GOLICA – 12. 06. 2021

Dne 12.06.2021 smo se člani Planinskega društva Hrastnik podali na Golico. Izlet ni bil v planu, je pa nadomestil izpadle planirane izlete.

Golica je neporaščen vrh, ki se nahaja severno od Jesenic. Z vrha je lep pogled na zahodne Karavanke in del Julijskih Alp s Triglavom. Pred leti smo Golico obiskovali vsako leto v maju prav tiste dni ko so bile narcise v polnem razcvetu. No, danes, sredi junija, smo lahko le upali da bomo morda še videli katero odcvetelo narciso.

Avtomobile smo pustili na Planini pod Golico in se pognali v hrib nad zadnjimi hišami v tej vasi. Pot nas je vodila po travnikih in skozi gozd. Pri spodnji postaji tovorne žičnice smo se odločili da se na Golico podamo po zimski poti. Ta pot poteka večinoma po gozdu kar nam je zaradi vročine kar odgovarjalo. Je pa pot zelo strma in nam je bilo kljub temu zelo vroče. Tudi nekaj klinov na poti smo morali premagati in že smo bili pri Koči pod Golico. Kar hitro nam je šlo.

Ko smo pogledovali proti  koči, travniku ki vodi na Golico in na sam vrh Golice, smo bili presenečeni. Bilo je ogromno planincev, kot v starih časih obiska Golice. Skoraj se nismo imeli kam usesti, pa smo se odločili da po kratkem počitku pot kar nadaljujemo proti vrhu Golice. Po poti smo srečevali planince, ki so se že vračali iz vrha, nekatere smo prehiteli, bil je kar promet proti vrhu. Ob poti smo lahko videli kakšno posamezno že zelo  odcvetelo narciso, prav tako pa tudi drugo rastlinje.

Na vrhu smo imeli  pogled na eni strani na Avstrijo, reka Drava se je vila kot počasna kača med hribovjem, na drugi strani pa prečudoviti Julijci. Dih jemajoči pogledi.

Odločili smo se, da se vrnemo do koče po grebenu, to je preko Male Golice in po  travniku navzdol do koče.

Ko smo začeli hoditi smo presenečeni  opazovali, da je na tej stani Golice še  vedno, sicer že v zadnjem razcvetu, ogromno narcis. Travniki so  izgledali kot da  so  posuti z  rahlim snegom, ali slano. Bilo je vse belo, belo, belo. Prečudovito. In pot se je vila prav čez travnik in mi v tem belem raju.

Pa smo kar kmalu prispeli do koče, se okrepčali in pot nadaljevali po običajni poti nazaj na Planino pod Golico. Pot je bila bistveno slabša kot za navzgor, kamnita, razdrta od padavin. Enoglasno smo ugotovili, da je zimska varianta poti kljub strmini, bistveno boljša. Upam, da si bomo zapomnili za drugič.

Hrastnik, 27.06.2021
Zapisala: A. Zvonka Zupančič

« of 2 »

Izlet po Primorski – Kojnik, Golič – 9. 5. 2021

7.3.2021 RATITOVEC

Ni mar mi za norme,
pa vsa ta pravila,
ničesar ne rabim,
želim si le krila…

 

Predolgo smo bili »zaprti« v naši regiji, lahko smo se vzpenjali le na naše bližnje punklje in hribčke. Tako bi skoraj že z zavezanimi očmi prišla na Klobuk, ki je sicer moj najbližji in najljubši hrib, a so mi še kako manjkali, naši skupni pohodi na hribe, po naši lepi domovini.

Pravijo, da, če si nekaj zares želiš, se ti to tudi uresniči. Tako smo končno dočakali dan, ko smo lahko, v okviru našega PD organizirali in izpeljali, pohod na Ratitovec. Pobočje Ratitovca spada med Škofjeloško hribovje, kjer je kar nekaj vrhov, ki ne presegajo  1700 m nadmorske višine. Najvišji med njimi je Altemaver /1678m/. Samo pobočje daje videz visokogorja, od koder so prekrasni razgledi na vse strani, daleč po domovini. Do vrha je speljano kar nekaj poti in tokrat smo se odločili, da se zapeljemo do vasice Prtovč, od tam pa po levi strani, čez Poden na vrh. Ta pot je pozimi zaradi plazovitih predelov večkrat zaprta, a tokrat smo imeli idealne, zimske pogoje, s katerimi smo se spopadli na poti sami.

Nedelja je, prekrasen dan, brez oblačka na nebu, temperature pa kar nekaj stopinj pod ničlo. Mala vasica Prtovč je res lepo izhodišče za današnjo pot, ki se že na samem začetku hitro vzpenja strmo v hrib. Ob poti nas pozdravi kar nekaj potočkov, ki veselo drvijo proti dolini in kar nekaj podrtih dreves, ki našo pot, malo popestrijo. Nekaj novega snega, na nekaj deset centimetrov pomrznjene podlage, so pogoji, ko si je za pot najbolje nadeti dereze, s katerimi si bomo pot bistveno olajšali in sama pot bo veliko bolj varna. Strmina kar ne popušča in iz gozdnih predelov, se povzpnemo v skalno-travnato pobočje, kjer je kar dosti snega in pazljivost nas vseh, mora biti maksimalna. Veselje je nepopisno in uživamo prav v vsakem koraku. Sonček je že visoko na nebu, pred nami pa se odpirajo prekrasni pogledi. Očitno je vrh danes dobro obiskan, saj smo srečali že kar dosti pohodnikov, ki so se že vračali nazaj v dolino. Na nekaj predelih je bila potrebna še posebna previdnost, a je šlo brez večjih problemov in pred nami se je kmalu pokazala koča, odeta v snežen poprh, z obilico  radoživih pohodnikov pred njo. Uživali so na sončku, z malico v roki, ki so si jo prinesli v svojih nahrbtnikih. Je pa koča ponujala tudi njihove dobrote, med katerimi izstopajo flancate, ki slovijo  po svoji velikosti in okusnosti. Tudi mi smo se okrepčali in malo pogreli na toplem sončku, potem pa nas je večina odšla, še naprej proti vrhu Altemaverja, saj je bil dan prekrasen, da si nebi vzeli časa, še za bližnje vrhove.

Pokrajina prekrita z debelo, snežno odejo, nebo povsem  brez oblačka in sončni žarki , ki vso to lepoto še polepšajo in jo delajo še bolj vabljivo. Razigrani, drug za drugim stopamo, po gazi naprej. Z leve se nam v vsej lepoti priklanjajo, s snegom obložene smrečice, na desni pa vrtače in globeli, z obilico snega, ki kar vabijo, da bi se kot mali otroci, spustili po bregu navzdol. Globoko pod nami se pokaže vas Torka, ki smo jo pred leti že prehodili, pred nami pa je že sam vrh Altemaverja. Opijamo se s pogledi, ki so res osupljivi. Daleč v daljavi vidimo domači Kum, pa Snežnik, Porezen, Triglav je pravi pozer med najvišjimi. Desno naprej, cel niz Karavanških vrhov, vse do KSA z Grintovcem, ki se blešči v svoji belini. In presenečenj kar ni bilo konca. Od vsega navdušenja, prvi trenutek sploh nisem opazila mojih hribovskih prijateljev, ki so bili enako kot mi povsem navdušeni nad razgledi. Kako sem se jih razveselila, saj se že res dolgo nismo srečali. Ljudje smo socialna bitja in taka srečanja nas bogatijo. To so prijatelji, s katerimi  podobno razmišljamo, s katerimi delimo dani trenutek, v okolju, ki nam je vsem zelo blizu. Za spomin sledi obvezno fotografiranje, potem pa obljuba, da se kmalu vidimo v našem najljubšem okolju. Pomahamo si v slovo in že se spuščamo nazaj proti Krekovi koči, kjer nas čaka preostala druščina. Spotoma se povzpnem še na Gladki vrh in opazujem ljudi, ki uživajo v današnjem dnevu. Sonček je še vedno toplo grel in kar ni se nam dalo oditi nazaj v dolino, nazaj v realnost, saj nam je tako lepo, v tej snežni pravljici.

Težko, a morali smo se vrniti v dolino in tokrat čez Razor. Pot je zelo strma in na določenih delih poledenela, tako, da nam je šlo bolj na počasi. Tu so senčni predeli in snega je v izobilju, pred nami pa radoživi pohodniki, ki si dovolijo biti otroci in se veselo drčajo po bregovih. Veselim se skupaj z njimi. Otroka izživeti v tej lepoti, je pač nekaj najlepšega.

Sneg počasi izginja, pot pa postaja blatna in manj privlačna. A le še nekaj korakov in že smo nazaj pri avtomobilih. Zadovoljni, srečni in zelo veseli, saj smo po dolgem času, v najboljši družbi, preživeli še kako lep dan. Dan poln presežkov, dan v snežni pravljici, dan, ko si želiš, da bi kar trajal in trajal…

Upamo in želimo si, da se razmere umirijo in da nam nihče več ne bo prepovedoval takih srečanj in prehodov v okolje, kjer nas čaka še toliko poti, ki jih moramo odkriti in prehoditi. Do takrat pa, srečno dragi pohodniki na vseh vaših poteh.

Irena Zdovc