Zelenica – Triangel – Stari Ljubelj – 4.november 2018

Zbudila sem se v nedeljsko jutro in bila presenečena nad mokrimi cestami in pločniki. Vremenska napoved je bila povsem drugačna in ta nam je obljubljala lepo vreme. Dileme, ali naj kljub vsemu grem na pohod, za katerega sem se že predhodno prijavila, sploh ni bilo, le malo razočaranja ko pričakuješ nekaj drugega potem pa si soočen z dejstvi, ki so povsem drugačna.

Bolj kot ne v običajni sestavi, smo se odpeljali proti mejnemu prehodu Ljubelj, kjer je bilo še vse v megli, a jutro samo je bilo za ta čas  pretoplo.

Oprtani z nahrbtniki smo zagrizli v strmino ob smučišču. V zraku je bilo ogromno vlage, tako da smo bili vsi po vrsti povsem prepoteni, ko smo prispeli do prijazne koče na Zelenici. Če hočemo ostati zdravi, se je seveda potrebno takoj preobleči v suha oblačila, popiti topel čaj, pa srkniti tudi nekaj »takratkega«. Kar obsedeli smo, saj nam koča ponuja udobje kakršno žal ni pravilo po naših gorah. Vodnik Tom se je pri oskrbniku pozanimal o naši planirani poti in ta mu je odsvetoval naš pohod, češ da je glede na »mokre razmere« prenevarna  in potem se je razvila kar zanimiva debata o tem kam naj jo mahnemo. Vožnje do Ljubelja ni tako malo in res bi bila škoda, da nebi naredili kakšnega primernega vzpona, a idej je bilo kar nekaj, odločiti  pa smo se  morali za eno samo. Na koncu smo se soglasno odločili, da gremo na predvideno pot in to z veliko mero pazljivosti in odgovornosti.

Pot nas vodi mimo koče, potem pa strmo v breg, ki je ves premočen in tudi par malih, zemeljskih plazov obhodimo. Vmes nam pogledi uhajajo na vse strani, saj se meglice redčijo in že smo deležni marsikaterega lepega pogleda. Za kočo se bohoti ostenje Begunjščice, levo od nas pa že lahko vidimo daleč tja do samega očaka, vmes pa dominira mogočni Stol. Meglice ustvarjajo pravljične slike, ki jih z besedami težko opišem. Pogledi se spreminjajo iz minute v minuto in prav mistično vzdušje je v zraku. Iz vrha Ljubeljščice  gledamo v debelo megleno preprogo pod nami,  iz katere štrlijo posamezni gorski osamelci. Kot bi imeli  pred seboj velika, slikarska platna, na katera različni mojstri rišejo svoje občutke, ki se med seboj zelo razlikujejo ( »vsake oči imajo svojega malerja« ). Še posebej me očarajo podobe v zlate iglice odetih macesnov, ki  še polepšajo slike, ki se vrtijo pred nami. To so trenutki, ko ni potrebno veliko besed. Dovolj je, da postojimo in se zazremo v podobe pred nami in si dovolimo, da naša duša poleti. Poleti in leti nad vsemi temi lepotami.

Pred nami se je že videl del naše poti, ki pelje po grebenu, vmes je nekaj spustov po šodru, nekaj poplezavanja in spet dvig na greben in tako, bolj kot ne v istem ritmu ponovimo nekajkrat. Priznam, da sem bila kar malo ponosna nase, saj nisem imela kakšnih večjih fobij, res pa je bila potrebna velika previdnost in zbranost. Lepo smo napredovali in kar kmalu smo opravili z zahtevnim delom poti, nato pa  se še sprehodili po bolj gozdnatem delu, ki nas je pripeljal do koče na starem prelazu Ljubelj.  Sama sem bila tu prvič, Jože naš pohodnik pa  nam je vedel povedati, kako se je včasih tu vozil v Avstrijo. Baje je to najlepši in najstarejši prehod v Evropo. Zanimivo koliko znanih osebnosti se je v zgodovini poslužilo tega prehoda. Idejne zasnove o današnjem prehodu pa je dal že Janez Vajkard Valvasor,  davnega  leta 1689, današnji predor pa je bil odprt  šele, leta 1964? Promet preko starega mejnega prehoda je za avtomobile danes zaprt, le septembra imajo dirko starodobnih avtomobilov in motorjev, kar bi si mogoče bilo zanimivo kdaj pogledati.  Pozimi pa se gremo lahko, seveda na lastno odgovornost, sankati z vrha prelaza.

Zadovoljni da nam je  uspelo dobro in predvsem varno opraviti z današnjo potjo, ki ni bila tako enostavna, pa v zadnjem delu zelo blatna, se počasi spustimo po slabe tri kilometre dolgi cesti  s trinajstimi serpentinami nazaj na  izhodišče, do parkirišča pred mejnim prehodom Ljubelj.

»Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš HVALA (P.Brow)

O zadnjem dihu še ne bomo razmišljali, a neskromno se pa moramo zahvaliti, da nam je bil kljub vsemu podarjen tako lep pohod in doživetje v naravi, ki ti pusti trajni pečat v duši. Slike se bodo še dolgo vrtele in vrtele v naših glavah in zavedanje koliko lepih kotičkov je še neodkritih v naši lepi deželi. Trudili se bomo, da jih v prihodnje odkrijemo še veliko. Jutri, pojutrišnjem, vse do zadnjega diha…

Irena Zdovc

« 1 of 2 »
Posted in Naša pota 2018.