GRADIŠKA TURA in ABRAM, 20. 4. 2019

(poimenovana Furlanova pot, po Frizu Furlanu, velikem ljubitelju gora, ki se je leta 1952 smrtno ponesrečil v Turah)

 

Nad prelepo Vipavsko dolino,  nad vasico Gradišče, se vzpenja sklop skalovja, po katerem je urejeno plezališče Gradiška tura, z oznako zelo zahtevna varovana markirana pot.  Že večkrat  smo se spogledovali z njo, nekateri so jo že nekajkrat preplezali, a letos smo se odločili da se z njo pobliže spoznamo tudi tisti ki na njej še nismo bili. PD jo  je dalo  v  letošnji program in tokrat smo se namenili, da naredimo ob predlogu tudi kljukico.

V zgodnjem, prazničnem  jutru se pripeljemo na samo izhodišče, kjer je urejen prijeten kamp.  Opremljeni z opremo, tokrat tudi s samovarovalnimi kompleti in čeladami se z nasmehom na licu podamo naprej v breg. Ob poti opazujemo in se čudimo prebujajoči naravi, ki je odeta v nešteto zelenih odtenkov, sadna drevesa  se bohotijo z bogato cvetočimi krošnjami in kar tam sredi kamenja se nam razkazuje prelepa modra lilija, pa celo samonikle potonike najdemo med potjo. Ja, pomlad je na vrhuncu in to se vidi prav na vsakem koraku.

SONCE SE NIKOMUR NE IZOGNE. TUDI TEBI NE PUSTI LEŽATI, ČE SE SAM NE SKRIJEŠ V SENCO. PRISLUHNI SLAVČKU POD NEBOM, KAKO POJE. ZAKAJ? KER MU NI TREBA PLAČATI NAJEMNINE! POGLEJ V NEBO IN ZAPOJ, KAJTI SONCE SIJE ZASTONJ TUDI ZATE.” P.Bosmans

Prehodimo še kratko melišče in že se znajdemo pod samo steno. Vojko, naš vodnik, poskrbi da so samovarovalni kompleti nameščeni po predpisih, da so glave zavarovane s čeladami in tako opremljeni se pričnemo spopadati s klini in jeklenicami. Nam »tamalim« kar nekajkrat  zmanjka kak decimeter od klina do klina in se pač moramo nekako pomatrati, a  v veliki večini nam gre presenetljivo dobro. Če sem se kaj naučila, sem se sigurno tega, da se zadržim in mojo zvedavost prihranim za kasneje, tako da sem stoodstotno prisotna na sami poti in vsakemu koraku posebej. In tisti ki vedo kako je bilo z menoj na mojih prvih pohodnih poteh, bi znali povedati, da je bilo zelo hudo, zdaj pa sem že kar malo ponosna nase, saj mi gre z vsakim pohodom na bolje. Nekako na pol poti priplezamo do podesta-razgledišča ( poimenujejo ga tudi Gnezdo), kjer lahko malo počijemo in si v miru pogledamo prekrasno Vipavsko dolino in že prehojeno pot. Res bi si težko zaželeli lepši dan za naš vzpon, saj je bilo nad nami kristalno, modro nebo, izredno toplo za ta čas, brezvetrje in sreča, da je plezališče v zgodnjih urah še v senci, tako da nam je bistveno olajšana naša pot. Desno od podesta pa zagrizemo v najbolj izpostavljen zračen  del plezališča, t.i. raz. Od daleč izgleda veliko  huje, kot pa je ob samem spopadanju z njim. Kar prehitro nam zmanjka jeklenic in klinov in že smo na delu, kjer se lahko razbremenimo varovalne opreme in lažje zakorakamo naprej proti vrhu. Veseli, saj nam je brez večjih problemov uspel vzpon, čeprav ne smemo vzeti to za samoumevno stvar. Važna je koncentracija na poti, pozitiven pristop in spoštovanje do same poti. Veseli kot mali otroci se razgledujemo po bližnji in daljni okolici, ki jo lahko opazujemo pod nami. Vreme pa za bogove, res prelepo in prav poletno toplo je. Po krajšem počitku pa gremo  naprej po poti do Abrama. Prijetno pohodniško, malo po gozdnih poteh, malo po razgibanih travnih površinah, vse do gostišča. Ob prijetnem kramljanju si vzamemo, kar veliko časa, da potešimo naša žejna grla, pa trebuščke  in ob tem nazdravimo našima slavljencema Zvonki in Bojanu. O tem kako hitro nam letijo leta nebi, saj  se vsem nam zdi, da je čas dobil povsem nove dimenzije in da vsem nam teče prehitro.

»ČE LJUBITE ŽIVLJENJE, NE ZAPRAVLJAJTE ČASA, KAJTI ŽIVLJENJE JE NAREJENO IZ NJEGA »

Nazaj do izhodišča se vračamo po  drugi, krožni poti. Vročina je res huda (kot, da je mesec julij), pa še pot je na določenih predelih kar zoprna (grobo nametano kamenje), tako, da moramo biti pozorni prav na vsak korak. A se ne damo kar tako in veselo zaokrožimo in zaključimo današnjo pot. Da nazdravimo uspešno opravljeni poti, da še malo počijemo pred potjo do doma pa kar obsedimo v prijetnem okolju kampa, ki si ga s kolegico tudi malo pobližje pogledava. Lepa lokacija, lepo urejen kamp z zelo prijaznim osebjem. Priporočam.

Kakšne posebne višinske razlike danes res ni bilo, smo se pa kar malo natelovadili in razgibali svoje okončine.

Do naslednjega druženja,  tam kjer smo najrajši, pa še tale misel:

»NARAVA NI NIKDAR IZDALA SRCA, KI JO JE LJUBILO »W.Wordswort

 

IRENA ZDOVC

 

Posted in Utrinki leta 2019.