Jalovec, 18. in 19. 9. 2020

JALOVEC, ni kdorkoli, je KRALJ GORA, je šesta najvišja gora v Sloveniji /2645 m.nv./. Strmo se spušča proti trem alpskim dolinam: Loški Koritnici, Tamarju in Zadnji Trenti. Z njega je en najlepših razgledov na najvišje vrhove Julijskih Alpah. Vreden vsega spoštovanja in občudovanja.

Letošnje leto je v celoti nekaj posebnega. Z vsem tem cirkusom okrog Covida, ki nam je dodobra spremenil življenje, je posledično prišlo tudi do zmanjšanega udejstvovanja na različnih družabnih področjih. Tako smo tudi v našem PD Hrastnik v letošnjem letu opravili bistveno manj pohodov, kot jih je bilo načrtovanih. A ne damo se,  prišel je tudi naš čas, tako da smo zastavljen plan za pohod na Jalovec, časovno in v celoti izpeljali.

Kar 21 se nas je prijavilo za pohod in potrebna je bila logistika za sam prevoz. En kombi in trije osebni avtomobili so se v petek dopoldan odpeljali proti Gorenjski in še naprej do Zadnje Trente. Mimo markantnega kipa Julijusa Kugya, ki strmi proti naši načrtovani gori, proti Jalovcu.  Botanik J. Kugy je zelo rad zahajal v naše kraje, posebej v Julijske Alpe, kjer je iskal Scabioso Trento /Trentarski grintovec/. O naših gorah in o ljudeh je pisal v posebej spoštljivem jeziku. V spomin nanj se pri nas  imenuje tudi kar nekaj plezalnih smeri, učnih poti, znana je Kugiyeva polica na vrhu severne triglavske stene.

Pri Izviru Soče smo naredili krajši postanek, nato pa se odpeljali do parkirišča v Zadnji Trenti. Tu si oprtamo težke /beri pretežke/ nahrbtnike in zagrizli smo v strmino pred nami. Hitro smo pridobivali na višini, posledično pa nam je postajalo vse bolj toplo. Eden ali dva počitka v gozdu, potem pa se končno pokažejo prvi pogledi na naše prekrasne vršace in gozd pustimo za seboj.  Pred nami se vije raznolika pokrajina skal, redkih ruševcev in nekaj macesnov, ki že počasi spreminjajo svojo barvo. Tudi posamične rožice še vedno vztrajajo in bijejo bitko s časom. Razveselimo se prav vsakega posamičnega cvetka, ob tem pa razmišljamo, kako je tukaj lepo, ko se cvetje postavi na ogled v vsej svoji veličini in barvitosti. Nad nami v daljavi je že viden naš današnji cilj, Zavetišče pod Špičkom, a v resnici je pot do tja še kar dolgotrajna in zaradi vročine kar utrujajoča. Počasi oddelamo tudi to pot in že smo pred zavetiščem.  Kočo smo imeli v celoti rezervirano zase, le en starejši tuj par, je prenočil v jedilnici na klopeh. Kočo ima v opravljanju PD Jesenice. Skozi leta so jo morali večkrat prenoviti, tako da ima sedaj 20 skupnih ležišč in celo zimsko sobo za 6 oseb. Predvsem pa šteje prijazno osebje, ki nam je na vsakem koraku na voljo.

Ker je bilo do teme še dovolj časa, se zbere glavnina pohodnikov, ki se odpravi osvojiti še markantnega osamelca za kočo, 2192 m visok Špiček.

Jaz pa uživam v prelepih razgledih, ki se vijejo pred menoj, od vzhoda do zahoda. Z vso pravico je to lokacija, ki se šteje za eno od najveličastnejših pogledov po naših vršacih. Občudujem in globoko razmišljam. Sem dorasla za to zahtevno pot, zmorem ta vzpon ali ne? V glavi se mi podijo najrazličnejše misli in odločitev je težka.

»Ne predajte se strahu. Če to storite, boste izgubili vez s srcem« /P.Coelho/

Večer je postal hladen, mi pa utrujeni. Že v zgodnjih večernih urah popadamo po posteljah /kot kakšne kure je pripomnil nekdo/. Mlajši del naših pohodnikov pa se je zadržal še ob klepetu, nas »tastare« pa kar kmalu zaziblje spanec.

Zbudimo se v novo, hladnejše jutro in ta dan naj bi osvojili Jalovec, kralja gora. Z zajtrkom se napolnimo z energijo in potrebnimi minerali, razbremenimo naše težke nahrbtnike in že smo na današnji poti. Najprej je potrebno prečiti malo večje melišče, potem pa strmo v skalovje, ki ga kar ni in ni konca. Na poti je kar nekaj jeklenic, stop in klinov, vse kot pripomoček in varovalo pri plezariji. Če se samo spomnim kako sem se jih bala v začetku mojega planinarjenja, zdaj pa komaj čakam nanje, saj vem da so mi v veliko pomoč. In na tej poti bi jaz z velikim veseljem dodala še več takih pomagal in tako nebi bila večji del plezarije na vseh štirih. Razgibana pot, ki  gre le navzgor, nekje malo lažje, ponekod pa zelo zahtevna z zelo izpostavljenimi predeli. V vseh opisih je okarakterizirana kot zelo zahtevna označena pot in niti slučajno ni bila enostavna. In že smo na samem grebenu, kjer mi je vedno najhuje, saj je v meni še vedno prisotna vrtoglavica in strah. Ozka stezica, levo in desno pa odsekano, prepadno. Počasi, korak za korakom in prilezemo na sam vrh, kjer je še komaj kak prazen prostor. Veliko pohodnikov, ki uživajo v prekrasnem ambientu je tu, jaz pa srečna, zelo srečna, ko te preplavijo najrazličnejši občutki, ko enostavno ne veš, ali bi jokal ali bi se smejal? Noro je tole in skoraj ni ubesedljivo.  Jaz stojim na Jalovcu,  s soncem obsijanem,  gori ki se mi je zdela nedosegljiva, pod menoj pa morje meglic iz njih pa štrlijo najvišje gore okrog nas. Občutek, kot, da stojim na  sami strehi sveta in važen je samo ta trenutek. Zasluženo nosi ime Kralj gora.

»Če na vsak dan gledate enako, vas lahko ta zaslepi.

Vsak dan je drugačen, vsak dan prinese nek nov čudež.

Potrebno je samo, da ste pozorni na čudeže« /P. Coelho

Za uspešno opravljeno pot je seveda najpomembnejše, da se na izhodišče vrnemo zdravi in srečni. Tako je pred nami še zelo važna pot nazaj v dolino, zame še težja kot sam vzpon. Najhujši so mi predeli kjer je pod nogami veliko drobirja, kjer izgubim občutek varnosti. Zelo hvaležna sem mojima sotrpinoma Blanki in Matjažu,  kasneje še Vojkotu, ki spremljajo vsak moj korak in mi dajejo napotke. Počasi je šlo, a pravijo da se tudi tako daleč pride. Srečno smo se  vrnili do zavetišča, kjer so nas pričakali naši pohodniki, ki so bili dosti hitrejši od nas /mene/. Srečnih obrazov, veliko veselje, saj je za nami res velik podvig. Najrajši bi ostali kar tu, tu v tako lepem ambientu, sredi gora, ko je pred teboj cel niz naših najvišjih in najlepših gora, gora ki nas kar kličejo na svoje vrhove.

Seveda se že kujejo novi načrti, novi podvigi. Z nasmehom in z novo posebno izkušnjo se veselo vračamo nazaj v dolino, nazaj v realni svet, svet kjer je veliko prispodob s hojo po hribih. Življenje nam z ničemer ne prizanaša. Nosi nas zdaj sem, zdaj tja, enkrat se vzpenjamo, pa padamo, se veselimo in jočemo …  Nikjer, prav nikjer ne moremo biti prepričani, da bo lahko, da bo šlo tako kot si želimo, vedno znova nas doletijo presenečenja, taka in drugačna. Upajmo, da nam bodo bogovi naklonjeni in da nam naklonijo čim manj takih presenečenj. Želimo si poti, s čim manj ovir in presenečenj na poti. Poti brez bolečin in veliko veselja in sreče.

Ta vzpon na Jalovec je bil presežek marsikoga med nami,  pred nami pa se odpirajo novi izzivi, nove poti. Z mislimi, ki so globoko v nas in so zabeležene na kar nekaj skalah po naših gorah.

HODI V PLANINE, DOKLER JE ŠE ČAS,                                                      IRENA ZDOVC

KER PRIŠEL  BO ČAS,

KO NE BO VEČ ČAS.

IN KMALU BO TA ČAS!

« 1 of 2 »

Posted in Utrinki leta 2020.