TRUPEJEVO POLDNE 2. 11. 2019 

 

» NE GRE «
Povedal bi, če bi povedati to znal,
napisal bi, če bi pero ubogalo roko,
narisal bi, če našel barve bi za to si prave,
pa ne, ne bom , ker vem, ne gre,
ne moreš drugemu opisati narave  …

Vremenska napoved za naš pohod ni bila ravno vzpodbudna, a kljub vsem slabim obetom se nas je zbralo 8 neustrašnih planincev društva PD Hrastnik, ki smo se povsem prepustili dnevu. Kar bo, pač bo! Veselo na pot, mogoče pa se nam le izide in pridemo suhi nazaj do našega kombija.

Od doma smo se odpeljali še v temi, a ko se je pričelo daniti, so v kombiju že padali predlogi za alternativni, krajši pohod, da nas slučajno nebi na poti presenetil dež. Kar nekaj destinacij smo našteli, a na koncu smo ostali pri prvotnem planu, to je Trupejevo poldne. To smo imeli v programu in tako naj bo!

Da smo pot malo skrajšali smo se iz Korenskega sedla popeljali  po panoramski cesti do Železnice.  Napis, ki nas je opozarjal, da je delo v gozdu in da je vožnja prepovedana, smo zavestno spregledali, saj je bil praznični dan in res nismo pričakovali kakšnih ovir na poti. Čudili smo se kako je cesta lepo speljana in utrjena, visoko nad Podkorenom in Kranjsko goro.  Smo pa naleteli na fizične ovire, saj so lovci imeli lov na jelenjad. Baje se je ta tako razmnožila, da ogroža gamse, to pa ni dobro za ravnovesje v naravi. Ženske predstavnice pa smo opazile, da je bilo kar nekaj »fejst fantov« med zeleno druščino, ki je pri pogonu čakala na svojih pozicijah …

Okrog 12 km vožnje se je nabralo, od odcepa iz glavne ceste proti Korenskem sedlu do Železnice.  Od tu naprej pa vožnja ni mogoča in tu se srečujejo pešpoti iz doline in poti proti našemu cilju in sosednjim vrhovom.

… Trak plišastih in rožnatih gredic,
peščenih potk, neba modrine,
petja ptic, potokov žuborečih, snega talečega beline,
piša vetra v vejah, vonja rož cvetočih , ki nosi ga veter,
na poti iz doline, globin prepadov in šepet tišine …

Bilo je turobno, megleno a kljub vsemu so čudoviti, jesensko obarvani gozdovi, polni oranžno rumeno obarvanih macesnov, ki so večji del iglic že izgubili, a so še vedno zelo lepi. Židane volje in pripravljeni,  se podamo na našo pot, ki je bila na določenih delih povsem »postlana« z macesnovimi iglicami.

Prav prijetno je bilo hoditi po teh lepih, mehkih preprogah, ob potki pa vse polno telohovih listov, med njimi že tu in tam tudi kakšen mali, bel cvet teloha, ki je prehitro pokukal na plano, pa resa, ki že ima svoje cvetne nastavke in gorski sleč – rododendrum, ki bodo  takoj spomladi obarvali  obronke gozdov in travnikov. Ob poti na gričku stoji urejen Lovski dom, mi pa mimo njega malo bolj v hrib, po hudourniških kanalih naprej do sedla, kjer zavijemo skrajno levo med ruševje. Še nekaj malega vzpona in že smo na sedlu, kjer poteka meja s sosednjo Avstrijo. Od tu naprej pa se že vidi naš današnji vrh, kjer pa silno piha in kjer se podijo megle, tako da je vsako minuto drugačen pogled.  Širših razgledov tako žal ni, a kljub vsemu smo se veseli in si domišljali kaj vse bi se videlo iz tega 1931 m visokega Trupejevega poldneva. Razlago od kod tako ime najdemo na spletu, kjer je pojasnjeno, da po prvi kmetiji na avstrijski strani – pri Trupej. Drugi del imena »poldne«, pa je nastal zaradi sonca, po katerem so si na kmetiji določali opoldansko uro. Na samem vrhu stoji mogočno obeležje – lesen križ in mali zvonček želja na katerega smo seveda pozvonili in si nekaj zaželeli. Kar hitro smo končali s fotografiranjem, saj je bil veter neizprosen in smo se podali po isti poti nazaj do našega kombija. Veselje, da smo uspeli priti na vrh in »prelisičili« vreme se je stopnjevalo po celi poti in naši fantje so znali od veselja tudi zavriskati. Misel, da bi se povzpeli še na sosednji Lepi vrh, smo opustili, saj bi tako preveč barantali s srečo, ki pa je prevečkrat opoteča.

Ker smo za pot porabili bore malo časa, smo se odločili, da dan na Gorenjskem izkoristimo tudi za ogled Planinskega muzeja v Mojstrani. V njem smo že bili enkrat, a vsakič je nekaj drugače in tudi tokrat je bilo marsikaj za videti. Na velikih panojih pred samim muzejem je nov niz prekrasnih fotografij narave – pokrajine, iz cele bivše Juge. V samem muzeju pa smo si v kletnih prostorih pogledali razstavo ob 130 letnici organiziranega jamarstva na Slovenskem in 60 let jamarske reševalne službe. Kar nismo mogli verjeti koliko lepih jam je že odkritih, koliko jih je še v raziskovanju in kdove koliko jih je še, za katere še niti ne vemo. Razstava je opremljena  tudi s prelepimi fotografijami jamskega sveta, ki so več kot čudovite. Vredno si je bilo vzeti čas in si pogledati tudi te  zaklade, ki so skriti pod zemljo.

Naredili smo še skupinsko fotografijo pred Bivakom II za našega Toma, ki mu zdravje nekaj nagaja in je žal moral ostati doma.

Prvič sem opazila, da imajo tudi Trg olimpijcev Mojstrane in še bolj sem bila začudena, da ta mala vasica premore kar 21 olimpijonikov.

V  lokalu sredi vasi pa smo v prijetnem vzdušju poskrbeli še za naše lačne želodčke in žejna grla.

Kljub slabim obetom smo bili enotnega mnenja, da smo dan izkoristili v popolnosti in si ga naredili bogatega in lepega.

… Ne moreš to preprosto razložiti, narisati in na papir preliti,
kar mora vsak sam doživeti, potem bo mogel kakor ti,
ker je lepo, za sveto vzeti in za se imeti in pa, kar je najtežje od vsega,
imeti to za svoj zaklad,
to razumeti in
preprosto imeti RAD.

 / J. Medvešek/                                                                                                                                    Irena Zdovc

 

MACESNOVEC – 1926 m

Prvič – po planu PD Hrastnik,  nam izlet na Macesnovec zaradi slabega vremena ni uspel. Smo se pa nanj  podali v nedeljo 27.10.2019. Vreme na ta dan je bilo pravo nasprotje prvič planiranega datuma. Macesnovec je hrib v Julijcih, ki se vzpenja med dolinama Kot in Krmo, in za katerega velja da je navkljub svoji skromni višini (1926 m) eden najlepših razglednikov v Julijcih. Za vzpon na Macesnovec  se nas je zbralo osem članov PD Hrastnik. Od zbrane ekipe se nanj do sedaj ni povzpel še nihče.

Pot je označena kot zahtevna neoznačena pot, kar velja za tisti del poti, ki se pri studencu odcepi od markirane poti, ki vodi proti Staničevi koči pod Triglavom. Na začetku pot poteka po gozdu, sprva po ravnem, se pa kar kmalu obrne v hrib. Navkljub suhemu vremenu pa so bila tla v gozdu precej vlažna, kamni in korenine so bili precej spolzki in smo morali biti pri hoji precej previdni. Pri  Studencu, na višini cca. 1340 m, se je pot obrnila na levo, na zelo strmo melišče, ki je trajalo kar nekaj časa. Tudi ko smo iz melišča ponovno stopili v gozd je bila pot izredno strma. V mislih sem razmišljala, kako bom hodila nazaj, saj mi je že pri vzponu pot povzročala nekaj težav. No, pa  smo se  malo pošalili, si odpočili in pot je postala, sicer samo v naših glavah, precej lažja. Precej ljudi se je že vračalo iz vrha, nekaj predvsem mlajših pa nas je tudi prehitelo. Pa smo končno prišli tudi iz strmega gozda. Pred nami je stal vrh porasel z ruševjem, na njem pa ogromno ljudi. Prav umikati  smo se  morali tistim, ki so že sestopali. Na samem vrhu je prostora za bore malo ljudi, zato smo se razporedili po vseh skalah na samem vrhu. Ko smo se dobro namestili, se okrepčali, pa se nismo mogli načuditi lepotam okoli nas, ki smo jih videli s tega vrha. Tom in Vojko sta nam razlagala hribe, da smo jih lažje prepoznali, kljub temu da smo jih večino že obiskali. Na južni strani Debela peč nad Lipanco, pa Viševnik, M. in V. Draški vrh, Tošč, na sredini pa Luknja peč, Rjavina, ter njegovo kraljestvo Triglav, pa naprej Visoka in Spodnja Vrbanova špica, Cmir, proti severu pa celotna Martuljška skupina z najvišjo Škrlatico .…………. Prečudovito, prečudovito. Ta beseda ne pove vsega, kakšne krasote so bile pred nami.

Ves trud in znoj so bili poplačani s temi trenutni lepote na vrhu Macesnovca, ki ima čisto upravičeno sloves enega najlepših razglednikov v Julijcih.

Zapisala: Zvonka A. Zupančič

Potopis ture skozi Repov kot in Srebrno sedlo na Kamniško sedlo

Na četrtkovem srečanju v Planinskem društvu Trbovlje omenim, da ima Planinsko društvo Hrastnik v nedeljo 06.10.2019 razpisano turo iz Kamniške Bistrice skozi Repov kot in Srebrno sedlo na Kamniško sedlo. Zahtevna neoznačena brezpotja z vodnikom Tomom. Naš vodnik Čarli se takoj ponudi, da povpraša Toma, če ima še prosto mesto zame. Ne vem…, malo oklevam, nedelja je in odhod ob 5.00 uri zjutraj, kar pomeni vstajanje ob 4:00 uri … ne vem, če mi je tega treba… »Saj Tom je tud naš puob,« pravi Bojan, ki je tudi mnenja, da je med-društveno povezovanje zelo pomembno.

Zvečer že zvoni telefon: »Zdravo, Tom tukaj, slišim, da greš v nedeljo z nami na turo.« Ob vabilu vodnika in ker sem pridobila vsa dovoljenja višjega vodstva v našem društvu J, ni bila nedelja kot Gospodov dan in vstajanje ob štirih zjutraj več izgovor.

Nedelja, 06.10.2019, napoved vremena bolj tako, tako. Spala sem malo slabše, ker me je bilo strah, da bi zaspala. Kar nekaj ljudi mi je obljubilo jutranje bujenje in Tatjanca me je prav res poklicala. Zjutraj ob 05:10 stojim z vso potrebno opremo v nahrbtniku na avtobusni postaji in čakam kombi. Začudena sem bila, koliko prometa je na cesti v nedeljo ob tako zgodnji uri. Kmalu pripelje kombi in hupa, naj pridem na drugo stran ceste. V prtljažnik oddam nahrbtnik z opremo in vstopim v kombi, pozdravim ostale, med njimi sem že poznala Ireno. Pri Sparu naložimo še vodnika Toma in se odpeljemo proti Kamniški Bistrici. Med potjo se ustavimo na jutranji kavici, tam se nam pridružijo še štirje pohodniki, ki so se pripeljali z osebnim avtom. Med seboj se predstavimo, skupaj nas je bilo dvanajst, devet »Hrastnčanov« in trije »Trbovci«. Tom mi pravi: »Veš, to so »Hrastnčani«, … no, to ni tuk fajn, sam tile so vsi kar v redu ljudje.« Oni pa nazaj: »če mi ne bil bili fajni, tud Tom ne bi hodil iz Trbovelj v Hrastnik.« Rahlo »špikanje«, ki je del naše zasavske folklore, nas spremlja skozi cel dan, vendar ostaja ves čas na nivoju J.

Ko prispemo v Kamniško Bistrico, se Tom s šoferjem dogovori, da nas zapelje še malo naprej po gorski makadamski cesti, ki je sicer z znakom prepovedana za promet, do parkirišča blizu Jermance. Ustavili smo se kakšna 2 km prej, kjer je bilo dovolj prostora za parkiranje in za obračanje kombija. Nadenemo si nahrbtnike, raztegnemo pohodne palice in se ob 07:20 minut odpravimo po cesti v hrib. Tom si tudi oddahne svoja rockerska ušesa, saj je v kombiju celo pot igral Radio Aktual.

Pot nadaljujemo v gozd, sonce je že obsijalo kamniške vrhove. Rahlo se vzpenjamo po gozdni poti, ki nas kmalu pripelje do razpotja V Klinu. Od tu gre navzgor označena pot na Kamniško sedlo, po kateri strumno zakoraka Lojo, ostali pa se odpravimo naprej desno v smeri, na neoznačeno brezpotje skozi Repov kot. Pot se začne vzpenjati v gozd. Na naši desni strani se že prikazujejo Zeleniške špice in Kamniški dedec. Kako lepi pogledi nas obdajajo. Med potjo malo fotkamo, vsake tolike zagledamo plezalce v stenah. Tom opisuje plezalne poti po Zeleniških špicah in po dobri uri hoda prispemo do pravega gorskega bisera, prelepega gorskega tolmunčka. V njem je smaragdno zelena voda, v globino meri okrog 2 metra, voda ima okrog 5 stopinj. Tolmuna sta še dva, vendar sta dosegljiva samo s pomočjo vrvi. Ko se nagledamo te lepote, pot nadaljujemo naprej skozi gozd in ruševje, vsi si na glavo nadenemo čelade, ki so vseh barv. Iz ruševja pridemo na melišče, ki nas pripelje do ravnih skalnih plošč, ki jih je treba prečiti. Pot je nevarovana, kategorizirana za 1. stopnjo plezanja, tako da si medsebojno pomagamo. Iščemo najugodnejše plezalne smeri, podajamo si palice in roke, iščemo varne in trdne oprimke ter stope v skali. Vodnik Vojko na ravnih skalnatih ploščah džentelmensko ponudi svoje koleno, da ženske sestopamo čez njega tam, kjer so noge prekratke.

Med potjo občudujemo bodeče neže, planike, encijane, okna v skali in tudi ledene sveče na nekaterih vlažnih stenah. Okrog poldneva pridemo na Srebrno sedlo. Iz vrha sedla začarajo čudoviti razgledi na vse strani. Odpre se lep pogled na Planjavske zelenice, Planjavo, Lučko babo, Ojstrico, pod nami so Petkove njive, nad njimi Lučki dedec, za njim Deska in Lastovec. Prelep je pogled na dolino Korošico, vidi se pogorišče Kocbekovega doma na n. m. v. 1808 m, ki ga je oktobra 2017 uničil požar. Ko opazujemo te mogočne vršace, kar naenkrat zagledamo premikajoče točke na planini Korošici. Starosta kamniških alpinistov Bojan Pollak je tudi letos poskrbel za nogometno tekmo na najvišji ravni, kjer se štajerski in kranjski alpinisti vsako leto pomerijo med seboj. Letos je bila že 40. tekma po vrsti, tokrat nobeni od ekip ni uspelo doseči zmagovalnega gola. Če bi določala ceno vstopnice za nogometno tekmo na Korošici, bi bila ta iz Srebrnega sedla neprecenljiva. Po končanem ogledu, našo pozornost pritegnejo že prazni želodčki, tako da iz nahrbtnikov potegnemo različne dobrote v trdem in tekočem stanju. Zvonka, Drago in Vojko so medtem na hitro odšli še na najvišji vrh grebena Zeleniških špic (2127 n. m. v.), kjer je Vojko osvojil svojega okroglega 200-tega 2000-aka, Zvonka pa 131-tega. Ko smo se odpočili in okrepčali, smo postali tudi malo razposajeni in je naš vodnik Tom v nahrbtnik dobil še malo dodatnih uteži v obliki kamenja za spomin, seveda ne da bi on vedel za to.

Pot nadaljujemo strmo navzgor v smeri Planjave. Na razpotju na n. m. v. 2240 metrov je smerokaz za Kamniško sedlo, ki je naš današnji cilj pred sestopom v dolino. Do sedla je še uro in dvajset minut hoda. Naš najhitrejši Drago vmes skoči še na Planjavo (2394 m n. m. v.). Tu se prične varovana pot z jeklenicami in klini nad prepadi. Vreme je lepo, vsake toliko pridejo in grejo meglice. Čudovit je pogled na Brano. Občudujemo tri minutno epizodo, ko goro počasi ogrne meglica, nato se prvo prikaže vrh in meglica počasi odplava naprej. Mi pa se tudi po jeklenicah spuščamo navzdol do Kamniškega sedla. Kamniško sedlo je 1864 metrov visok preval, ki deli Štajersko in Gorenjsko. Včasih se je imenovalo tudi Jermanova vrata. Legenda pravi, da je bil Jerman divji lovec, ki je poznal vse gorske poti. Ko so Turki napadli Celovec je kranjsko vojsko vodil do Kamniškega sedla in s tem rešil Celovec. V zahvalo so mogočni greben poimenovali po njem. Lep je pogled na Kamniško kočo s cikcakasto kravato, pred njo in nad njo plapolata slovenski zastavi. Preletavajo jo številne kavke, ki se veselijo vsakega pohodnika, ki jim nameni kakšen priboljšek. V koči nas lepo pogostijo, vpišemo se v knjigo gostov, štempljamo naše planinske dnevnike, naredimo skupinsko fotko pred domom in se po cikcakasti kravati ob melišču spustimo nazaj v dolino mimo Pastirjev in Jermance do kombija.

Med potjo sem zasledila kako se je vodnik Tom lepo zahvalil vodniku Vojkotu za pomoč pri vodenju skupine ob samem premagovanju poti, češ, da samemu ne bi uspelo, kar se mi je zdelo zelo lepo in tako tovariško je zvenelo. Vodnika sta si segla v roke. Vmes med hojo, pa je Tom večkrat vprašal Vojkota: »Kaj je Vojko, bo šlo, boš zmogel?« To pa sem dojela kot del »humornega špikanja« med vodniki, saj verjetno na tak način med potjo spremljaš najšibkejši člen v skupini in ne izkušenega kolega.

Našo turo v okviru Planinskega društva Hrastnik, smo pred vožnjo v Zasavje zaključili za dolgo mizo v koči v Kamniški Bistrici. Vsi pohodniki smo se srečni in zadovoljni po 10-ih urah vrnili v dolino. Bili smo malo utrujeni, vendar srečni in polni lepih vtisov, ki nam jih je v tem dnevu ponujal prelep gorski svet.

Oktober 2019

Blanka Kodrič

 

 

 

 

 

 

Kostanjev piknik na Kalu

Čez Pohorje od Maribora do Slovenj Gradca

27. – 29. 9. 2019

Za začetek jeseni je bil po programu planiran pohod čez Pohorje. Zaradi dolge poti je padla odločitev, da se odpravimo na pot že v petek 27. 9. ob 16. uri iz Hrastnika. Majcen Srečko nas je sedem planincev v lepem, sončnem vremenu s kombijem pripeljal do Mariborske koče (1068 m), od  koder je lep razgled na Maribor.

Tu smo imeli naše izhodišče na Slovenski planinski poti, ki se začne v Mariboru in konča v Ankaranu. Po daljšem sprehodu po gozdni cesti, ki se je rahlo vzpenjala, smo v mraku prispeli do Ruške koče  (1246 m) na Arehu, kjer smo prenočili.

Naslednje jutro smo ob 7. uri, v pretežno oblačnem vremenu, zapustili kočo in nadaljevali pot po smučišču na Arehu do Gozdarskega doma Šumik, Koče na Klopnem vrhu in do Koče na Pesku. Senčna, malo razgledna pot nas je peljala med kočami po gozdnih cestah, kolovozih, gozdnih poteh, pretežno po ravnem, pa po kratkih vzponih in spustih med številnimi smrekami,  skozi katere nas je občasno pogrelo sonce.  Po kratkem postanku v Koči na Pesku, se je uresničila napoved o poslabšanju vremena. Spustila se je megla, in kmalu po odhodu iz koče so se začele prve dežne kaplje, ki so počasi postajale vse gostejše. Oblekli smo dežne plašče in nadaljevali pot čez močvirnato  območje Lovrenških jezer proti Ribniški Koči (1530 m), kamor smo prispeli po treh urah hoje v dežju premočeni od nog do glave. Tudi dež ni preprečil, da bi bistre oči naših pohodnikov ne opazile jurčkov, ki so nam popestrili pohod. Presrečni smo bili, ko smo vstopili v prijetno ogreto kočo. Mokra oblačila in obutev smo dali sušit okrog tople peči, oskrbnica pa nam je postregla z gobovo juho in ajdovimi žganci. Tako kot na Ruški koči smo bili tudi tu edini gostje, zato smo morali že ob 20. uri oditi v sobo, ker so kočo zaklenili, osebje pa je odšlo v dolino. Naše razpoloženje pa je bilo kljub dežju in vsemu odlično.

Naslednji dan smo se zbudili v megleno jutro, v jedilnici pa nas je že čakala miza obložena z zajtrkom od pečenih jajc, salame, sira, masla …….. in čaja. Po obilnem zajtrku smo stopili v še ne suhe čevlje in se ob 8. uri odpravili na pot do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo, Partizanskega doma na Mali Kopi (1443 m) in do Koče pod Kremžarjevim vrhom (1102 m). Tu smo imeli še zadnji postanek pred spustom v Slovenj Gradec, kjer nas je čakal Srečko z udobnim kombijem. Ta dan nas je vso pot spremljala megla in nam preprečila uživanje ob sicer lepih razgledih. Tudi ta dan pa smo bili zopet deležni gobarskih užitkov.

Tako se je končala naša cca. 64 km dolga pot čez Pohorje, z najvišjo točko na Črnem vrhu (1543 m), s številnimi kočami in smučišči.

Zvonka Rotar

Prečenje Poliških Špikov (Italija) 14. sept. 2019

DAN SLOVENSKIH PLANINSKIH DOŽIVETIJ – LISCA 2019

Letošnji organizator prireditve je bilo PD Sevnica, ki je prireditev izpeljalo, 15.6.2019, na njihovi Lisci.  Pripravili so obširen program prireditev, tako za mlade in malo manj mlade.

Tudi naše društvo se je prireditve udeležilo, letos malo drugače, saj so se nam pridružili tudi mladi planinci iz OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik. Nekaj  se nas je odločilo, da se malo sprehodimo, tako, da smo si izbrali pot iz Brega, preko Sv. Lovrenca naprej do Lisce. Ostale udeležence, pa je avtobus popeljal do samega prireditvenega prostora na Lisci.

Naša, dokaj lahka pot je v vročem in zelo soparnem dnevu postala kar malo tečna. Že do Sv. Lovrenca smo se pošteno prepotili, tako da je bil krajši počitek še kako dobrodošel. Od tu naprej pa se v bistvu pot nadaljuje večji del navzdol, le nekaj kratkih vzponov je bilo še vmes, tako da ni bilo večjih problemov. Na samem prizorišču se je zbralo dosti prijateljev planin. Tam je potekalo dosti družabnih dogodkov, postavljena je bila plezalna stena, kjer se je vseskozi nekaj dogajalo. Vedno se mi milo stori ob planinski himni in prihodu praporščakov. Sama proslava je bila izpeljana korektno, še posebej mi je bil všeč monolog g. Jurka (na žalost ne vem imena igralca), ki pa je svojo vlogo odigral, več kot odlično. Še posebej pa smo bili vsi zadovoljni z predlogom, da se srečanja poimenujejo nazaj – v Dan slovenskih planincev. Po končani proslavi se je tudi vreme pričelo kisati, tako da smo jo kar urno ubrali do avtobusa in se z njim varno odpeljali domov.

In za nami je bil še en prijeten dan, dan preživet v družbi prijateljev planin.

 

Irena Zdovc

No Images found.

Društveni izlet v Kumrovec

Tudi letos smo se člani UO odločali, kam bomo odšli na tradicionalni društveni izlet. Ideja, da po več letih ponovno obiščemo Kumrovec, rojstni kraj maršala Tita, nas je najbolj pritegnila, pa tudi člani društva so bili zadovoljni in so kar hitro napolnili avtobus. Ker je bil letos 25. maj na soboto, je bilo v Kumrovcu prav posebno srečanje, Dan mladosti, na katerega pride vsako leto več tisoč obiskovalcev, letos nas je bilo okoli 15 000.

Da bi omogočili tistim članom, ki zbirajo točke Zasavske planinske poti, smo se že ob 6. uri odpeljali iz Hrastnika na Bizeljsko in naprej na Podsredo, nato pa v Kumrovec, kjer je bilo dobro uro pred začetkom proslave že zelo živahno. Tu so bili zares ljudje iz vseh republik bivše Jugoslavije, spet združeni v prijateljskem vzdušju. Na vsakem koraku pa je bilo slišati pogovore v jezikih bivše države.

Ob 11. uri se je začela uradna proslava, na kateri so bili govorniki lokalnih oblasti, prisoten pa je bil tudi bivši predsednik Stipe Mesič. Sodelovali so recitatorji in zbori iz različnih bivših republik in prireditev je bila zares zelo lepa. Ob takih doživetjih lahko spoznamo, da je bilo življenje v tedanji državi res prijazno, temeljilo je na nekih drugih vrednotah in ne le na kapitalu, kakor sedaj. Prav množica, ki se vsako leto zbere na ta dan v Kumrovcu, to najbolj potrjuje.

Po prireditvi pa smo se razšli po mestu, kjer so domačini poskrbeli za hrano in pijačo in seveda, tudi za zabavni program in prodajo spominkov. Najbolj zanimiva je bila majica s sliko Tita, ki kadi cigaro in napisom: Dok si ti pušio cigare, pušilo se tudi iz fabrika. Zame zelo tehten stavek.

Ko smo se odpočili in nahranili, smo se odpravili proti Hrastniku, večina zelo zadovoljni z doživetjem.

 

Pergar Marjan

« 2 of 2 »

Meddruštveni izlet zasavskih planinskih društev na Prehodavce – 28.06. in 29.06.2019.

Kot že vrsto let do sedaj, je tudi letos MDO Zasavja organiziral planinski pohod na Prehodavce.

Letos je pohod potekal v malo spremenjenem načinu prevoza in sicer tako, da so planinska društva za svoje člane sama organizirala prevoz do izhodišča pohoda, letos je to bilo parkirišče na Planini Blato. Pohoda smo se udeležili člani PD Radeče, PD Dol pri Hrastniku in PD Hrastnik, skupaj 30 planincev.

Pohod je vodil in  usmerjal radeški vodnik Branko. Potekal je preko Planine pri Jezeru, Planine Dedno polje, planine Ovčarija, preko Prodov do triglavskih jezer. Tu smo se pri koči odpočili, pomalicali in si natočili vode, saj vročina je bila ta dan res huda. Pot smo nadaljevali proti zasavski koči na Prehodavcih. Malo utrujeni, bolj zaradi vročine kot kondicije, smo zadovoljni prispeli na cilj. Po pivu, dobri malici so se nam hitro vrnile moči in že smo načrtovali pot za drugi dan. Večer nam je popestril dvoboj dveh mladih kozorogov, ki sta se borila za prevlado za dve mladi kozi. Pa ni zmagal nihče, oba sta odtavala v skalovje, kozi pa tudi za njima. Zanimiva večerna predstava.

Drugi dan nas je pot vodila po vrhovih Velike in Male Zelnarice, Kopice,  Male Tičarice in čez Štapce na Dedno polje, ter proti parkirišču na Planini Blato.

Na pohodu člani nismo imeli težav, kljub vročini smo hodili dobro. Ker smo si tempo prilagajali sami smo imeli čas opazovati naravo, raznovrstne rožice, ki jih sicer lahko vidiš le v kakšnem botaničnem leksikonu. Tudi svizci in kozorogi so nam popestrili in polepšali izlet. Kljub temu, da na ta pohod hodimo že več let, pa je vsako leto pohod drugačen, poseben, enkraten.

Še bomo prišli na ta pohod.

 

 

Hrastnik, 03.07.2019                                                      Zapisala: A. Zvonka Zupančič

GRADIŠKA TURA in ABRAM, 20. 4. 2019

(poimenovana Furlanova pot, po Frizu Furlanu, velikem ljubitelju gora, ki se je leta 1952 smrtno ponesrečil v Turah)

 

Nad prelepo Vipavsko dolino,  nad vasico Gradišče, se vzpenja sklop skalovja, po katerem je urejeno plezališče Gradiška tura, z oznako zelo zahtevna varovana markirana pot.  Že večkrat  smo se spogledovali z njo, nekateri so jo že nekajkrat preplezali, a letos smo se odločili da se z njo pobliže spoznamo tudi tisti ki na njej še nismo bili. PD jo  je dalo  v  letošnji program in tokrat smo se namenili, da naredimo ob predlogu tudi kljukico.

V zgodnjem, prazničnem  jutru se pripeljemo na samo izhodišče, kjer je urejen prijeten kamp.  Opremljeni z opremo, tokrat tudi s samovarovalnimi kompleti in čeladami se z nasmehom na licu podamo naprej v breg. Ob poti opazujemo in se čudimo prebujajoči naravi, ki je odeta v nešteto zelenih odtenkov, sadna drevesa  se bohotijo z bogato cvetočimi krošnjami in kar tam sredi kamenja se nam razkazuje prelepa modra lilija, pa celo samonikle potonike najdemo med potjo. Ja, pomlad je na vrhuncu in to se vidi prav na vsakem koraku.

SONCE SE NIKOMUR NE IZOGNE. TUDI TEBI NE PUSTI LEŽATI, ČE SE SAM NE SKRIJEŠ V SENCO. PRISLUHNI SLAVČKU POD NEBOM, KAKO POJE. ZAKAJ? KER MU NI TREBA PLAČATI NAJEMNINE! POGLEJ V NEBO IN ZAPOJ, KAJTI SONCE SIJE ZASTONJ TUDI ZATE.” P.Bosmans

Prehodimo še kratko melišče in že se znajdemo pod samo steno. Vojko, naš vodnik, poskrbi da so samovarovalni kompleti nameščeni po predpisih, da so glave zavarovane s čeladami in tako opremljeni se pričnemo spopadati s klini in jeklenicami. Nam »tamalim« kar nekajkrat  zmanjka kak decimeter od klina do klina in se pač moramo nekako pomatrati, a  v veliki večini nam gre presenetljivo dobro. Če sem se kaj naučila, sem se sigurno tega, da se zadržim in mojo zvedavost prihranim za kasneje, tako da sem stoodstotno prisotna na sami poti in vsakemu koraku posebej. In tisti ki vedo kako je bilo z menoj na mojih prvih pohodnih poteh, bi znali povedati, da je bilo zelo hudo, zdaj pa sem že kar malo ponosna nase, saj mi gre z vsakim pohodom na bolje. Nekako na pol poti priplezamo do podesta-razgledišča ( poimenujejo ga tudi Gnezdo), kjer lahko malo počijemo in si v miru pogledamo prekrasno Vipavsko dolino in že prehojeno pot. Res bi si težko zaželeli lepši dan za naš vzpon, saj je bilo nad nami kristalno, modro nebo, izredno toplo za ta čas, brezvetrje in sreča, da je plezališče v zgodnjih urah še v senci, tako da nam je bistveno olajšana naša pot. Desno od podesta pa zagrizemo v najbolj izpostavljen zračen  del plezališča, t.i. raz. Od daleč izgleda veliko  huje, kot pa je ob samem spopadanju z njim. Kar prehitro nam zmanjka jeklenic in klinov in že smo na delu, kjer se lahko razbremenimo varovalne opreme in lažje zakorakamo naprej proti vrhu. Veseli, saj nam je brez večjih problemov uspel vzpon, čeprav ne smemo vzeti to za samoumevno stvar. Važna je koncentracija na poti, pozitiven pristop in spoštovanje do same poti. Veseli kot mali otroci se razgledujemo po bližnji in daljni okolici, ki jo lahko opazujemo pod nami. Vreme pa za bogove, res prelepo in prav poletno toplo je. Po krajšem počitku pa gremo  naprej po poti do Abrama. Prijetno pohodniško, malo po gozdnih poteh, malo po razgibanih travnih površinah, vse do gostišča. Ob prijetnem kramljanju si vzamemo, kar veliko časa, da potešimo naša žejna grla, pa trebuščke  in ob tem nazdravimo našima slavljencema Zvonki in Bojanu. O tem kako hitro nam letijo leta nebi, saj  se vsem nam zdi, da je čas dobil povsem nove dimenzije in da vsem nam teče prehitro.

»ČE LJUBITE ŽIVLJENJE, NE ZAPRAVLJAJTE ČASA, KAJTI ŽIVLJENJE JE NAREJENO IZ NJEGA »

Nazaj do izhodišča se vračamo po  drugi, krožni poti. Vročina je res huda (kot, da je mesec julij), pa še pot je na določenih predelih kar zoprna (grobo nametano kamenje), tako, da moramo biti pozorni prav na vsak korak. A se ne damo kar tako in veselo zaokrožimo in zaključimo današnjo pot. Da nazdravimo uspešno opravljeni poti, da še malo počijemo pred potjo do doma pa kar obsedimo v prijetnem okolju kampa, ki si ga s kolegico tudi malo pobližje pogledava. Lepa lokacija, lepo urejen kamp z zelo prijaznim osebjem. Priporočam.

Kakšne posebne višinske razlike danes res ni bilo, smo se pa kar malo natelovadili in razgibali svoje okončine.

Do naslednjega druženja,  tam kjer smo najrajši, pa še tale misel:

»NARAVA NI NIKDAR IZDALA SRCA, KI JO JE LJUBILO »W.Wordswort

 

IRENA ZDOVC

 

12. OJSTERŠKOV POHOD na KAL 13. april 2019

Dvanajsti Ojsterškov pohod na Kal smo doživeli v bol kislem vremenu. Dan pred pohodom je bil deževen, na Kalu pa je ob nizkih temperaturah zapadel tudi kakšen centimeter snega. Na zbornem mestu, na tržnici v Hrastniku, se nas je zbrala dobra desetina pohodnikov. Na Kal smo se podali čez priljubljeni Klobuk. Ob zmernem tempu, prijetnem kramljanju in parih pavzah za  potešitev žeje smo v dobrih dveh urah prišli na cilj. Tu so nas pričakala naša dekleta in Slavi z borovničkami. Precej pohodnikov se je udeležilo pohoda tudi z drugih smeri, tako da je bila udeležba na tokratnem pohodu kar zadovoljiva.

Kot že nekaj zadnjih let smo tudi letos po končanem pohodu imeli še čistilno oziroma delovno akcijo. Pobrali smo smeti, odpadlo vejevje, očistili okolico doma. V sklopu občinske akcije ‘Očistimo naše okolje’ smo naročili tudi kontejner za kosovne odpadke katerega smo napolnili z odvečno ropotijo iz koče in depandanse.

Vsem udeležencem tradicionalnega Ojsterškovega pohoda hvala lepa za vašo udeležbo, ter vabljeni naslednje leto. Vsem članom, ki ste pomagali pri organizaciji in izvedbi pohoda, ter se udeležili tudi delovne akcije pa najlepša hvala. Še posebna zahvala gre Slavici, ki nas vsako leto pogosti z tekočimi borovničkami in sladkimi dobrotami.

Letni občni zbor PD Hrastnik

V soboto, 30. marca 2019, je potekal Letni občni zbor članov Planinskega društva Hrastnik. Ob 10. uri smo se v Planinskem domu na Kalu zbrali člani PD Hrastnik ter povabljeni gostje. Vse je najprej pozdravil predsednik PD Hrastnik Vojko Zupančič, nato pa je vodenje zbora prevzelo Delovno predsedstvo.

Dnevni red Letnega občnega zbora je obsegal 12. točk. Pregledali in potrdili smo poročilo o opravljenem delu v letu 2018 kot tudi finančno poročilo za leto 2018, vsebinski in finančni plan za leto 2019. Izvedli smo nadomestne volitve za novega blagajnika in predsednika Nadzornega odbora. Sprejeli smo tudi spremembe in dopolnila Pravil PD Hrastnik, ki so bile potrebne zaredi novega Zakona o nevladnih organizacijah.

Ob koncu Občnega zbora so nas pozdravili še povabljeni gostje iz sosednjih PD, nam čestitali za dosežene uspehe in zaželeli obilo sreče in volje za naprej. Opravljeno delo je rezultat truda in dela vseh članov in prostovoljcev. Planinci smo se razveselili prisotnosti novega župana Hrastnika g. Marka Funkla. Njegove vspodbudne besede so zvenele kot pohvala za delo, prizadevanja in kot kažipot v prihodnje.

Na Občnem zboru so bila tudi podeljena priznanja oziroma značke za opravljene planinske transferzale, ter diplome za 50 x Klobuk.  Zahvaljujemo se vsem prejemnikom za prejeta priznanja oziroma za njihov prispevek pri delovanju Planinskega društva Hrastnik.

Po končanem uradnem delu zbora je sledilo še planinsko druženje in pogostitev udeležencev zbora.

Letno poročilo društva za leto 2018 si lahko ogledate v glasilu »NAŠA POTA« na spletni strani društva http://www.pdhrastnik.si.

PO ROBOVIH ČAVNA – 23.03.2019

V soboto, 23.marca se je 16 planincev Planinskega društva Hrastnik z vodnikom Vojkom udeležilo  planinskega izleta »Po robovih Čavna«.  S kombijem in dvema osebnima voziloma smo se peljali v smeri Ajdovščina – Lokavec – Predmeja in se pripeljali do približno 730 m nadmorske višine. Ves dan je bilo vreme jasno, brez oblačka s čudovito pomladno toplim soncem.

Čaven je greben nad Vipavsko dolino. Pogorje spada v južno obrobje Trnovskega gozda, ki ga zaznamuje izrazit dinarski značaj s številnimi kraškimi pojavi, kot so vrtače, škraplje in žlebiči, travnate in gozdne površine z golim kamenjem in skalovjem ter vegetacijskimi oblikami, ki kažejo na ostre vremenske razmere. Njegov najvišji vrh je Veliki Modrasovec (1353 m).

Naš cilj  je bil Mala gora – Kucelj – koča na Čavnu. Precejšen del poti je potekal ob robu borovega gozda, skoraj vodoravno po skalnatih poličkah ob pobočju s prekrasnim razgledom na Vipavsko dolino. Pod nami se je prikazal tudi objekt, ki kroti plaz nad Lokavcem, imenovan Slano jezero. Nekajkrat smo prečkali tudi melišče. Ta del poti je prekrasno speljan med borovci, mehki, z iglicami pokriti stezi in pomladnim cvetjem ter prekrasnim razgledom v dolino. Čez nekaj časa pa se je pričela pot strmo vzpenjati skozi gozd, zaradi česar smo tisti z manj kondicije tudi upočasnili korak. Zadihani in prijetno utrujeni smo prispeli k koči na Mali gori, planoti na pobočju Čavna,  na višini 1034 m. Čeprav je bila koča zaprta (v tem času je odprta le ob nedeljah), nam ni nič manjkalo. Iz nahrbtnikov smo potegnili svoje zaloge hrane in pijače in se ob toplem soncu in uživanju narave kar dobro okrepčali.

Pot smo nato nadaljevali čez travnato pobočje proti Kuclju, 1237 m visokem vrhu na obronkih Trnovskega gozda tik nad Vipavsko dolino, od koder se pogled odpira na Primorsko in morje v ozadju, na drugi strani pa se vidi Nanos, Trnovski gozd in nad njim del Julijskih Alp. Razgled je bil ob tako lepem, brez oblačka sončnem vremenu, popoln, ob katerem se zaveš vse lepote naše domovine. Ko smo se dodobra odpočili, smo nadaljevali pot proti koči Antona Bavčerja na Čavnu, na 1242 m nadmorske višine. Kočo so poimenovali po planincu in domoljubu Antonu Bavčerju iz Ajdovščine, ki so ga med vojno ustrelili kot talca v tržaški Rižani. Pri koči razgled zastirajo drevesa, z razgledne točke od koče oddaljene le slabih pet minut hoda pa se odpira veličasten pogled na Vipavsko dolino, Kras, morje in Furlansko nižino. Tudi tu smo si vzeli čas za dober počitek, pa tudi  lakoto in žejo smo potešili, najbolj pa smo uživali ob toplih sončnih žarkih.

Pot navzdol do avtomobilov je bila kar strma, nekateri pa smo že dodobra čutili utrujenost v nogah, vendar dobre volje vseeno ni zmanjkalo.

Za nami je bil čudovit dan, dobro izbrana pot, krasna narava in dobra družba, vse to nam bo za dolgo ostalo v spominu.

VREČAR Breda

« 1 of 2 »

Vrhovi nad Soriško planino – 02. 03. 2019

Upanje, da bi bilo vreme prvi vikend v marcu takšno kot zadnjih štirinajst dni v februarju, je bilo kar predrzno in preveč  všečno. Pa je bilo res prečudovito. Člani PD Hrastnik smo se namreč v soboto 02. marca podali  na pot po vrhovih Soriške planine. Namen smo imeli obiskati vrhove Možic, Slatnik in Lajnar,  kaj več pa smo se namenili odločiti na poti, ko bomo videli kakšne so snežne razmere.

Pot smo pričeli pri Litostrojski  koči na višini 1307 m. Sneg je bil precej trd zato smo si že tu nadeli dereze. Pot se je vila ob robu smučišča navzgor po gozdu. Hodili smo počasi in uživali v soncu. Vložili smo kar nekaj truda, da smo se dvignili do bivše kasarne ( danes je v  poletnem času  to ovčji stan) od koder pa  smo že opazovali kotanjast svet z manjšimi vrhovi v okolici.  Prvi cilj je bil Možic na višini  1602 m. Na samem vrhu stoji železni bunker. Tudi žig je bil dostopen. Najlepši pa so  bili širni pogledi;  na eni strani proti Triglavu, Debeli peči, Karavankah, Kamniškim Alpam, ter na drugi strani proti Ratitovcu, Poreznu, Črni prsti. Kakšni so bili naši občutki, vtisi na te poglede, je škoda izgubljati besed, bili so sami presežniki.

Že smo se ozirali proti naslednjemu vrhu, to je Lajnarju, vmes pa nas je pot peljala še na Slatnik, 1597 m visok vrh, ki se na eni strani dviguje nad  Baško grapo, na drugi pa proti Soriški planini. Pot je lepo speljana, poteka  po obronkih smučišča, nekaj časa navzdol, pa potem spet navzgor. Tako smo prispeli na Lajnar 1549 m, najvišja točka tega vrha je tudi vrh smučišča. Tu se nahaja zelo zanimiv steber, kot razglednik po oddaljenih hribih, kjer ti pogled v vsaki luknjici skozi steber, ponazori smer in ime hriba. Tudi na Lajnarju  se nahaja bunker z značilno črno  kovinsko kapico. Na splošno se  skoraj na  vseh vrhovih nad Soriško planino nahajajo objekti, ki spominjajo na  Rapalske mejo med obema vojnama. Na Lajnarju je prav tako na južni strani hriba stara utrdba, ki pa je zaradi naše usmerjenosti proti naslednjemu cilju Dravhu in zaradi snega,  niti opazili nismo. Sicer pa po vrhovih soriške planine poteka tudi tematska pot, od bunkerja do bunkerja, ki jo je pripravilo Turistično društvo Bohinjska Bistrica. Zanimivo bi bilo obiskati te vrhove poleti in si s svetilko ogledati podzemne hodnike in rove ter notranjost nekaterih bunkerjev. Morda izziv za plan društva za  kakšno drugo leto.

Dravh ali Travh (kot ga poimenujejo domačini) 1547 m je bil naš zadnji vrh, bil je resnično strm, vendar pa zelo kratek.

Spustili smo se po smučišču navzdol, in v Litostrojski koči zaključili naš prečudovit izlet.

 

Hrastnik, 03.03.2019

« 1 of 2 »

Zapisala: Antonija  Zupančič

Sveta Ana pri Ribnici in Slivnica nad Cerknico – 16. februar 2019