot »mala malica«, saj nas je pri Planšarskem jezeru moral čakati kar nekaj ur. Tu  nas je pričakal tudi naš dolgoletni planinec-legendarni Dolfi, ki je stari maček planinarjenja in ima vse to hribovje v malem mezincu. Tokrat  mu je zadostovala pot do Češke koče in nazaj.

Po nekaj urah smo  se vsi skupaj dobili pri Planšarskem jezeru, kjer smo nekako sklenili našo, uspešno opravljeno pot. Zopet smo preživeli prelep dan, v prelepem okolju naše drage domovine. V hribih, kjer smo tako radi in kamor se kmalu spet odpravimo, le če nam bo vreme naklonjeno, tako kot nam je bilo tokrat.

In srečna, da sem končno spoznala tudi  Češko kočo, ki me je vabila že vrsto let. To je še en prečudovit delček v mojem mozaiku, ki se mu reče – planinarjenje.

Irena Zdovc

Če lahko prehodiš goro, lahko narediš karkoli. Doseči vrh je fizični, mentalni in čustven uspeh. Motivira nas in opomni, da lahko v življenju z voljo dosežemo karkoli si zastavimo …

Fotografije: Stane Babič

 

Posted in Utrinki leta 2016.

Dodaj odgovor