Snežnik – 20. oktober 2018

Kostanjev piknik na Kalu

SEDEMDESET LET PLANINSKEGA DRUŠTVA HRASTNIK

V soboto, 8. septembra je PD Hrastnik praznovalo dve obletnici: 70 let delovanja društva in ravno toliko let od postavitve prve planinske koče na Kalu.  Kmalu po drugi svetovni vojni je prišlo do živahne društvene dejavnosti in tako so se hrastniški planinci  spomladi 1948. leta odločili, da ustanovijo svoje planinsko društvo in 11. julija istega leta je bil ustanovni občni zbor. Le mesec dni kasneje, 15. avgusta pa so že odprli na Kalu prvo planinsko kočo. To je bil začetek planinske dejavnosti, ki je v teh 70. letih pomenila pomembno društveno dejavnost v Hrastniku.

Da bi ta obletnica imela še večji pomen je bilo v soboto na Kalu tudi Srečanje planincev Zasavja in Posavja, to je planincev iz planinskih društev od Brežic do Litije.

V lepem vremenu se je na planini zbralo okoli 250 planincev in prijateljev planin, da bi dostojno proslavili to praznovanje. Člani društva so se potrudili in pripravili slavnostno okolje ter zelo lep program proslave, v katerem so sodelovali Rudarska godba iz Hrastnika, citrarka Urška Šmid, recitatorja Dominika Zupan in Mišel Pavošev, ter Miha Bantan ki je zapel planinsko himno. Srečanje pa so pozdravili predsednik društva Zupančič Vojko, župan občine Hrastnik Miran Jerič, podpredsednica planinskih društev MDO Zasavja Marjeta Bricl in podpredsednica Planinske zveze Slovenije Irena Mrak. Vsi govorniki so v svojih prispevkih izrazili iskrene čestitke društvu za njegovo dolgoletno delo, za njegov prispevek pri razvoju planinstva v Hrastniku in širše v Zasavju. Irena Mrak je v imenu PZS  društvu izročila najvišje planinsko priznanje za društva, to je Jubilejno listino PZS.

V veselem in prijateljskem vzdušju so prisotni na Kalu še nekaj ur uživali v lepem vremenu in razgledu s  kalske planine na Posavsko hribovje, še posebej pa v pogovorih, saj je bila to ena redkih prilik, da se obudijo spomini na nekdanje planinarjenje.

 

Zapisal Marjan Pergar

« 1 of 3 »

ŽRD – 2324 m in MANGART – 2679 m; 19. in 20.8.2018

Sezona pohodništva in obiskovanja naših prelepih gora je na vrhuncu in komaj čakamo, da spet kam gremo. Tokrat je v planu osvojitev Žrd-a in Mangart-a.

Problem je zgodnje vstajanje, a ko se približujemo Ljubljani  in ko so na obzorju že vidni obrisi naših vršacev, je vse pozabljeno in vsi smo v pričakovanju novih doživetij.

Dvanajst navdušencev iz našega PD, pridružita se nam še dva podobno misleča iz Trbovelj in skupaj se odpeljemo čez mejo proti Sella Neveji. To je dobro obiskano Italijansko smučišče, ki je povezano s smučiščem na Kaninu. Malo še počakamo, potem pa se s prvo gondolo,  odpeljemo do sedla. Okrog in okrog nas visoki vršaci, Kaninsko pogorje s Prestreljenikovim oknom in naprej proti današnjem cilju Žrd-u. Pot nas popelje mimo koče Rifugio Gilberti, kjer je kot v botaničnem vrtu. Kar nekaj cvetlic poznam, a ko je vsega toliko pred menoj ostanem brez besed, saj vidim da jih je še toliko nepoznanih med njimi. Ena lepša od druge, vse od bele, rumene, rožnate, modre in kaj vem koliko barv me obkroža. Pazim da kakšne nehote ne pohodim in se čudim in čudim. Ene rastejo posamičo, spet druge tvorijo prave cvetne aranžmaje in vse je usklajeno tako lepo kot bi jih uredila najbolj strokovna roka. Poleg tega pa z vsakim korakom novi pogledi, daleč tja na ono stran kjer smo lansko leto osvojili Špik hude police, poleg pa se bohoti Montaž v vsej svoji mogočnosti in lepoti. Nenehno nam pogledi uhajajo zdaj sem, zdaj tja. Še dobro, da sama pot ni preveč zahtevna in nam tako dovoli malce manj pozornosti pri sami hoji. Stezica nas pripelje mimo opuščene utrdbe pod Belo pečjo in naprej po dobro ohranjeni mulatjeri. Prečimo kar nekaj grap, kjer je še vedno nekaj snežnih zaplat in  naprej proti bivaku Marussich. Ta je v bistvu že pod sedlom za vzpon na današnji vrh. Poskrbimo za naše želodčke, da ne bodo lačni in žejni, potem pa zagrizemo strmo v breg. Delno travnato pobočje, ki se z višino vse bolj spreminja v skalovje. In na vrhu, kaj kmalu ugotovimo, da je »pravi vrh« odmaknjen še vsaj pol ure naprej po grebenu. Čeprav se je zdelo vse v isti liniji, smo se podali do uradnega vrha. Nič posebnega, a previdnost je vedno na prvem mestu, saj je teren zelo razgiban in potrebno je malo poplezavanja. Med potjo smo opazovali kozoroge kako uživajo na svojem terenu in se čudili njihovi lepoti in njihovi spretnosti pri skakljanju po strmem skalovju.

Pot nazaj proti izhodišču nam ni delala problemov, le sonce nam je malo ponagajalo, saj je najbolj grelo ravno pri vzponu, potem proti gondoli pa so nas že strašile posamične dežne kaplje, zaradi katerih smo še malo bolj pohiteli, tako da smo bili čim prej nazaj v dolini. Veseli, da smo brez problemov osvojili še en čudovit vrh, smo se poslovili od prijateljev, ki sta imela v ponedeljek delovni dan, mi pa smo se odpeljali naprej proti Predelu in k koči na Mangartskem sedlu, kjer so nas prijazno sprejeli in kjer smo tudi prenočili. Do večera je bilo še kar nekaj ur, tako, da smo imeli dovolj časa za kramljanje in posedanje na sončku. Vmes pa so se naši pogledi že sprehajali po mogočnem vrhu, ki  se je bohotil pred našimi očmi in okolico sedla, ki je prav fascinantna. V poletnih mesecih je na sedlu kar težko dobiti še prosto parkirno mesto, saj se vijejo cele kolone ljudi, ki se bolj ali manj primerno napravljeni podajajo na goro. Nekaj pa se jih zadovolji tudi s sprehodi po lepem, zelo razglednem sedlu, pa že tudi sama vožnja po cesti je nekaj posebnega, tako da postane vožnja prav adrenalinska, še posebej ob srečanju s kakšnim večjim avtom.

Po večerji se jih nekaj odpravi že počivat, nekaj pa se nas zaklepeta s prijaznim oskrbnikom, ki veliko ve o naših gorah. Kar nekaj novosti smo izvedeli o koči Morbegni pod Triglavom in njenim žalostnim propadom. Žal je po naših gorah kar nekaj podobnih zgradb, ki bi lahko nudile pohodnikom streho nad glavo, a je zob časa naredil svoje in so žalostno propadle.

Noč je jasna in na nebu je milijone zvezdic, pa lunca ki ji manjka še nekaj malega do svoje polnosti. In vse na okrog je en sam MIR. Kaj je že to? Navajeni  smo vsakodnevnega hrupa, ki nas ubija in verjamem, da že marsikdo več ne ve kaj je resnični mir-tišina. Kar ne morem v posteljo, saj me je ta prelep pogled  povsem prevzel in tišina vse na okrog me je očarala. Sklonjena skozi okno slonim, poslušam in opazujem, predvsem pa se čudim lepoti ki je pred mano.

Zbudili smo se v lepo, a hladno jutro. In tako dobro kot sem spala to noč v tej ljubki kočici, se ne spomnim, če sem sploh že kdaj v kakšni koči.

Po zajtrku smo se odpeljali na sedlo, od tam naprej pa v popolni opremi zagrizli naprej v hrib, po Slovenski smeri na Mangart. Nekako smo se razdelili na dve skupini, eno »brzinsko-neustrašno« in drugo »malo počasnejšo-a zelo pogumno«. Pot je dobro zavarovana, tako da nam je šlo  zelo dobro od naših nog in rok, seveda pod budnim očesom naših dveh vodnikov, Toma in Vojka.  Čeprav smo imele ženske vse samovarovalne komplete, smo vrh dosegle brez vsakršnega vpenjanja in bile kar malo ponosne na sebe da nam je šlo tako dobro. Vrh je kar dobro obiskan, a si kljub vsemu lahko izborimo »svoj prostor«, tako da lahko varno občudujemo našo okolico okrog nas in prepoznavamo vršace, ki so pred nami.

Tudi pot nazaj v dolino – po Italijanski strani nam je šla lepo, le ljudi je bilo na poti veliko, tako da je bila potrebna še večja previdnost. Nekaj izmed pohodnikov je bilo povsem neprimerno obutih in oblečenih za tako pot. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki se na take poti podajajo opremljeni kot da so se še malo prej sprehajali ob morju in za tisto več se  pa podajo še malo v gore. Njihovo ravnanje je milo rečeno povsem neodgovorno do sebe, še bolj pa do reševalcev, če bi bila potrebna kakšna njihova pomoč. Pod nujno bi morali odgovorni pri PZS nekaj postoriti na tem segmentu, saj razmere postajajo marsikje že zelo kritične in v nebo vpijajoče.

Srečni, saj smo se vsi varno vrnili nazaj na sedlo in pri koči »nazdravili« našemu slavljencu Vojku, ki je tako kot mi vsi, vsako leto malo bolj zrel, o letih pa se tako ne govori. Kar težko se je bilo posloviti od tako prijazne kočice in njihovih prijaznih oskrbnikov. A po vsem lepem, vedno sledi tudi slovo-do naslednjič, ko nas gora ponovno pokliče k sebi. V svoja nedrja, kjer si bomo z vsem spoštovanjem do gore vtirali pot do samega vrha in seveda tudi nazaj v dolino.

Ne vem od kje ta rek »gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor«? Če greš v goro s spoštovanjem do nje, če začutiš skalo, okolico okrog sebe, verjamem da te gora sprejme in te varno popelje po poti, ki si si jo izbral.

“Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti.”

To so besede našega preminulega alpinista Tineta Miheliča, ki ni bil le izjemen alpinist, plezalec, ampak je gore doživljal kot estetsko svetišče. Svojo ljubezen do visokih vršacev je v knjigi ”Klic gora” opisal kot skrivnostni glas, ki te kliče, a ga ni mogoče zaznati s sluhom, temveč le s srcem. Nima se mu smisla upirati, saj pusti v človekovi duši trajno sled, nekakšno infekcijo, zoper katero še niso našli zdravila. Morda so te njegove spretne besede dobra ponazoritev, kaj ti lahko gora ponudi, kako ti obogati življenje (vzeto iz neta).

Irena Zdovc

« 1 of 3 »

Ledine -> Velika Koroška baba

« 1 of 2 »

Jerebica 20. 7. 2018

Zgodnje petkovo jutro, vreme naj bi vsaj pol dneva zdržalo suho in mi vesela družba, ki smo bili pripravljeni na nov izziv – novo pot, tokrat je to Jerebica. 2126 m visoka krasna gora iz katere se vidi daleč naokrog. Najbolj pa sem bila prevzeta nad pogledom na Rabeljsko jezero, saj sem ne dolgo nazaj stala ob njem in od spodaj občudovala to močno goro, na katero sem si želela priti še to leto.

Naše jeklene konjičke smo parkirali ob cesti na izhodišču Bele vode, si pripravili nahrbtnike, se obuli v primerno obutev in  z nasmehom na licu smo pričeli s potjo. Tom, naš vodnik , je to pot pred leti že prehodil, zato nam je ob poti večkrat natrosil kakšne podrobnosti o samem predelu, o naši poti in nas seznanil z vršaci, ki smo jih občudovali na drugi strani doline.  Od vseh naštetih sem si zapomnila le Visoko Belo špico, že po videzu zelo zahtevna za pristop. In v nizu vseh, se mi zdi da so bili sami zahtevni vrhovi, vrhovi ki čakajo na najbolj izurjene hribolazce.

Stezica nas je pripeljala najprej na kolovoz iz katerega pa kar kmalu zavijemo desno v strm  gozd. Nobenih posebnosti na poti, a teren je spolzek in previdnost zato ni odveč. Iz gozda preidemo na odprti del, ki je kar precej poraščen tudi s koprivami, tako da kaj hitro dobiš kakšen pekoč pozdravček po nogi in mokro kamenje, ki je prav zoprno pri vzpenjanju. Še malo bolj naporno se je vzpenjati po melišču, kjer naredimo tri korake naprej in dva nazaj in s tem tempom pridno naprej vse do Jezerskega sedla. Tu se naša pot združi z ono iz Možnice, ki pride iz slovenske strani. Teren postane odprt, skalnat in poln najrazličnejšega cvetja. Občudovanju ni in ni konca, tako da pri tem oblaki in megle ki nas strašijo izgubijo vsak pomen. Smo pa med potjo deležni tudi kratkih »sončnih trenutkov«, katerih je bilo res bolj malo, a so bili ti še toliko lepši. Res pa je da ob teh kratkih trenutkih spoznamo  resnično moč sonca. Nekaj naših pohodnikov, ki osvajajo vse naše dvatisočake, še mimo grede skočijo  na Gorenji Krivi rob. Pot se rahlo spusti in tu je potrebno malo poplezati in od tu se že vidi naš vrh. Pot se vije po skalnih gmotah, kjer je potrebna maksimalna previdnost, včasih tudi malo plezanja in še ozka stezica po  prečudoviti  rožni preprogi do samega vrha. Neizmerno  smo veseli da nam je tudi tokrat uspelo. Na trenutke nam je dano pogledati proti dolini ki je strmo pod nami. Vasica Log pod Mangartom, pa Rabeljsko jezero, Predel… Samo ugibamo lahko kakšnih razgledov bi bili deležni v lepem vremenu. A kljub vsemu  smo zelo zadovoljni, saj pot ni lahka, pa tudi kar dolga je. Vreme nas je  opozarjalo, da je bolje da se čim prej spustimo nazaj v dolino, če hočemo še uiti dežju, ki se nam kar hitro približuje. Zbrano in previdno  smo  sestopali in do avtov prišli tik pred hudo nevihto. Verjamemo, da imamo nekoga ki je nad nami in tako lepo skrbi za nas. Samo par minut kasneje in bili bi povsem premočeni, tako pa smo že v varnem zavetju in se čudimo moči narave.

Ker je vremenska napoved tudi za naslednji dan bolj kot ne slaba, se družno odločimo da naš dvodnevni pohod spremenimo v enodnevnega.  Na naši strani, v vasici Rateče, se ustavimo v prijetnem gostišču kjer potešimo naša žejna grla in pokomentiramo našo pot. Sreča in nasmehi na obrazih povedo več kot tisoč besed. Smo sami navdušeni pohodniki, ki jim narava pomeni res veliko in vsak novo osvojeni vrh je kot smetana na sladici. Ponosni smo in hkrati neizmerno hvaležni za vsak tak dan ko nam je dano še varno spoznavati nove poti, nove ljudi in si bogatiti naše duše s tako lepimi občutki. Občutki ki nimajo cene in se jih ne da kupiti, le v živo doživeti.

Resnično cenimo vsak dan, ki ga lahko preživimo  v družbi podobno mislečih ljudi in tam kjer smo najrajši – v hribih seveda. Tam kjer ni potrebno veliko besed, tam kjer začutiš močno povezanost z vsem stvarstvom. V tišini in z avditorijem ki ga ni nikjer v dolini, tam, kjer bi si želel kar ostati za zmeraj. In do vseh teh vrhov nas vodijo najrazličnejše poti in naj nam nikoli ne zmanjka veselja in idej za nove poti.

»Kdor išče cilj bo ostal prazen ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.«

To so misli Nejca Zaplotnika, ki naj nam bodo popotnica za naše nove poti…

 

Irena Zdovc

« 1 of 2 »

Planinski izlet na Zasavsko kočo na Prehodavcih

Tako kot že vrsto let do sedaj, smo se tudi letos planinci PD Hrastnik odzvali vabilu MDO Zasavja, da se 29. in 30.06.2018 udeležimo pohoda na Zasavsko kočo na Prehodavce. Kar devet se nas je odločilo, da družno s planinci ostalih zasavskih PD obiščemo Prehodavce. Obisk te koče, lahko bi rekli kar ”naše koč”, je že kar tradicionalen. Sama koča nam je pri srcu, njena lega pod vrhovi Kanjevca, Velikega Špičja, Velike Zelnarice je nekaj posebnega, prav tako pa tudi poti, ki vodijo k njej. Te so res lepe in zanimivo speljane, ne glede kje v dolini začneš pot.

Letos se nas je 22 pohodnikov podalo od planinskega muzeja v Trenti po poti čez Planino Lepoča proti sedlu čez Dol in nato proti Prehodavcem. Vreme nas je že na začetku poti opomnilo, naj bodo oblačila za dež blizu. Pa razen nekaj kapelj, ki so nas na začetku poti osvežile hujšega, oba dneva ni bilo. Pot se je vse skozi strmo vzpenjala, občudovanje najrazličnejših rožic in trav ob poti nam je dajalo zagona za premagovanje strmine. Na sedelcu, križišču poti  iz naše strani, in iz Zadnjice proti Prehodavcem, sva se dva člana odločila, da obiščeva  še dvatisočak Veliki Konj, ki je sosed Zadnjiškega Ozebnika.

Kondicijsko dobro pripravljeni so prvi na kočo prispeli že ob  pol četrti uri popoldan. Ob 19 uri zvečer pa  smo bili  že vsi zbrani v planinski koči. Mlada oskrbnika sta nam postregla z zelo okusno enolončnico, tudi pivo se je izredno prileglo.

Še preden smo se porazgubili po posteljah, nam je Branko, ki je v imenu MDO vodil izlet dal napotke za drugi dan. Avtobus nas je čakal v Bohinju. Pot do tja smo si lahko izbrali sami glede na kondicijo, ter zanimanje za lepoto konkretne poti. Tako smo sestopali po skoraj vseh poteh , ki vodijo iz Pehodavcev v Bohinj. Eni so se podali na dolgo, vendar lepo  pot proti Komni in naprej v Bohinj, drugi so šli čez Komarčo, tretji pa so preskusili nov sistem vožnje iz Bohinja proti planini Blato, in so se podali po fužinskih planinah vse do parkirišča na planini Blato, kjer jih je čakal taksi do Bohinja. Sistem deluje.

Vsi dobre volje, brez nezgod, brez zamud in z lepimi vtisi smo se zbrali na parkirišču pri Savici in se odpravili proti domu. Obljubili smo si, da še pridemo, zahvalili pa smo se Branku za odlično izpeljan izlet.

Hrastnik, 05.07.2018

Zapisala: A. Zvonka Zupančič
Foto: Vojko Zupančič

« 1 of 2 »

Dan slovenskih planinskih doživetij ‘Rogla 16.06.2018’

Vsako leto  PZS organizira Dan slovenskih planinskih doživetij, katerega se udeležimo tudi z našim društvom. Tudi tokrat smo se na dogodek odpeljali skupaj s PD Dol pri Hrastniku. Poln avtobus veselih planincev, tako mladih, malo manj mladih in že nekaterih s spoštljivo starostjo, v pričakovanju da preživimo lep dan v neokrnjeni naravi na Rogli v družbi podobno mislečih ljudi.

Vreme je bilo glede na datum dokaj hladno, saj bi si povsem z lahkoto nadeli tako rokavice, kot kakšno toplo bundo, pa nam nebi bilo nič prevroče. A kljub vsemu se nismo ustrašili hladnega dne  in smo se v velikem številu podali na pot do Lovrenških jezer. Prelepi pohorski gozdovi in njihova obrobja se bohotijo s prekrasno floro in favno, pa svež zrak, ki ti reže pljuča in živali na pašnikih, ki nas nemo opazujejo. Najbrž so se že navadile na živ žav okrog njih, saj kljub množici ljudi nismo vzbudili njihovega večjega zanimanja. V prijetnem kramljanju zdaj z enim, zdaj z drugim pridemo do razglednega stolpa in še naprej do prelepih jezer. Na obrobju gozda smo se malo okrepčali potem pa se vrnili nazaj proti Rogli, a tokrat po drugi poti mimo koče na Pesku.

Prijetno smo bili presenečeni kaj vse so na Rogli postorili za naše male otročke, ki se lahko igrajo v lično izdelanih lesenih hišicah, še miniaturno cerkev so postavili. In vse skupaj zgleda, kot prava gorska vasica. Priporočam vsem staršem, da se zapeljejo z malimi otroci na svež zrak, jih pustijo naj jim njihova domišljija privre na plano in naj uživajo v zdravem neokrnjenem okolju.

Organizatorji so za prireditev postavili dva velika šotora, ki pa sta bila ob našem prihodu že povsem polna. Tokratni obisk je bil res velik in prav veselje je bilo gledati toliko veselih ljudi povsod okrog nas.

Vedno mi gredo mravljinci po telesu, ko na prizorišče pridejo vsi praporščaki in ko se zaigra planinska himna, Oj Triglav moj dom. Lepi občutki, da nekako pripadaš ljudem, ki v srcu dobro mislijo ni slab. V prvi vrsti smo domoljubi, ljubitelji gora in planin. O, da bi bilo še veliko lepo preživetih dni med »dobrimi ljudmi«.

In še tole. Na avtobusu smo čakali na odhod domov samo še na dve naši potnici. Zelo sem se jih razveselila, saj so čist malo zamudile in veste zakaj? Zato, ker sta plesali…. Ja, kljub njunim spoštljivim letom se ne dasta in se nista mogli upreti zvokom glasbe. O, kako spoštujem take ljudi, ki si znajo polepšati življenje in ga živijo kar se da polno. Naj jima bo dano še dolgo ŽIVETI in ne vegetirati na tem našem lepem planetu.

Mi  vsi skupaj, pa verjamem da se vidimo drugo leto spet na podobni prireditvi, v dobri družbi in na lepem pohodu.

Irena Zdovc

« 1 of 2 »

Struška 20. maj 2018

« 1 of 2 »

11. Ojsterškov pohod na Kal – 14. 04. 2018.

občni zbor – 31. marec 2018

Po zasavski planinski poti – 6. del

PO ZASAVSKI PLANINSKI POTI – 6.del / 10. februar 2018

Trasa:  Bizeljsko – grad Podsreda – Bohor – Veliki Javornik – Koprivnik

Malo s kombijem in malo peš smo se tokrat podali še na zaključno turo po Zasavski planinski poti. Vreme je bilo ves dan megleno vendar vsaj brez padavin. Vremenu podobno je bilo tudi naše razpoloženje glede hoje s katero tokrat nismo pretiravali. V gostilni Šekoranja na Bizeljskem smo si privoščili jutranjo kavico in kar nekaj časa obsedeli ob kramljanju. Naprej smo se zapeljali proti gradu Podsreda. Tu smo se do gradu malo sprehodili po asfaltni cesti. Opravili smo še formalnost in se odpeljali naprej proti Bohorju. Ker je bila zelo, zelo, zelo  gosta megla smo spregledali vse pešpoti in smo se kar naenkrat, vsi presenečeni, znašli na parkingu pred kočo na Bohorju. Ti šment, kaj pa zdaj. Enotni smo si bili, da se malo sprehodimo po vrhovih Bohorja. Podali smo se na dvourni sprehod na Veliki Javornik (1024 m = najvišji vrh Bohorja) ter na Koprivnik (984 m). Ni nam bilo žal saj smo doživeli pravo snežno pravljico. Snega je bilo po naši oceni cca. 60 cm, vse belo okoli nas, smreke pa so se kar šibile od snega, naše razpoloženje pa je bilo na vrhuncu. Pravega sonca tokrat nismo videli, smo pa bili zelo veseli sončka narisanega na snežni odeji. Po turi se je v koči kar prilegel topel čaj, prav tako tudi malica, kako šilce, ter tudi kako pivce je našlo svoje pravo mesto. Na poti proti domu smo se ustavili še v bifeju na železniški postaji v Radečah, kjer pa smo doživeli enkraten zaključek potepanja po Zasavski planinski poti, še Hitchcock ne bi napisal boljšega konca zgodbe. Dve lepi dalmatinski pesmi so samo za nas zapeli Jadranski maestrali, na koncu pa nas je presenetila še naša maškara.

Vsake zgodbe je enkrat konec, tako se je končala tudi naša odisejada po ZPP, okvirčki v dnevniku za žige ZPP pa so popolnjeni.

V.Z.

« 2 of 2 »