PO ROBOVIH ČAVNA – 23.03.2019

V soboto, 23.marca se je 16 planincev Planinskega društva Hrastnik z vodnikom Vojkom udeležilo  planinskega izleta »Po robovih Čavna«.  S kombijem in dvema osebnima voziloma smo se peljali v smeri Ajdovščina – Lokavec – Predmeja in se pripeljali do približno 730 m nadmorske višine. Ves dan je bilo vreme jasno, brez oblačka s čudovito pomladno toplim soncem.

Čaven je greben nad Vipavsko dolino. Pogorje spada v južno obrobje Trnovskega gozda, ki ga zaznamuje izrazit dinarski značaj s številnimi kraškimi pojavi, kot so vrtače, škraplje in žlebiči, travnate in gozdne površine z golim kamenjem in skalovjem ter vegetacijskimi oblikami, ki kažejo na ostre vremenske razmere. Njegov najvišji vrh je Veliki Modrasovec (1353 m).

Naš cilj  je bil Mala gora – Kucelj – koča na Čavnu. Precejšen del poti je potekal ob robu borovega gozda, skoraj vodoravno po skalnatih poličkah ob pobočju s prekrasnim razgledom na Vipavsko dolino. Pod nami se je prikazal tudi objekt, ki kroti plaz nad Lokavcem, imenovan Slano jezero. Nekajkrat smo prečkali tudi melišče. Ta del poti je prekrasno speljan med borovci, mehki, z iglicami pokriti stezi in pomladnim cvetjem ter prekrasnim razgledom v dolino. Čez nekaj časa pa se je pričela pot strmo vzpenjati skozi gozd, zaradi česar smo tisti z manj kondicije tudi upočasnili korak. Zadihani in prijetno utrujeni smo prispeli k koči na Mali gori, planoti na pobočju Čavna,  na višini 1034 m. Čeprav je bila koča zaprta (v tem času je odprta le ob nedeljah), nam ni nič manjkalo. Iz nahrbtnikov smo potegnili svoje zaloge hrane in pijače in se ob toplem soncu in uživanju narave kar dobro okrepčali.

Pot smo nato nadaljevali čez travnato pobočje proti Kuclju, 1237 m visokem vrhu na obronkih Trnovskega gozda tik nad Vipavsko dolino, od koder se pogled odpira na Primorsko in morje v ozadju, na drugi strani pa se vidi Nanos, Trnovski gozd in nad njim del Julijskih Alp. Razgled je bil ob tako lepem, brez oblačka sončnem vremenu, popoln, ob katerem se zaveš vse lepote naše domovine. Ko smo se dodobra odpočili, smo nadaljevali pot proti koči Antona Bavčerja na Čavnu, na 1242 m nadmorske višine. Kočo so poimenovali po planincu in domoljubu Antonu Bavčerju iz Ajdovščine, ki so ga med vojno ustrelili kot talca v tržaški Rižani. Pri koči razgled zastirajo drevesa, z razgledne točke od koče oddaljene le slabih pet minut hoda pa se odpira veličasten pogled na Vipavsko dolino, Kras, morje in Furlansko nižino. Tudi tu smo si vzeli čas za dober počitek, pa tudi  lakoto in žejo smo potešili, najbolj pa smo uživali ob toplih sončnih žarkih.

Pot navzdol do avtomobilov je bila kar strma, nekateri pa smo že dodobra čutili utrujenost v nogah, vendar dobre volje vseeno ni zmanjkalo.

Za nami je bil čudovit dan, dobro izbrana pot, krasna narava in dobra družba, vse to nam bo za dolgo ostalo v spominu.

VREČAR Breda

« 1 of 2 »

Vrhovi nad Soriško planino – 02. 03. 2019

Upanje, da bi bilo vreme prvi vikend v marcu takšno kot zadnjih štirinajst dni v februarju, je bilo kar predrzno in preveč  všečno. Pa je bilo res prečudovito. Člani PD Hrastnik smo se namreč v soboto 02. marca podali  na pot po vrhovih Soriške planine. Namen smo imeli obiskati vrhove Možic, Slatnik in Lajnar,  kaj več pa smo se namenili odločiti na poti, ko bomo videli kakšne so snežne razmere.

Pot smo pričeli pri Litostrojski  koči na višini 1307 m. Sneg je bil precej trd zato smo si že tu nadeli dereze. Pot se je vila ob robu smučišča navzgor po gozdu. Hodili smo počasi in uživali v soncu. Vložili smo kar nekaj truda, da smo se dvignili do bivše kasarne ( danes je v  poletnem času  to ovčji stan) od koder pa  smo že opazovali kotanjast svet z manjšimi vrhovi v okolici.  Prvi cilj je bil Možic na višini  1602 m. Na samem vrhu stoji železni bunker. Tudi žig je bil dostopen. Najlepši pa so  bili širni pogledi;  na eni strani proti Triglavu, Debeli peči, Karavankah, Kamniškim Alpam, ter na drugi strani proti Ratitovcu, Poreznu, Črni prsti. Kakšni so bili naši občutki, vtisi na te poglede, je škoda izgubljati besed, bili so sami presežniki.

Že smo se ozirali proti naslednjemu vrhu, to je Lajnarju, vmes pa nas je pot peljala še na Slatnik, 1597 m visok vrh, ki se na eni strani dviguje nad  Baško grapo, na drugi pa proti Soriški planini. Pot je lepo speljana, poteka  po obronkih smučišča, nekaj časa navzdol, pa potem spet navzgor. Tako smo prispeli na Lajnar 1549 m, najvišja točka tega vrha je tudi vrh smučišča. Tu se nahaja zelo zanimiv steber, kot razglednik po oddaljenih hribih, kjer ti pogled v vsaki luknjici skozi steber, ponazori smer in ime hriba. Tudi na Lajnarju  se nahaja bunker z značilno črno  kovinsko kapico. Na splošno se  skoraj na  vseh vrhovih nad Soriško planino nahajajo objekti, ki spominjajo na  Rapalske mejo med obema vojnama. Na Lajnarju je prav tako na južni strani hriba stara utrdba, ki pa je zaradi naše usmerjenosti proti naslednjemu cilju Dravhu in zaradi snega,  niti opazili nismo. Sicer pa po vrhovih soriške planine poteka tudi tematska pot, od bunkerja do bunkerja, ki jo je pripravilo Turistično društvo Bohinjska Bistrica. Zanimivo bi bilo obiskati te vrhove poleti in si s svetilko ogledati podzemne hodnike in rove ter notranjost nekaterih bunkerjev. Morda izziv za plan društva za  kakšno drugo leto.

Dravh ali Travh (kot ga poimenujejo domačini) 1547 m je bil naš zadnji vrh, bil je resnično strm, vendar pa zelo kratek.

Spustili smo se po smučišču navzdol, in v Litostrojski koči zaključili naš prečudovit izlet.

 

Hrastnik, 03.03.2019

« 1 of 2 »

Zapisala: Antonija  Zupančič

Sveta Ana pri Ribnici in Slivnica nad Cerknico – 16. februar 2019

TRDINOV VRH na Gorjancih –  08.02.2019

Vreme ima velik vpliv na naše življenje in tudi na planirane izlete. Tako je slaba napoved preprečila izvedbo planiranega pohoda za soboto 2. februarja. Na sestanku v PD so se na hitro odločili, da se ta pohod izvede na kulturni praznik, v petek 8. februarja, ko naj bi bila vremenska napoved boljša.

In tako se nas je 12 pohodnikov odpeljalo proti Krškemu, Kostanjevici na Krki, skozi Šentjernej do urejenega parkirišča v naselju Gabrje (390 m n/v) v Občini Novo mesto. Tu je bilo naše izhodišče za pohod na Trdinov vrh (1178 m n/v), najvišji vrh Gorjancev. Gorjanci so najbolj znano in obiskano, z gozdom poraslo dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha. Po slemenu Gorjancev poteka državna meja s Hrvaško. To pokrajino je Slovencem približal pisatelj Janez Trdina v svojem delu Bajke in povesti o Gorjancih.

Lahka markirana pot nas je peljala skozi pretežno listnati gozd po položnih in po nekaterih precej strmih predelih do Planinskega doma pri Gospodični (828 m n/v). Ta stoji nekje na pol poti iz Gabrja do Trdinovega vrha, ob njem pa izvira bistra pomlajevalna studenčnica Gospodična. Po kratkem postanku v domu, smo se povzpeli po strmi poti na Trdinov vrh, kjer je poleg televizijskega pretvornika visokega 90 m,  razvalin cerkve sv. Jere in razvalin cerkve sv. Elije tudi razgledna ploščad.

Prepoteni od hoje smo prišli na vrh, kjer pa zaradi oblačnosti nismo bili deležni lepih razgledov. Zadovoljstvo po doseženem cilju nam je kljub temu ostalo. Sledil je zopet kratek postanek in nadaljevanje poti po zasneženem grebenu Gospodične prodi Domu pri Miklavžu (964 m n/v). Tu nas je v prekrasnem okolju celo za kratek čas obsijalo sonce.

Pot smo zaokrožili pri Planinskem domu pri Gospodični, eni najlepših planinskih koč v Sloveniji, ki je bila polna rekreativnih pohodnikov in 35 tekačev, ki so se udeležili 15. tradicionalnega prazničnega teka v spomin na Vojka Mrharja. Ker pa vemo, da prazna vreča ne stoji pokonci, smo se okrepčali z odlično pripravljenimi jedmi na žlico, kar se v planinah tudi spodobi. Zadovoljni smo zapustili prijeten ambient in se spustili po blatni drsalnici do naših jeklenih konjičkov v Gabrje.

S prehojeno potjo  15 km, smo premagali 830 višinskih metrov, v času dobrih 7 ur z vsemi postanki, ki so trajali  2,30 ure in poskrbeli za naše telo, da se ubrani pred virusom gripe, ki je trenutno na pohodu.

Zvonka Rotar

« 1 of 2 »

Slovenska vas – Sveta trojica – Pečna reber – Postojna – 19.01.2019

Začela se je nova sezona planinskih pohodov in srečanj. Tretji pohod po planu PD Hrastnik za leto 2019 je bil dne 19. jan. 2019 na SVETO TROJICO – POČEK – P0STOJNA.

Dan pred pohodom nas je vreme obdarilo z rahlo snežno odejo. Na dan pohoda pa je bilo napovedano oblačno in megleno vreme, kar pa nam ni pokvarilo dobrega razpoloženja.

Sedem planincev se nas je ob 7.00 uri odpeljalo s kombijem v Slovensko vas pri Pivki (n/v 566 m),  kjer je bilo pri EKO muzeju Pivških presihajočih jezer naše izhodišče. Od tu nas je pot vodila ob obrobju Petelinjega presihajočega jezera, ki je trenutno brez vode. Na Pivškem nastane ob visokih vodah 17 presihajočih jezer izmed katerih je Petelinje jezero drugo največje. V njem je voda v povprečju pol leta. Od tu smo nadaljevali pot proti  Sveti Trojici.

Pot ni zahtevna, je dobro označena in se vzpenja v senci borovega in bukovega gozda skoraj do vrha, ki pa ni poraščen. Višje ko smo se  vzpenjali, več je bilo suhega snega,  na nekaterih predelih kamor ga je napihal veter, skoraj do kolen. Veje borovcev so bile upognjene pod težo novo zapadlega snega, ki so na večih mestih zastirale pot. Veter je poskrbel, da so se oblaki oddaljevali, tako da so nas po poti precej časa božali in greli sončni žarki.  Po dveh urah in pol hoje do cerkve na Sveti Trojici (n/v 1106 m) je bil naš trud poplačan s čudovitim razgledom po celotni Pivški kotlini in bližnjih vrhovih Snežnika, Nanosa, Vremščice, Planinske gore, ob jasnem vremenu pa sega pogled vse do Jadranskega morja.

Ker je na vrhu močno pihalo, smo v zavetju cerkve na hitro pojedli malico iz nahrbtnikov, se pogreli s toplim čajem in nadaljevali pot mimo vojaškega poligona  Poček do koče Mladika (n/v 733 m ) na Pečni rebri nad Postojno. Preden smo prišli do koče, smo se ozrli nazaj proti Sveti Trojici, ki se je v daljavi kazala z belo kapo. Nismo mogli verjeti, kakšno pot smo v slabih treh urah prehodili  po zasneženi pokrajini, kjer smo gazili po celem snegu, iskali markacije in kjer so nas moški z uspešno uporabo zemljevidov,  dobro orientacijo ter s polno mero humorja in vedrega razpoloženja pripeljali na cilj.  Na tem področju je zaradi vojaškega območja planinska pot opuščena.

V koči Mladika,  pod katero leži Postojna in je prelep razgled nad Pivško in Postojnsko kotlino ter bližnjimi vrhovi, smo se po približno šest urni prehojeni poti od izhodišča končno prvič usedli. Po počitku smo se od koče po strmi poti (20 min) spustili do bencinske črpalke OMV na Ravbar komandi, kjer smo ob kavi čakali na Vojka, ki se je po dogovoru s taksistom odpeljal po kombi na izhodišče naše poti.

Primerno utrujeni in navdušeni nad prehojeno potjo v zimski idili, smo se odpeljali proti domu in se poslovili z mislimi na naslednji pohod.

Zvonka Rotar