DAN SLOVENSKIH PLANINSKIH DOŽIVETIJ – LISCA 2019

Letošnji organizator prireditve je bilo PD Sevnica, ki je prireditev izpeljalo, 15.6.2019, na njihovi Lisci.  Pripravili so obširen program prireditev, tako za mlade in malo manj mlade.

Tudi naše društvo se je prireditve udeležilo, letos malo drugače, saj so se nam pridružili tudi mladi planinci iz OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik. Nekaj  se nas je odločilo, da se malo sprehodimo, tako, da smo si izbrali pot iz Brega, preko Sv. Lovrenca naprej do Lisce. Ostale udeležence, pa je avtobus popeljal do samega prireditvenega prostora na Lisci.

Naša, dokaj lahka pot je v vročem in zelo soparnem dnevu postala kar malo tečna. Že do Sv. Lovrenca smo se pošteno prepotili, tako da je bil krajši počitek še kako dobrodošel. Od tu naprej pa se v bistvu pot nadaljuje večji del navzdol, le nekaj kratkih vzponov je bilo še vmes, tako da ni bilo večjih problemov. Na samem prizorišču se je zbralo dosti prijateljev planin. Tam je potekalo dosti družabnih dogodkov, postavljena je bila plezalna stena, kjer se je vseskozi nekaj dogajalo. Vedno se mi milo stori ob planinski himni in prihodu praporščakov. Sama proslava je bila izpeljana korektno, še posebej mi je bil všeč monolog g. Jurka (na žalost ne vem imena igralca), ki pa je svojo vlogo odigral, več kot odlično. Še posebej pa smo bili vsi zadovoljni z predlogom, da se srečanja poimenujejo nazaj – v Dan slovenskih planincev. Po končani proslavi se je tudi vreme pričelo kisati, tako da smo jo kar urno ubrali do avtobusa in se z njim varno odpeljali domov.

In za nami je bil še en prijeten dan, dan preživet v družbi prijateljev planin.

 

Irena Zdovc

Društveni izlet v Kumrovec

Tudi letos smo se člani UO odločali, kam bomo odšli na tradicionalni društveni izlet. Ideja, da po več letih ponovno obiščemo Kumrovec, rojstni kraj maršala Tita, nas je najbolj pritegnila, pa tudi člani društva so bili zadovoljni in so kar hitro napolnili avtobus. Ker je bil letos 25. maj na soboto, je bilo v Kumrovcu prav posebno srečanje, Dan mladosti, na katerega pride vsako leto več tisoč obiskovalcev, letos nas je bilo okoli 15 000.

Da bi omogočili tistim članom, ki zbirajo točke Zasavske planinske poti, smo se že ob 6. uri odpeljali iz Hrastnika na Bizeljsko in naprej na Podsredo, nato pa v Kumrovec, kjer je bilo dobro uro pred začetkom proslave že zelo živahno. Tu so bili zares ljudje iz vseh republik bivše Jugoslavije, spet združeni v prijateljskem vzdušju. Na vsakem koraku pa je bilo slišati pogovore v jezikih bivše države.

Ob 11. uri se je začela uradna proslava, na kateri so bili govorniki lokalnih oblasti, prisoten pa je bil tudi bivši predsednik Stipe Mesič. Sodelovali so recitatorji in zbori iz različnih bivših republik in prireditev je bila zares zelo lepa. Ob takih doživetjih lahko spoznamo, da je bilo življenje v tedanji državi res prijazno, temeljilo je na nekih drugih vrednotah in ne le na kapitalu, kakor sedaj. Prav množica, ki se vsako leto zbere na ta dan v Kumrovcu, to najbolj potrjuje.

Po prireditvi pa smo se razšli po mestu, kjer so domačini poskrbeli za hrano in pijačo in seveda, tudi za zabavni program in prodajo spominkov. Najbolj zanimiva je bila majica s sliko Tita, ki kadi cigaro in napisom: Dok si ti pušio cigare, pušilo se tudi iz fabrika. Zame zelo tehten stavek.

Ko smo se odpočili in nahranili, smo se odpravili proti Hrastniku, večina zelo zadovoljni z doživetjem.

 

Pergar Marjan

« 1 of 2 »

Meddruštveni izlet zasavskih planinskih društev na Prehodavce – 28.06. in 29.06.2019.

Kot že vrsto let do sedaj, je tudi letos MDO Zasavja organiziral planinski pohod na Prehodavce.

Letos je pohod potekal v malo spremenjenem načinu prevoza in sicer tako, da so planinska društva za svoje člane sama organizirala prevoz do izhodišča pohoda, letos je to bilo parkirišče na Planini Blato. Pohoda smo se udeležili člani PD Radeče, PD Dol pri Hrastniku in PD Hrastnik, skupaj 30 planincev.

Pohod je vodil in  usmerjal radeški vodnik Branko. Potekal je preko Planine pri Jezeru, Planine Dedno polje, planine Ovčarija, preko Prodov do triglavskih jezer. Tu smo se pri koči odpočili, pomalicali in si natočili vode, saj vročina je bila ta dan res huda. Pot smo nadaljevali proti zasavski koči na Prehodavcih. Malo utrujeni, bolj zaradi vročine kot kondicije, smo zadovoljni prispeli na cilj. Po pivu, dobri malici so se nam hitro vrnile moči in že smo načrtovali pot za drugi dan. Večer nam je popestril dvoboj dveh mladih kozorogov, ki sta se borila za prevlado za dve mladi kozi. Pa ni zmagal nihče, oba sta odtavala v skalovje, kozi pa tudi za njima. Zanimiva večerna predstava.

Drugi dan nas je pot vodila po vrhovih Velike in Male Zelnarice, Kopice,  Male Tičarice in čez Štapce na Dedno polje, ter proti parkirišču na Planini Blato.

Na pohodu člani nismo imeli težav, kljub vročini smo hodili dobro. Ker smo si tempo prilagajali sami smo imeli čas opazovati naravo, raznovrstne rožice, ki jih sicer lahko vidiš le v kakšnem botaničnem leksikonu. Tudi svizci in kozorogi so nam popestrili in polepšali izlet. Kljub temu, da na ta pohod hodimo že več let, pa je vsako leto pohod drugačen, poseben, enkraten.

Še bomo prišli na ta pohod.

 

 

Hrastnik, 03.07.2019                                                      Zapisala: A. Zvonka Zupančič

GRADIŠKA TURA in ABRAM, 20. 4. 2019

(poimenovana Furlanova pot, po Frizu Furlanu, velikem ljubitelju gora, ki se je leta 1952 smrtno ponesrečil v Turah)

 

Nad prelepo Vipavsko dolino,  nad vasico Gradišče, se vzpenja sklop skalovja, po katerem je urejeno plezališče Gradiška tura, z oznako zelo zahtevna varovana markirana pot.  Že večkrat  smo se spogledovali z njo, nekateri so jo že nekajkrat preplezali, a letos smo se odločili da se z njo pobliže spoznamo tudi tisti ki na njej še nismo bili. PD jo  je dalo  v  letošnji program in tokrat smo se namenili, da naredimo ob predlogu tudi kljukico.

V zgodnjem, prazničnem  jutru se pripeljemo na samo izhodišče, kjer je urejen prijeten kamp.  Opremljeni z opremo, tokrat tudi s samovarovalnimi kompleti in čeladami se z nasmehom na licu podamo naprej v breg. Ob poti opazujemo in se čudimo prebujajoči naravi, ki je odeta v nešteto zelenih odtenkov, sadna drevesa  se bohotijo z bogato cvetočimi krošnjami in kar tam sredi kamenja se nam razkazuje prelepa modra lilija, pa celo samonikle potonike najdemo med potjo. Ja, pomlad je na vrhuncu in to se vidi prav na vsakem koraku.

SONCE SE NIKOMUR NE IZOGNE. TUDI TEBI NE PUSTI LEŽATI, ČE SE SAM NE SKRIJEŠ V SENCO. PRISLUHNI SLAVČKU POD NEBOM, KAKO POJE. ZAKAJ? KER MU NI TREBA PLAČATI NAJEMNINE! POGLEJ V NEBO IN ZAPOJ, KAJTI SONCE SIJE ZASTONJ TUDI ZATE.” P.Bosmans

Prehodimo še kratko melišče in že se znajdemo pod samo steno. Vojko, naš vodnik, poskrbi da so samovarovalni kompleti nameščeni po predpisih, da so glave zavarovane s čeladami in tako opremljeni se pričnemo spopadati s klini in jeklenicami. Nam »tamalim« kar nekajkrat  zmanjka kak decimeter od klina do klina in se pač moramo nekako pomatrati, a  v veliki večini nam gre presenetljivo dobro. Če sem se kaj naučila, sem se sigurno tega, da se zadržim in mojo zvedavost prihranim za kasneje, tako da sem stoodstotno prisotna na sami poti in vsakemu koraku posebej. In tisti ki vedo kako je bilo z menoj na mojih prvih pohodnih poteh, bi znali povedati, da je bilo zelo hudo, zdaj pa sem že kar malo ponosna nase, saj mi gre z vsakim pohodom na bolje. Nekako na pol poti priplezamo do podesta-razgledišča ( poimenujejo ga tudi Gnezdo), kjer lahko malo počijemo in si v miru pogledamo prekrasno Vipavsko dolino in že prehojeno pot. Res bi si težko zaželeli lepši dan za naš vzpon, saj je bilo nad nami kristalno, modro nebo, izredno toplo za ta čas, brezvetrje in sreča, da je plezališče v zgodnjih urah še v senci, tako da nam je bistveno olajšana naša pot. Desno od podesta pa zagrizemo v najbolj izpostavljen zračen  del plezališča, t.i. raz. Od daleč izgleda veliko  huje, kot pa je ob samem spopadanju z njim. Kar prehitro nam zmanjka jeklenic in klinov in že smo na delu, kjer se lahko razbremenimo varovalne opreme in lažje zakorakamo naprej proti vrhu. Veseli, saj nam je brez večjih problemov uspel vzpon, čeprav ne smemo vzeti to za samoumevno stvar. Važna je koncentracija na poti, pozitiven pristop in spoštovanje do same poti. Veseli kot mali otroci se razgledujemo po bližnji in daljni okolici, ki jo lahko opazujemo pod nami. Vreme pa za bogove, res prelepo in prav poletno toplo je. Po krajšem počitku pa gremo  naprej po poti do Abrama. Prijetno pohodniško, malo po gozdnih poteh, malo po razgibanih travnih površinah, vse do gostišča. Ob prijetnem kramljanju si vzamemo, kar veliko časa, da potešimo naša žejna grla, pa trebuščke  in ob tem nazdravimo našima slavljencema Zvonki in Bojanu. O tem kako hitro nam letijo leta nebi, saj  se vsem nam zdi, da je čas dobil povsem nove dimenzije in da vsem nam teče prehitro.

»ČE LJUBITE ŽIVLJENJE, NE ZAPRAVLJAJTE ČASA, KAJTI ŽIVLJENJE JE NAREJENO IZ NJEGA »

Nazaj do izhodišča se vračamo po  drugi, krožni poti. Vročina je res huda (kot, da je mesec julij), pa še pot je na določenih predelih kar zoprna (grobo nametano kamenje), tako, da moramo biti pozorni prav na vsak korak. A se ne damo kar tako in veselo zaokrožimo in zaključimo današnjo pot. Da nazdravimo uspešno opravljeni poti, da še malo počijemo pred potjo do doma pa kar obsedimo v prijetnem okolju kampa, ki si ga s kolegico tudi malo pobližje pogledava. Lepa lokacija, lepo urejen kamp z zelo prijaznim osebjem. Priporočam.

Kakšne posebne višinske razlike danes res ni bilo, smo se pa kar malo natelovadili in razgibali svoje okončine.

Do naslednjega druženja,  tam kjer smo najrajši, pa še tale misel:

»NARAVA NI NIKDAR IZDALA SRCA, KI JO JE LJUBILO »W.Wordswort

 

IRENA ZDOVC

 

12. OJSTERŠKOV POHOD na KAL 13. april 2019

Dvanajsti Ojsterškov pohod na Kal smo doživeli v bol kislem vremenu. Dan pred pohodom je bil deževen, na Kalu pa je ob nizkih temperaturah zapadel tudi kakšen centimeter snega. Na zbornem mestu, na tržnici v Hrastniku, se nas je zbrala dobra desetina pohodnikov. Na Kal smo se podali čez priljubljeni Klobuk. Ob zmernem tempu, prijetnem kramljanju in parih pavzah za  potešitev žeje smo v dobrih dveh urah prišli na cilj. Tu so nas pričakala naša dekleta in Slavi z borovničkami. Precej pohodnikov se je udeležilo pohoda tudi z drugih smeri, tako da je bila udeležba na tokratnem pohodu kar zadovoljiva.

Kot že nekaj zadnjih let smo tudi letos po končanem pohodu imeli še čistilno oziroma delovno akcijo. Pobrali smo smeti, odpadlo vejevje, očistili okolico doma. V sklopu občinske akcije ‘Očistimo naše okolje’ smo naročili tudi kontejner za kosovne odpadke katerega smo napolnili z odvečno ropotijo iz koče in depandanse.

Vsem udeležencem tradicionalnega Ojsterškovega pohoda hvala lepa za vašo udeležbo, ter vabljeni naslednje leto. Vsem članom, ki ste pomagali pri organizaciji in izvedbi pohoda, ter se udeležili tudi delovne akcije pa najlepša hvala. Še posebna zahvala gre Slavici, ki nas vsako leto pogosti z tekočimi borovničkami in sladkimi dobrotami.

Letni občni zbor PD Hrastnik

V soboto, 30. marca 2019, je potekal Letni občni zbor članov Planinskega društva Hrastnik. Ob 10. uri smo se v Planinskem domu na Kalu zbrali člani PD Hrastnik ter povabljeni gostje. Vse je najprej pozdravil predsednik PD Hrastnik Vojko Zupančič, nato pa je vodenje zbora prevzelo Delovno predsedstvo.

Dnevni red Letnega občnega zbora je obsegal 12. točk. Pregledali in potrdili smo poročilo o opravljenem delu v letu 2018 kot tudi finančno poročilo za leto 2018, vsebinski in finančni plan za leto 2019. Izvedli smo nadomestne volitve za novega blagajnika in predsednika Nadzornega odbora. Sprejeli smo tudi spremembe in dopolnila Pravil PD Hrastnik, ki so bile potrebne zaredi novega Zakona o nevladnih organizacijah.

Ob koncu Občnega zbora so nas pozdravili še povabljeni gostje iz sosednjih PD, nam čestitali za dosežene uspehe in zaželeli obilo sreče in volje za naprej. Opravljeno delo je rezultat truda in dela vseh članov in prostovoljcev. Planinci smo se razveselili prisotnosti novega župana Hrastnika g. Marka Funkla. Njegove vspodbudne besede so zvenele kot pohvala za delo, prizadevanja in kot kažipot v prihodnje.

Na Občnem zboru so bila tudi podeljena priznanja oziroma značke za opravljene planinske transferzale, ter diplome za 50 x Klobuk.  Zahvaljujemo se vsem prejemnikom za prejeta priznanja oziroma za njihov prispevek pri delovanju Planinskega društva Hrastnik.

Po končanem uradnem delu zbora je sledilo še planinsko druženje in pogostitev udeležencev zbora.

Letno poročilo društva za leto 2018 si lahko ogledate v glasilu »NAŠA POTA« na spletni strani društva http://www.pdhrastnik.si.

No Images found.

PO ROBOVIH ČAVNA – 23.03.2019

V soboto, 23.marca se je 16 planincev Planinskega društva Hrastnik z vodnikom Vojkom udeležilo  planinskega izleta »Po robovih Čavna«.  S kombijem in dvema osebnima voziloma smo se peljali v smeri Ajdovščina – Lokavec – Predmeja in se pripeljali do približno 730 m nadmorske višine. Ves dan je bilo vreme jasno, brez oblačka s čudovito pomladno toplim soncem.

Čaven je greben nad Vipavsko dolino. Pogorje spada v južno obrobje Trnovskega gozda, ki ga zaznamuje izrazit dinarski značaj s številnimi kraškimi pojavi, kot so vrtače, škraplje in žlebiči, travnate in gozdne površine z golim kamenjem in skalovjem ter vegetacijskimi oblikami, ki kažejo na ostre vremenske razmere. Njegov najvišji vrh je Veliki Modrasovec (1353 m).

Naš cilj  je bil Mala gora – Kucelj – koča na Čavnu. Precejšen del poti je potekal ob robu borovega gozda, skoraj vodoravno po skalnatih poličkah ob pobočju s prekrasnim razgledom na Vipavsko dolino. Pod nami se je prikazal tudi objekt, ki kroti plaz nad Lokavcem, imenovan Slano jezero. Nekajkrat smo prečkali tudi melišče. Ta del poti je prekrasno speljan med borovci, mehki, z iglicami pokriti stezi in pomladnim cvetjem ter prekrasnim razgledom v dolino. Čez nekaj časa pa se je pričela pot strmo vzpenjati skozi gozd, zaradi česar smo tisti z manj kondicije tudi upočasnili korak. Zadihani in prijetno utrujeni smo prispeli k koči na Mali gori, planoti na pobočju Čavna,  na višini 1034 m. Čeprav je bila koča zaprta (v tem času je odprta le ob nedeljah), nam ni nič manjkalo. Iz nahrbtnikov smo potegnili svoje zaloge hrane in pijače in se ob toplem soncu in uživanju narave kar dobro okrepčali.

Pot smo nato nadaljevali čez travnato pobočje proti Kuclju, 1237 m visokem vrhu na obronkih Trnovskega gozda tik nad Vipavsko dolino, od koder se pogled odpira na Primorsko in morje v ozadju, na drugi strani pa se vidi Nanos, Trnovski gozd in nad njim del Julijskih Alp. Razgled je bil ob tako lepem, brez oblačka sončnem vremenu, popoln, ob katerem se zaveš vse lepote naše domovine. Ko smo se dodobra odpočili, smo nadaljevali pot proti koči Antona Bavčerja na Čavnu, na 1242 m nadmorske višine. Kočo so poimenovali po planincu in domoljubu Antonu Bavčerju iz Ajdovščine, ki so ga med vojno ustrelili kot talca v tržaški Rižani. Pri koči razgled zastirajo drevesa, z razgledne točke od koče oddaljene le slabih pet minut hoda pa se odpira veličasten pogled na Vipavsko dolino, Kras, morje in Furlansko nižino. Tudi tu smo si vzeli čas za dober počitek, pa tudi  lakoto in žejo smo potešili, najbolj pa smo uživali ob toplih sončnih žarkih.

Pot navzdol do avtomobilov je bila kar strma, nekateri pa smo že dodobra čutili utrujenost v nogah, vendar dobre volje vseeno ni zmanjkalo.

Za nami je bil čudovit dan, dobro izbrana pot, krasna narava in dobra družba, vse to nam bo za dolgo ostalo v spominu.

VREČAR Breda

« 1 of 2 »

Vrhovi nad Soriško planino – 02. 03. 2019

Upanje, da bi bilo vreme prvi vikend v marcu takšno kot zadnjih štirinajst dni v februarju, je bilo kar predrzno in preveč  všečno. Pa je bilo res prečudovito. Člani PD Hrastnik smo se namreč v soboto 02. marca podali  na pot po vrhovih Soriške planine. Namen smo imeli obiskati vrhove Možic, Slatnik in Lajnar,  kaj več pa smo se namenili odločiti na poti, ko bomo videli kakšne so snežne razmere.

Pot smo pričeli pri Litostrojski  koči na višini 1307 m. Sneg je bil precej trd zato smo si že tu nadeli dereze. Pot se je vila ob robu smučišča navzgor po gozdu. Hodili smo počasi in uživali v soncu. Vložili smo kar nekaj truda, da smo se dvignili do bivše kasarne ( danes je v  poletnem času  to ovčji stan) od koder pa  smo že opazovali kotanjast svet z manjšimi vrhovi v okolici.  Prvi cilj je bil Možic na višini  1602 m. Na samem vrhu stoji železni bunker. Tudi žig je bil dostopen. Najlepši pa so  bili širni pogledi;  na eni strani proti Triglavu, Debeli peči, Karavankah, Kamniškim Alpam, ter na drugi strani proti Ratitovcu, Poreznu, Črni prsti. Kakšni so bili naši občutki, vtisi na te poglede, je škoda izgubljati besed, bili so sami presežniki.

Že smo se ozirali proti naslednjemu vrhu, to je Lajnarju, vmes pa nas je pot peljala še na Slatnik, 1597 m visok vrh, ki se na eni strani dviguje nad  Baško grapo, na drugi pa proti Soriški planini. Pot je lepo speljana, poteka  po obronkih smučišča, nekaj časa navzdol, pa potem spet navzgor. Tako smo prispeli na Lajnar 1549 m, najvišja točka tega vrha je tudi vrh smučišča. Tu se nahaja zelo zanimiv steber, kot razglednik po oddaljenih hribih, kjer ti pogled v vsaki luknjici skozi steber, ponazori smer in ime hriba. Tudi na Lajnarju  se nahaja bunker z značilno črno  kovinsko kapico. Na splošno se  skoraj na  vseh vrhovih nad Soriško planino nahajajo objekti, ki spominjajo na  Rapalske mejo med obema vojnama. Na Lajnarju je prav tako na južni strani hriba stara utrdba, ki pa je zaradi naše usmerjenosti proti naslednjemu cilju Dravhu in zaradi snega,  niti opazili nismo. Sicer pa po vrhovih soriške planine poteka tudi tematska pot, od bunkerja do bunkerja, ki jo je pripravilo Turistično društvo Bohinjska Bistrica. Zanimivo bi bilo obiskati te vrhove poleti in si s svetilko ogledati podzemne hodnike in rove ter notranjost nekaterih bunkerjev. Morda izziv za plan društva za  kakšno drugo leto.

Dravh ali Travh (kot ga poimenujejo domačini) 1547 m je bil naš zadnji vrh, bil je resnično strm, vendar pa zelo kratek.

Spustili smo se po smučišču navzdol, in v Litostrojski koči zaključili naš prečudovit izlet.

 

Hrastnik, 03.03.2019

« 1 of 2 »

Zapisala: Antonija  Zupančič

Sveta Ana pri Ribnici in Slivnica nad Cerknico – 16. februar 2019

TRDINOV VRH na Gorjancih –  08.02.2019

Vreme ima velik vpliv na naše življenje in tudi na planirane izlete. Tako je slaba napoved preprečila izvedbo planiranega pohoda za soboto 2. februarja. Na sestanku v PD so se na hitro odločili, da se ta pohod izvede na kulturni praznik, v petek 8. februarja, ko naj bi bila vremenska napoved boljša.

In tako se nas je 12 pohodnikov odpeljalo proti Krškemu, Kostanjevici na Krki, skozi Šentjernej do urejenega parkirišča v naselju Gabrje (390 m n/v) v Občini Novo mesto. Tu je bilo naše izhodišče za pohod na Trdinov vrh (1178 m n/v), najvišji vrh Gorjancev. Gorjanci so najbolj znano in obiskano, z gozdom poraslo dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha. Po slemenu Gorjancev poteka državna meja s Hrvaško. To pokrajino je Slovencem približal pisatelj Janez Trdina v svojem delu Bajke in povesti o Gorjancih.

Lahka markirana pot nas je peljala skozi pretežno listnati gozd po položnih in po nekaterih precej strmih predelih do Planinskega doma pri Gospodični (828 m n/v). Ta stoji nekje na pol poti iz Gabrja do Trdinovega vrha, ob njem pa izvira bistra pomlajevalna studenčnica Gospodična. Po kratkem postanku v domu, smo se povzpeli po strmi poti na Trdinov vrh, kjer je poleg televizijskega pretvornika visokega 90 m,  razvalin cerkve sv. Jere in razvalin cerkve sv. Elije tudi razgledna ploščad.

Prepoteni od hoje smo prišli na vrh, kjer pa zaradi oblačnosti nismo bili deležni lepih razgledov. Zadovoljstvo po doseženem cilju nam je kljub temu ostalo. Sledil je zopet kratek postanek in nadaljevanje poti po zasneženem grebenu Gospodične prodi Domu pri Miklavžu (964 m n/v). Tu nas je v prekrasnem okolju celo za kratek čas obsijalo sonce.

Pot smo zaokrožili pri Planinskem domu pri Gospodični, eni najlepših planinskih koč v Sloveniji, ki je bila polna rekreativnih pohodnikov in 35 tekačev, ki so se udeležili 15. tradicionalnega prazničnega teka v spomin na Vojka Mrharja. Ker pa vemo, da prazna vreča ne stoji pokonci, smo se okrepčali z odlično pripravljenimi jedmi na žlico, kar se v planinah tudi spodobi. Zadovoljni smo zapustili prijeten ambient in se spustili po blatni drsalnici do naših jeklenih konjičkov v Gabrje.

S prehojeno potjo  15 km, smo premagali 830 višinskih metrov, v času dobrih 7 ur z vsemi postanki, ki so trajali  2,30 ure in poskrbeli za naše telo, da se ubrani pred virusom gripe, ki je trenutno na pohodu.

Zvonka Rotar

« 2 of 2 »

Slovenska vas – Sveta trojica – Pečna reber – Postojna – 19.01.2019

Začela se je nova sezona planinskih pohodov in srečanj. Tretji pohod po planu PD Hrastnik za leto 2019 je bil dne 19. jan. 2019 na SVETO TROJICO – POČEK – P0STOJNA.

Dan pred pohodom nas je vreme obdarilo z rahlo snežno odejo. Na dan pohoda pa je bilo napovedano oblačno in megleno vreme, kar pa nam ni pokvarilo dobrega razpoloženja.

Sedem planincev se nas je ob 7.00 uri odpeljalo s kombijem v Slovensko vas pri Pivki (n/v 566 m),  kjer je bilo pri EKO muzeju Pivških presihajočih jezer naše izhodišče. Od tu nas je pot vodila ob obrobju Petelinjega presihajočega jezera, ki je trenutno brez vode. Na Pivškem nastane ob visokih vodah 17 presihajočih jezer izmed katerih je Petelinje jezero drugo največje. V njem je voda v povprečju pol leta. Od tu smo nadaljevali pot proti  Sveti Trojici.

Pot ni zahtevna, je dobro označena in se vzpenja v senci borovega in bukovega gozda skoraj do vrha, ki pa ni poraščen. Višje ko smo se  vzpenjali, več je bilo suhega snega,  na nekaterih predelih kamor ga je napihal veter, skoraj do kolen. Veje borovcev so bile upognjene pod težo novo zapadlega snega, ki so na večih mestih zastirale pot. Veter je poskrbel, da so se oblaki oddaljevali, tako da so nas po poti precej časa božali in greli sončni žarki.  Po dveh urah in pol hoje do cerkve na Sveti Trojici (n/v 1106 m) je bil naš trud poplačan s čudovitim razgledom po celotni Pivški kotlini in bližnjih vrhovih Snežnika, Nanosa, Vremščice, Planinske gore, ob jasnem vremenu pa sega pogled vse do Jadranskega morja.

Ker je na vrhu močno pihalo, smo v zavetju cerkve na hitro pojedli malico iz nahrbtnikov, se pogreli s toplim čajem in nadaljevali pot mimo vojaškega poligona  Poček do koče Mladika (n/v 733 m ) na Pečni rebri nad Postojno. Preden smo prišli do koče, smo se ozrli nazaj proti Sveti Trojici, ki se je v daljavi kazala z belo kapo. Nismo mogli verjeti, kakšno pot smo v slabih treh urah prehodili  po zasneženi pokrajini, kjer smo gazili po celem snegu, iskali markacije in kjer so nas moški z uspešno uporabo zemljevidov,  dobro orientacijo ter s polno mero humorja in vedrega razpoloženja pripeljali na cilj.  Na tem področju je zaradi vojaškega območja planinska pot opuščena.

V koči Mladika,  pod katero leži Postojna in je prelep razgled nad Pivško in Postojnsko kotlino ter bližnjimi vrhovi, smo se po približno šest urni prehojeni poti od izhodišča končno prvič usedli. Po počitku smo se od koče po strmi poti (20 min) spustili do bencinske črpalke OMV na Ravbar komandi, kjer smo ob kavi čakali na Vojka, ki se je po dogovoru s taksistom odpeljal po kombi na izhodišče naše poti.

Primerno utrujeni in navdušeni nad prehojeno potjo v zimski idili, smo se odpeljali proti domu in se poslovili z mislimi na naslednji pohod.

Zvonka Rotar