KAMNIŠKE ALPE – Kočna, Grintovec, Skuta

  1. do 24. julij 2016 so bili dnevi, v programu PD Hrastnik, rezervirani za vzpon v Kamniške Alpe. Pa smo se odpravili že kar 21.07., saj je bil za nedeljo 24.07. planiran gorski tek na Grintavec. To je pomenilo gnečo tako v planinski koči, kot tudi na  poti do Zoisove koče na Kokrškem sedlu.

Na pot se nas je podalo sedem planincev. Cilj nam je bil priti na Kočno 2540 m, Grintavec 2558 m in Skuto 2532 m. Pa so nam  že prvi koraki od parkirišča V Koncu proti Kokrškemu sedlu, pokazali, da bo pot kar zahtevna. Zaradi vročine namreč. V gozdu je bila prisotna  sparina, pa tudi težki nahrbtniki, polni tekočine, niso bili kar tako. Po treh hoje smo  le prispeli na kočo, se odžejali, najedli,  si uredili spanje, in šli k počitku.

Ob 6.uri zjutraj smo vstali si pripravili nahrbtnike, se okrepčali in se podali proti Jezerski Kočni. Pot nas je vodila preko Dolcev, po težko prehodnih  meliščih, kjer velja sistem tri naprej, dva nazaj,  proti sedlu,  kjer je križišče poti Kočna, Grintavec, Češka koča. Na poti nismo občudovali le kamenja po katerem smo se prebijali navzgor, pač pa tudi gamse. Zavidali smo jim njihovo lahkotnost v gibanju. No, pa se počasi tudi daleč pride. Prebili smo se  do stene, kjer  je potrebno, da se dobesedno #puzaš# po tleh ob steni. Pa še pravilno se moraš začeti #puzati#, sicer ne prideš na drugo stran. S pomočjo Vojka in ostalih fantov nam je to uspelo.  Nam je pa to plezanje kar vzelo nekaj moči. Vse je bilo poplačano na vrhu Kočne. Kar zahteven hrib je ta Kočna.

Po grebenu in potem v hrib smo nadaljevali proti Grintavcu. Kar nekaj časa smo že hodili v hrib, vzpona pa še ni bilo konec. Vse skozi smo pogledovali v nebo, v upanju, da napoved neviht, ne bo uresničena. Nismo niti dobro prilezli na vrh, ko smo slišali grmenje. Sicer še daleč, pa vendar grmenje. Grintavec in Kočna sta namreč znana po tem, da privlačita strele, zaradi  kamenin, ki jih vsebujeta. Oblekli smo   dežna oblačila in že je začel padati dež. Hitro smo zapustili vrh. No,  pa se je dež kaj hitro umiril. Naredil pa je problem, saj so kamni in pot postali gladki in pot nezanesljiva. Utrujeni smo po skoraj desetih urah,  končno le prispeli v kočo na Kokrškem sedlu.

Naslednji dan je bil naš cilj nekoliko lažji, in sicer Skuta. Ker z Vojkom obiskujeva vse dva tisočake, sva si želela, da bi uspela priti še na Štruco 2457 m, ki je le 10 minut od poti na Skuto, in na Kogel 2100 m, ki pa je oddaljen od bivaka pod Grintavcem 2102 m, slabe po ure v eno smer.

Na Skuto smo kar z lahkoto priplezali. Na vrhu je bila precejšnja gneča planincev iz vseh krajev, tudi iz Izlak in Moravč so bili. Prelepi razgledi na vse strani.

Vrnili smo se k bivaku, kjer so si ostali člani malo odpočili, z Vojkom pa sva se podala na Kogel.  Od spodaj le hrib, z druge strani več sto metrska stena,  na vrhu pa travnik v velikosti stadiona. Prelepo.  Tudi gamsi so občudovali to lepoto.

Malo pred kočo sva ujela naše planince, ki so se naju naveličali čakati pri bivaku in so se raje počasi odpravili proti koči.  Vreme je bilo ta dan prelepo.

Bili smo veseli, ponosni, da nam je naš cilj, ki je bil kar zahteven, v celoti  uspel. Popili smo čaj in kavo ter se podali proti parkirišču na Koncu v bližini planinske koče  v Kamniški Bistrici ter nato proti domu, razmišljujoč, kaj je naslednji plan v koledarju planinskega društva.

Hrastnik, 27.07.2016                                                                Zapisala: A. Zvonka Zupančič

« 1 of 2 »

 

Posted in Utrinki leta 2016.

Dodaj odgovor