Sivina in megla po dolini, nas devet planincev pa se pelje proti Gorenjski, saj se želimo povzpeti malo višje. Mogoče pa tam le ujamemo kakšen sončen žarek, ki nas bo vsaj malo pogrel.
Po postanku za prvo jutranjo kavico, se odpeljemo v zaselek Brezje pri Tržiču, kjer smelo zakorakamo na pot, ki vodi strmo v pobočje Dobrče. Kljub ne preveč spodbudnemu vremenu in mrazu, pa srečamo na naši poti, kar nekaj pohodnikov. Na začetku poti skoraj ni snega, a z vsakim metrom višine ga je več. Pot je tudi zelo ledena, zato je pri hoji potrebna maksimalna previdnost. Od odcepa poti za sam vrh Dobrče, pa je debelina snega občutno višja, tako da nam gamaše še kako prav pridejo. Imamo srečo, da je sneg dovolj trd, da se nam ne udira preveč, pa tudi dovolj široka gaz nas popelje na sam vrh, kjer pa zaradi megle nismo deležni nikakršnih razgledov po okolici. Na momente se zdi, da manjka sončku zelo malo, da predre debelo, megleno kopreno, tako da upanje da pa le ugledamo tudi sonček, še vedno ostaja.
Prav prijetno se je bilo spuščati iz vrha proti domu na Dobrči. Zasneženi travniki, drevesa odeta v snežno belino in tišina vse naokrog. In kar kmalu smo deležni tudi prvih sončnih žarkov, ki najprej prav sramežljivo pokukajo izza oblakov, potem pa postajajo vse pogostejši in nebo kmalu dobi tisto lepo modro barvo, ki smo jo pogrešali skozi cel dan, oziroma jo pogrešamo že kar nekaj časa. Kar malo presenečeni smo, saj je dom povsem poln in pohodniki še vedno prihajajo. Oskrbnikova prijaznost, dobra hrana, zmerne cene in velike porcije so atributi, ki priljubljenost doma sigurno še povečajo.
Prav prijetno smo se odpočili, se najdeli in potrebno se je bilo spustiti nazaj v dolino. Sonček je prijetno sijal, tako da smo kljub ledeni in strmi stezici dobili nasmeh na obraz in vse je šlo veliko lažje. Resnično nam sončni žarki povečajo količino seratonina, saj smo vsi veliko boljše volje in dobro razpoloženi, in se tako kar hitro vrnemo do našega kombija.
Prijetno utrujeni se zbašemo v kombi in že se peljemo proti Ljubljani, vmes pa opazujemo, kako se že vidi, da se narava počasi prebuja in vse povsod je polno ljudi, ki uživajo v lepem sončnem popoldnevu.
Na Cilkotovo željo smo se ustavili še na kmetiji v Sneberju, kjer smo se dodobra založili z domačimi jogurti. Nadvse prijazen gospodar pa nam je dal kar lepo popotnico za domov (kislo zelje, kislo repo, peso….). In tako smo si z domačimi dobrotami popestrili naš zaključek pohoda. Upamo, da si kmalu vzamemo čas za nov pohod, pa tudi obisk kmetije najbrž ne bo izostal.
Fotografije: Vojko Zupančič