Špik Hude police / Cima di Terrarossa – 2420 m, 29.7. 2017 PD Hrastnik

Povej mi kdo,
kam oblaki plujejo,
Kam ptice lete,
Kam vode teko ,
Kam človek gre?

 

Končno smo dočakali dan, ko smo se odpeljali proti že dlje časa želeni gori na Italijanski strani – Špik Hude police.  Po pripovedovanju premnogih gornikov je ta gora še kako vredna obiska, saj nas na vsej poti spremljajo prečudoviti razgledi na vršake okrog nas, kot so, Montaž,  Viš in prekrasno, celotno Kaninsko pogorje.

Slovenijo smo prečkali na mejnem prehodu Rateče, se popeljali do bližnjega Trbiža, mimo Rabeljskega jezera, mimo Sella Nevee  do planine Pecol , ki je na nadmorski višini okrog 15oo m.

Parkirišče je bilo že dokaj zasedeno, a vedno se najdejo še kakšne luknje in tako je bilo tudi tokrat. Kar hitro smo se pripravili na naš vzpon, saj smo bili sredi prečudovitega sveta, ki je bil v teh zgodnjih, jutranjih urah še posebej lep. Hladno, tiho jutro, ki ga skozi špranje že sramežljivo božajo prvi sončni žarki in  mi  pohodniki, željni, da se povzpnemo med te gore in se soočimo s še večjimi, lepšimi razgledi. Na začetku  poti je ozka betonirana pot, ki pelje do koče Rifugio di Brazza, naprej pa smo zakorakali med zelenje, na stezice, ki se vijejo proti gori pred nami. Nešteto cvetlic se bohoti ob poteh, sliši se žvižganje svizcev, ki jih je tu naokrog veliko, a mi nismo imeli sreče, da bi jih tudi videli, smo jih pa bolj kot ne, na vsej poti poslušali. Pot je označena za lahko, neoznačeno, a je še kako potrebna pazljivost, saj smo se hitro dvigovali in morebitni zdrs sigurno ne bi bil prijeten. Ker pa je tu domovanje kozorogov, ki so nas že opazovali iz višjih skalnih vrhov, smo si nadeli čelade. Kaj hitro se lahko zgodi, da žival sproži kakšen kamen, ki bi lahko bil usoden za koga izmed nas. Je bilo pa tudi precej pohodnikov pred nami, tako, da ni izključen tudi človeški faktor.

Poti niso posebej označene, a so dobro uhojene, saj je to v bistvu stara italijanska mulatjera, ki postaja z leti vse ožja zaradi erozije in preoblikovanje terena.  Na levi strani smo imeli krasne poglede proti Montažu, na desni smo občudovali Viš in na drugi strani planine se je bohotilo celotno Kaninsko pogorje, kjer so se preganjale meglice, tako, da žal nismo bili deležni «čistega« pogleda na celotno pogorje. Zanimivo in lepo je tudi tam, tako, da so se že porajale nove ideje za naše pohode. Že kmalu na začetku poti, se nam je pridružil en zelo zvedav  kozorog, ki je dobesedno jedel iz rok. Dobro obložen sendvič  mu ni preveč ugajal in ga je z rogovi ostro zavrnil. In presenečenj kar ni bilo konca, tu je resnično kozorogovo domovanje in srečevali smo jih na vsej poti. Niti malo niso sramežljivi in se niti malo ne pustijo motiti in tako je tudi prav. Navsezadnje, smo mi tisti, ki vdiramo v njihovo domovanje in nimamo pravice spreminjati njihovih navad.  Že to, da jih motimo v njihovem miru je preveč.

Nekateri so se že vračali nazaj v dolino, mi pa smo se vse bolj približevali samemu vrhu. Svet je postajal vse bolj kamnit, a tudi posebno lep. Po golih skalah je bilo vse več in več prelepih cvetnih aranžmajev. To so nizke, plazeče cvetlice od katerih je meni najbolj impozantna in ljuba Triglavska roža. Znova in znova nam narava potrjuje, da pri ustvarjanju nima konkurence. Ni ga umetnika, ki bi naredil tako enkraten aranžma. In med temi cvetočimi skalami se kmalu povzpnemo na sam vrh, ki si ga delimo s še nekaj pohodniki, a tudi s kozorogi in pticami,ki veselo krožijo nad nami. Čudimo se kozorogom, saj se po previsih sprehajajo bolje, kot mi po širokih poteh. Skok iz police na polico, hoja povsem po robu skale, vse to jim gre zelo dobro od nog. Čudoviti so in veseli smo jih, saj mislim, da je bilo to za  vse nas, tako edinstveno srečanje, kakršnega še nikoli nismo doživeli.

Poskrbeli smo za naše lačne trebuščke,  si odpočili utrujena telesa in se čudili lepotam, v družbi  prelepih štirinožcev. Žal pa so nam meglice onemogočile čiste poglede iz samega vrha. Višina je čez 2400 m in kmalu nas je pričelo hladiti, tako, da smo iz nahrbtnikov privlekli dodatna oblačila. Če bi bili deležni več sončka, bi se sigurno dlje zadržali na vrhu te čudovite gore, tako pa se je bilo potrebno počasi od nje posloviti.

Tudi na poti nazaj v dolino smo se srečevali s kozorogi in kot, da bi nam želeli kaj povedati, saj smo se družili skoraj povsem do vznožja poti.

Prav lahkotno in ponosno smo se počutili, ko smo se preoblekli, se preobuli in se spogledovali s prehojeno potjo. Sigurno še koga izmed nas kdaj pot popelje med te lepote, saj je tu izhodišče še za marsikatero neosvojeno goro.

Krajši postanek smo naredili ob Rabeljskem jezeru, kjer je bilo vse živo. Ena od neustrašnih pohodnic pa se je še okopala v precej hladnem jezeru….brrrrrr, kako je bilo hladno?

In še težje bi bilo se peljati mimo Kranjske Gore, ne da bi se sprehodili po tem, čudovitem malem kraju, ki je v tem času oblegan s premnogimi turisti, ki si želijo stika z naravo.  Malo za dušo vsake toliko časa, drugače pa smo tako najrajši kje višje, tam kjer je več miru in kjer je toliko lepot, ki nam lepšajo življenje in bogatijo naše duše.

 

…Tja do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica …

Irena Zdovc

« 1 of 2 »
Posted in Utrinki leta 2017.

Dodaj odgovor