Pohod ob državnem prazniku športa 23. 09. 2022

po poti Srečno (tržnica Hrastnik – Prometej Rudar Trbovlje)

Izlet na Konja in Rzenik

V upanju, da bo vremenska napoved zdržala, in da bo možen dež šele proti večeru, smo se člani PD Hrastnik odločili, da obiščemo Konja 1803 m in Rzenik 1833 m visoka vrhova, ki se nahajata med Veliko planino in Presedlajem.

Pot nas je vodila tako na prvi kot tudi na drugi vrh prvo po gozdu, ko pa smo stopi iz njega pa po dobro uhojeni potki med ruševjem. Pot se je ves čas dvigovala in po dveh urah smo stali prvo na Konju. Z vrha se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp, ter na Rzenik in njegovo skoraj navpično severno steno v kateri je Tomaž Humar testiral opremo in plezalno tehniko . Pogled na vrhove je bil božanski, vrhovi malo posuti z snegom, nad njimi pa prečudovite barve neba. Lepšega si v tistem trenutku nismo mogli želeti.

Na Rzenik smo se podali tako, da smo se  po 20-ih minutah sestopa iz Konja, ponovno zagnali v hrib, prav tako med ruševjem. Na vrhu se nam je ponovil razgled s Konja. Tako je bilo lepo, da je delovalo skoraj »kičasto«.

Pot nas je spet vodila v gozd. Tu so nekateri našli nekaj gob in začela se je odvijati druga, gobarska strast. Nabrali so dovolj gob za večerjo in še kaj za v skrinjo. Čez planino Dol smo nadaljevali pot proti Veliki Planini. Velika planina kot vedno, dobrodošla in prelepa v naših srcih. Po počitku na Zelenem robu smo nadaljevali proti avtomobilom tako, da smo v bistvu prehodi večji del Velike planine. Na travnikih so se še pasle krave, v Bohinju pa so jih prav ta dan gnali iz planin.

Počasi je postajalo še bolj hladno, pri avtomobilih je bilo čutiti kakšno kapljo dežja, pa se ni razvilo v dež. Ostalo je suho.

Zelo enostaven planinski pohod, je izpadel kot eden boljših, zadnjih pohodov seveda če odmislimo Kočno, Bovški Gamsovec, Škrlatico.

 

Zapisala:       Zvonka ZUPANČIČ
Fotografije:  Dušan ROTAR

Tura na Kriške pode in Škrlatico

Planinsko društvo Hrastnik je dne 02. in 03.09.2022 izpeljalo zanimiv in zelo zahteven pohod; prvi dan na Kriške pode do Pogačnikovega doma in drugi dan na Škrlatico.

Pohod smo začeli pri Aljaževem domu v Vratih (1015 m). Široka turistično – sprehajalna pot nas je mimo zimskega bivaka pripeljala iz gozda, kjer smo pred seboj zagledali znamenit klin (spomenik posvečen padlim partizanom gornikom). Naprej po poti smo prispeli do odcepa na levi strani za Tominškovo pot na Triglav, še nekoliko naprej pa se je pot odcepila čez Prag, tudi na Triglav.  Naprej se je pot pričela kar vzpenjati, zadnje metre pod Luknjo se je pot še strmeje vzpenjala in nas pripeljala na sedlo. Tu smo nadaljevali desno, levo pa smo opazovali najlepšo, najbolj drzno, ter najdaljšo pot na Triglav, to je čez Plemenice. Mi pa smo nadaljevali proti Bovškemu Gamsovcu. Običajno je tu veliko kozorogov, no ta dan pa so se kar nekam skrili. Pot je sicer strma, vendar smo na raznih poličkah občudovali razglede po okoliških vrhovih, oči pa so nam zaznale tudi planinske koče na Prehodavcih, na Kredarici in Staničevo kočo pod Triglavom. Kar malo smo se namučili, preden smo stopili na Bovški Gamsovec 2392 m visok hrib, ki smo ga morali osvojiti, da smo se lahko začeli spuščati proti Kriškim podom, kjer je Pogačnikov dom, cilj prvega dne. Vreme je bilo prečudovito, pogledi na Pihavec, Razor, Križ, Stenar pa še lepši. Vsa ta lepota gora nas je tako navdušila, da nam korak kljub sedmim uram hoje, ni bil težak. Nekateri so se povzpeli še na Planjo, ostali pa smo raje občudovali prelep gorski svet kar izpred koče. Drugi dan smo pot nadaljevali proti našemu glavnemu cilju – Škrlatici. Škrlatica 2740 m je druga najvišja gora v Sloveniji. Na vrhu stoji križ, po katerem lahko s sosednjih gora hitro prepoznamo vrh. Ima tudi zelo prepoznavno severozahodno steno, ki jo lepo vidimo z vršiške ceste. Z vrha je zelo lep pogled na vse vrhove nad dolino Vrat, še posebej na Triglav in sosednjo Dolkovo špico, proti vzhodu pa lepo vidimo težko dostopne Rokave. Pot nas je najprej vodila proti sedlu do Križa, od tu smo lahko opazovali Zgornje Kriško jezero iz katerega se z vodo oskrbuje Pogačnikov dom. Na tej točki so se trije naši odcepili in pot nadaljevali proti Križu, ter Stenarju. Glavnina skupine je pot nadaljevala proti Rdeči škrbini pod Dolkovo špico. Rdeča škrbina je bila ena najbolj zoprna etapa celotne poti, nezavarovana grapa navzdol, polna drobnega peska, zemlje, skal. Od tu se je že videl naš cilj, Škrlatica. Še predno smo se pripravili za vzpon na Škrlatico, so tisti planinci, ki osvajajo »dvatisočake«, obiskali še bližnji hrib Kucelj. Vreme je bilo prijetno toplo, ne prevroče, ravno pravšnje za naš vzpon. Prvo smo morali premagati del melišča pod Škrlatico, nato pa smo se podali v plezalni del poti. Pot je dokaj dobro zavarovana. So pa tudi deli poti, ki so posameznikom povzročali malo več težav. Ozki žlebovi, široki razmahi klinov, dolgi stopi in druge tehnične tegobe. Pa smo kljub vsemu vsi prispeli na vrh. Presrečni, ponosni nase in na skupino kot celoto. Megla, ki se je priplazila za nami na vrh, nam je za trenutek odvzela prekasne poglede na okoliške hribe. Pa ni vztrajala dolgo, tako da smo pričakali tudi sonce. Tudi spust z gore, in potem še sestop proti Vratom, ni bil lahek. Toda občutki zadovoljstva, da smo zmogli osvojiti takšno goro in dejstvo, da nas je gora sprejela, so nam dali moči, da smo zmogli še zadnje zelo, zelo težke korake proti Aljaževem domu v Vratih.

Hrastnik, 06.09.2022
Zapisala:          A. Zvonka Zupančič
Fotografije:     Pohodniki

Srečanje planincev MDO Zasavja na Šmohorju dne 27.08.2022

Skupaj s Planinskim društvom Dol Pri Hrastniku smo se, sicer  v malem številu,  udeležili srečanja planincev MDO Zasavja na Šmohorju.

V Planinskem društvu Laško letos obeležujejo kar tri častitljive jubileje: mineva 100 let od ustanovitve Planinskega društva Laško, 70 let od odprtja planinskega doma na Šmohorju, ter 110 let od smrti Laščana Frana Orožna, geografa in ustanovitelja Slovenskega planinskega društva.

V čast temu jubileju so  tekom celotnega leta izvajali številne aktivnosti, med drugim bralno značko, likovni natečaj, spis v šoli, fotografski natečaj, izdajo knjige, izdajo dokumentarnega filma, razstava v Muzeju Laško. Aktivnosti so potekala v sodelovanju s številnimi lokalnimi društvi in organizacijami. Kot zaključek tega projekta pa so organizirali pohod na Šmohor in slavnostno proslavo s kulturno-zabavnim programom, ki je bil  27.8.2022 pri Planinskem domu na Šmohorju. Leto 2022 je Občina Laško razglasila za leto planinstva.

Srečanje je bilo prijetno, dober kulturni in zabavni program.

Na Šmohor smo se člani podali različno, z avtobusom, peš. Nekateri  pa smo svojo pot nadaljevali še na bližnji Kal.

Hrastnik, 28.08.2022
Zapisala: A. Zvonka  Zupančič
Foto: Vojko Zupančič

Planinski izlet na Malo Mojstrovko in na Prisojnik

Planinski izlet na Malo Mojstrovko in na Prisojnik

Planinsko društvo Hrastnik je dne 20.08. in 21.08.2022 organiziralo izlet na Malo Mojstrovko po Hanzovi – plezalni poti in drugi dan še na Prisojnik.

Zbralo se nas je 12 pohodnikov željnih planinskih podvigov. Razgledna Mala Mojstrovka je zahvaljujoč prelazu Vršič, eden najhitreje dostopnih in posledično najbolj obiskanih dvatisočakov v osrednjih Julijcih. Nanj vodita dve zelo različni poti. Preko severne stene Male Mojstrovke se vzpenja zelo izpostavljena plezalna zavarovana (Hanzova) pot. To pot smo si izbrali za naš vzpon.

Ves čas smo pogledovali v nebo, saj napoved glede vremena ni bila ravno obetavna, toda upali smo da ostanemo brez dežja. Želja se nam ni izpolnila, saj smo morali že po pol ure hoje zaščititi glave in nahrbtnike. Ni bila ploha, pač pa je dež enostavno pršil. Pa nas to ni odvrnilo od nadaljevanja pohoda, motilo pa precej saj so bile »zajle«, klini in skale precej drseče. Hodili, oziroma plezali smo zelo previdno. Na vrhu Male Mojstrovke je pršenje povsem ponehalo. Na vrh smo priplezali vsi, eni malo prej, drugi malo bolj zadihani malo kasneje.

Razgledi niso bili tako čudoviti kot bi bili v soncu. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico (le ta se nahaja malo pod vrhom) je lep pogled na sosednjo Veliko Mojstrovko, Mangart, Slemenovo špico, Ponce in vrhove nad dolino Krnice, kjer izstopata Škrlatica in Prisank naš zastavljeni cilj za drugi dan.

Z vrha smo se spustili proti Vršiču po južni poti, ki je sicer dokaj enostavna in poteka preko zoprnih melišč, tokrat  pa na nekaterih mestih zaradi dežje blatna in spolzka.

Nastanjeni smo bili v Tičarjevem domu na Vršiču. Bolj turobno vreme nas ni toliko motilo, da ne bi v veselju, petju in celo plesu,  pred kočo proslaviti vodnikov rojstni dan. Bilo je res prijetno, pravo vzdušje, ki smo ga že kar potrebovali.

Drugo jutro smo upali, da bo suho, toda že ob sedmi uri je padal rahel dež. Šli smo do Poštarskega doma, da vidimo kakšne razmere bodo nastale kasneje. Dež je res ponehal, toda misel da bomo spet hodili po spolzkem, nas je odvrnila od namere po vzponu na Prisojnik. Odločitev je bila zelo težko vendar preudarna, saj Prisojnik bo še stal tam kjer je,  mi pa ga bomo obiskali v lepšem vremenu.

Odločili smo se, da se podamo na Tromejo in ni nam bilo žal spremembe plana.

Hrastnik, 28.08.2022
Zapisala: A. Zvonka Zupančič

 

 

Planinski vzpon na Jezersko Kočno

Po programu društva je bilo 30 in 31. julija rezervirano za vzpon na Kočno. Jezerska Kočna je 2540 m visoka gora v Kamniško Savinjskih Alpah. Je najbližja soseda Kokrške Kočne in malo oddaljenega Grintavca, so pa iz nje prečudoviti pogledi proti Veliki Babi ali Križu.

Iz prečudovite dolinice Ravenske Kočne  na Jezerskem se je na Jezersko Kočno treba povzpeti kar za 1500 m. Da bi si vzpon malo olajšali, smo se prvi dan povzeli na Češko kočo na Spodnjih Ravneh na  višino 1542 m. Tu smo prespali in se  zjutraj zgodaj podali v hrib. Vreme je bilo kar malce hladno, pa prav prijetno za hojo v strmino. Bilo nas je dvanajst pohodnikov. Bili smo različne starosti in različne kondicijske pripravljenosti, kar se je na poti  kar kmalu pokazalo. Približno eno uro smo se dvigovali po kamniti, grušnati in kar strmi potki proti začetku skalovja. Pot je dobro označena in je v nadaljevanju potekala po ozkem grebenčku, ki pa je bil dobro zavarovan z zajlami in klini. Pot se je kar hitro dvigovala, na izpostavljenih mestih je bila praviloma zavarovana. Je pa bilo na poti precej drobnega kamenja »šodra«, kar je lahko zelo nevarno za zdrs, zato smo hodili zelo previdno. Nekje na tri četrt poti se nahaja zanimiv prehod, ki smo ga morali premagati tako, da smo se ulegli pod previsno skalo in po trebuhu, kot črvi prelezli na drugo stran. Videti je bilo hudo, pa nam  ni delalo prevelikih težav, ne ko smo šli gor in isto  ne ko smo se vračali. Bolj smo se bližali vrhu, večji veter je nastajal. Včasih smo se postavili v položaj »čepečke«, da nas sunki vetra niso premetavali. Na samem vrhu je zelo  malo prostora, osvojila pa ga je celotna ekipa, malo mlajši malo prej, drugi pač malo kasneje. Ogledovali smo si bližnje hribe, zlasti Grintavec in množico ljudi na njem, ter pot na Grintavec, ki je zaradi podora trenutno zaprta, a je kljub temu skupina treh planincev izzivala nesrečo, ko se je podala na to pot. Res neodgovorno. Ko smo požigosali izkaznice, se malo okrepčali,  smo se kar hitro vrnili nazaj, saj je bilo zaradi vetra, kljub soncu, kar hladno. Pot navzdol  je bila prav tako težka, morda še težja kot navzgor, zaradi drobnega kamenja, zato smo bili pri sestopu še posebej previdni.

Po povratku na Češko kočo smo si vzeli daljši odmor. V prijetnem vzdušju smo kramljali in  bili veseli, da smo brez težav in nezgod  premagali precej zahteven vzpon na Jezersko Kočno, ki je iz koče izgledala kot stena, ki se je ne da premagati. Pa smo jo vendarle premagali. Gora nam je bila tokrat namenjena in nas je sprejela.

Zapisala: A. Zvonka Zupančič

Vrtača – 2181 m, 16.7.2022.

Avtor fotografij – Dušan Rotar

Lučki Dedec

Dan slovenskih planincev – Kamniška Bistrica – 11.6.2022

fotografije – ROTAR Dušan

Vremščica 1027 m.n.n. – 4.6.2022

Vremščica  1027 m.n.n. – 4.6.2022

Pot na Vremščico iz Senožeč, kot je bil naš letošnji izbor, je morebiti malce daljša, a na topel dan, naj bo pomladanski ali poletni, vodi skozi gozdni pas, ki zakrije pohodnika pred močnimi sončnimi žarki. Ob tem se gozd izmenjuje s travniki, ki so tako mehki, da se noga počuti udobno in stabilno tudi v supergah.

Ob razgledih, ki jih ponuja greben Vremščice (Slavnik, Nanos, Snežnik …), so tudi travniki tisti, po katerih slovi ta primorska vzpetina med Divačo, Senožečami in Pivko, saj so kakor cvetlični vrtovi. Nas so tokrat pozdravljali cvetovi lanu, kranjske lilije, grmi brina ter šipka … in pasoča se drobnica (… kakšnega bližnjega srečanja tretje vrste k sreči ni bilo!).

Na Vremščico se je moč podati z več strani. Ker pa ta primorska ‘tura’ časovno ni dolga, jo je koristno nadgraditi s potepom po tamkajšnjih krajih s polno različnimi zanimivostmi, kot so npr. Artviže, Matavun, Park Škocjanske jame …

Vremščica, nasvidenje še kdaj!

Marjanca Čeč

Za nas ni nikjer prav nobenih ovir, niti vreme, da gremo na Kal

Prispevek na strani:

https://www.pzs.si/novice.php?pid=15721

Slavnostni zaključek projekta ‘Prenova planinskega doma na Kalu’

Uradni zaključek projekta je bil prvotno načrtovan takoj po končanih delih, oziroma oddaji vse potrebne dokumentacije o zaključku projekta, vendar se je projekt preveč zavlekel v jesen, tako da smo ga prestavili in izvedli 15. maja 2022 pred domom na Kalu. Povabili smo vse prostovoljce, ki so s svojim delom pripomogli k uspešni izvedbi projekta. Opravljenih je bilo preko 2000 ur prostovoljnega dela, ki ga je opravilo cca. 30 prostovoljcev, članov društva kot tudi nekaj nečlanov. Povabili smo tudi vse donatorje, ki so z donacijami finančno pomagali pri projektu. Prav tako so bili povabljeni tudi vsi člani PD Hrastnik, kot tudi zunanji izvajalci. Odziv na vabilo je bil zelo dober, saj se je zaključka udeležila večina prostovoljcev, ter presenetljivo tudi precej donatorjev in izvajalcev.

Ob 10:40 se je pričel uradni del, ki ga je pripravila in vodila Maša Kovač. V uvodu je med drugim izpostavila glavne podrobnosti in značilnosti izvajanja projekta, podrobno opisala kaj vse je bilo v sklopu projekta narejeno v domu in okolici doma, ter tudi izpostavila vse donatorje brez katerih določenih del na domu ne bi mogli opraviti. Krajše pozdrave in nagovore so imeli predsednik društva Vojko Zupančič, Jože Prah – predsednik MDO Zasavja, ki je bil tudi v vlogi predstavnika PZS. Na koncu je vse navzoče nagovoril tudi župan Marko Funkel. Po koncu uradnega dela so bili vsi navzoči povabljeni v novo predavalnico, kjer so si preko slikovne projekcije ogledali sam potek izvajanja projekta. Marsikateri so se čudili in kar niso mogli verjeti kako veliko delo je bilo opravljeno s strani prostovoljcev. Šele preko slikovne projekcijo so dobili pravo predstavo širine opravljenega dela.

Po uradnem delu zaključka  je sledil piknik s prijetnim druženjem vseh navzočih, ki se je zavlekel v pozne popoldanske ure.

Na koncu še enkrat zahvala vsem prostovoljcem, vsem donatorjem, izvajalcem, partnerjem pri projektu, ter vsem ostalim, ki ste pripomogli k uspešni izpeljavi projekta ‘Prenova planinskega doma na Kalu’, ter hkrati tudi povabljeni k naslednjemu projektu.

Vojko Zupančič

MIRNA GORA – 30. april 2022

Bil je zmaj, zdaj je mir

Mirna gora slovi po marsičem, predvsem pa po tem, da je na njej mir, kar glede na ime ne preseneča. Bilo je namreč tako, da je v votlini pod vrhom živel zmaj, katerega menda edini namen na tem svetu je bil delati škodo ljudem.

Izročilo namreč pravi, da je v votlini na gori domoval zloben zmaj. Ko je v dolini dozorelo žito in zorelo grozdje, je bruhal hudourne oblake. Iz njih je padala debela toča, ki je sedem let zapovrstjo uničila ves pridelek. Ker je zavladala lakota, so se ljudje zatekli po pomoč k sv. Frančišku Ksaveriju, varuhu pred vremenskimi neprilikami. Ko so nad zmajevo votlino pozidali svetniku posvečeno cerkev, so hude ure prenehale, gora pa je dobila ime Mirna gora.

S 1048 metri je Mirna gora najvišji vrh Bele krajine.

Prvomajsko srečanje na Kalu 1. 5. 2022