Vrhovi nad Soriško planino – 02. 03. 2019

Upanje, da bi bilo vreme prvi vikend v marcu takšno kot zadnjih štirinajst dni v februarju, je bilo kar predrzno in preveč  všečno. Pa je bilo res prečudovito. Člani PD Hrastnik smo se namreč v soboto 02. marca podali  na pot po vrhovih Soriške planine. Namen smo imeli obiskati vrhove Možic, Slatnik in Lajnar,  kaj več pa smo se namenili odločiti na poti, ko bomo videli kakšne so snežne razmere.

Pot smo pričeli pri Litostrojski  koči na višini 1307 m. Sneg je bil precej trd zato smo si že tu nadeli dereze. Pot se je vila ob robu smučišča navzgor po gozdu. Hodili smo počasi in uživali v soncu. Vložili smo kar nekaj truda, da smo se dvignili do bivše kasarne ( danes je v  poletnem času  to ovčji stan) od koder pa  smo že opazovali kotanjast svet z manjšimi vrhovi v okolici.  Prvi cilj je bil Možic na višini  1602 m. Na samem vrhu stoji železni bunker. Tudi žig je bil dostopen. Najlepši pa so  bili širni pogledi;  na eni strani proti Triglavu, Debeli peči, Karavankah, Kamniškim Alpam, ter na drugi strani proti Ratitovcu, Poreznu, Črni prsti. Kakšni so bili naši občutki, vtisi na te poglede, je škoda izgubljati besed, bili so sami presežniki.

Že smo se ozirali proti naslednjemu vrhu, to je Lajnarju, vmes pa nas je pot peljala še na Slatnik, 1597 m visok vrh, ki se na eni strani dviguje nad  Baško grapo, na drugi pa proti Soriški planini. Pot je lepo speljana, poteka  po obronkih smučišča, nekaj časa navzdol, pa potem spet navzgor. Tako smo prispeli na Lajnar 1549 m, najvišja točka tega vrha je tudi vrh smučišča. Tu se nahaja zelo zanimiv steber, kot razglednik po oddaljenih hribih, kjer ti pogled v vsaki luknjici skozi steber, ponazori smer in ime hriba. Tudi na Lajnarju  se nahaja bunker z značilno črno  kovinsko kapico. Na splošno se  skoraj na  vseh vrhovih nad Soriško planino nahajajo objekti, ki spominjajo na  Rapalske mejo med obema vojnama. Na Lajnarju je prav tako na južni strani hriba stara utrdba, ki pa je zaradi naše usmerjenosti proti naslednjemu cilju Dravhu in zaradi snega,  niti opazili nismo. Sicer pa po vrhovih soriške planine poteka tudi tematska pot, od bunkerja do bunkerja, ki jo je pripravilo Turistično društvo Bohinjska Bistrica. Zanimivo bi bilo obiskati te vrhove poleti in si s svetilko ogledati podzemne hodnike in rove ter notranjost nekaterih bunkerjev. Morda izziv za plan društva za  kakšno drugo leto.

Dravh ali Travh (kot ga poimenujejo domačini) 1547 m je bil naš zadnji vrh, bil je resnično strm, vendar pa zelo kratek.

Spustili smo se po smučišču navzdol, in v Litostrojski koči zaključili naš prečudovit izlet.

 

Hrastnik, 03.03.2019

« 1 of 2 »

Zapisala: Antonija  Zupančič

Sveta Ana pri Ribnici in Slivnica nad Cerknico – 16. februar 2019

TRDINOV VRH na Gorjancih –  08.02.2019

Vreme ima velik vpliv na naše življenje in tudi na planirane izlete. Tako je slaba napoved preprečila izvedbo planiranega pohoda za soboto 2. februarja. Na sestanku v PD so se na hitro odločili, da se ta pohod izvede na kulturni praznik, v petek 8. februarja, ko naj bi bila vremenska napoved boljša.

In tako se nas je 12 pohodnikov odpeljalo proti Krškemu, Kostanjevici na Krki, skozi Šentjernej do urejenega parkirišča v naselju Gabrje (390 m n/v) v Občini Novo mesto. Tu je bilo naše izhodišče za pohod na Trdinov vrh (1178 m n/v), najvišji vrh Gorjancev. Gorjanci so najbolj znano in obiskano, z gozdom poraslo dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha. Po slemenu Gorjancev poteka državna meja s Hrvaško. To pokrajino je Slovencem približal pisatelj Janez Trdina v svojem delu Bajke in povesti o Gorjancih.

Lahka markirana pot nas je peljala skozi pretežno listnati gozd po položnih in po nekaterih precej strmih predelih do Planinskega doma pri Gospodični (828 m n/v). Ta stoji nekje na pol poti iz Gabrja do Trdinovega vrha, ob njem pa izvira bistra pomlajevalna studenčnica Gospodična. Po kratkem postanku v domu, smo se povzpeli po strmi poti na Trdinov vrh, kjer je poleg televizijskega pretvornika visokega 90 m,  razvalin cerkve sv. Jere in razvalin cerkve sv. Elije tudi razgledna ploščad.

Prepoteni od hoje smo prišli na vrh, kjer pa zaradi oblačnosti nismo bili deležni lepih razgledov. Zadovoljstvo po doseženem cilju nam je kljub temu ostalo. Sledil je zopet kratek postanek in nadaljevanje poti po zasneženem grebenu Gospodične prodi Domu pri Miklavžu (964 m n/v). Tu nas je v prekrasnem okolju celo za kratek čas obsijalo sonce.

Pot smo zaokrožili pri Planinskem domu pri Gospodični, eni najlepših planinskih koč v Sloveniji, ki je bila polna rekreativnih pohodnikov in 35 tekačev, ki so se udeležili 15. tradicionalnega prazničnega teka v spomin na Vojka Mrharja. Ker pa vemo, da prazna vreča ne stoji pokonci, smo se okrepčali z odlično pripravljenimi jedmi na žlico, kar se v planinah tudi spodobi. Zadovoljni smo zapustili prijeten ambient in se spustili po blatni drsalnici do naših jeklenih konjičkov v Gabrje.

S prehojeno potjo  15 km, smo premagali 830 višinskih metrov, v času dobrih 7 ur z vsemi postanki, ki so trajali  2,30 ure in poskrbeli za naše telo, da se ubrani pred virusom gripe, ki je trenutno na pohodu.

Zvonka Rotar

« 1 of 2 »

Slovenska vas – Sveta trojica – Pečna reber – Postojna – 19.01.2019

Začela se je nova sezona planinskih pohodov in srečanj. Tretji pohod po planu PD Hrastnik za leto 2019 je bil dne 19. jan. 2019 na SVETO TROJICO – POČEK – P0STOJNA.

Dan pred pohodom nas je vreme obdarilo z rahlo snežno odejo. Na dan pohoda pa je bilo napovedano oblačno in megleno vreme, kar pa nam ni pokvarilo dobrega razpoloženja.

Sedem planincev se nas je ob 7.00 uri odpeljalo s kombijem v Slovensko vas pri Pivki (n/v 566 m),  kjer je bilo pri EKO muzeju Pivških presihajočih jezer naše izhodišče. Od tu nas je pot vodila ob obrobju Petelinjega presihajočega jezera, ki je trenutno brez vode. Na Pivškem nastane ob visokih vodah 17 presihajočih jezer izmed katerih je Petelinje jezero drugo največje. V njem je voda v povprečju pol leta. Od tu smo nadaljevali pot proti  Sveti Trojici.

Pot ni zahtevna, je dobro označena in se vzpenja v senci borovega in bukovega gozda skoraj do vrha, ki pa ni poraščen. Višje ko smo se  vzpenjali, več je bilo suhega snega,  na nekaterih predelih kamor ga je napihal veter, skoraj do kolen. Veje borovcev so bile upognjene pod težo novo zapadlega snega, ki so na večih mestih zastirale pot. Veter je poskrbel, da so se oblaki oddaljevali, tako da so nas po poti precej časa božali in greli sončni žarki.  Po dveh urah in pol hoje do cerkve na Sveti Trojici (n/v 1106 m) je bil naš trud poplačan s čudovitim razgledom po celotni Pivški kotlini in bližnjih vrhovih Snežnika, Nanosa, Vremščice, Planinske gore, ob jasnem vremenu pa sega pogled vse do Jadranskega morja.

Ker je na vrhu močno pihalo, smo v zavetju cerkve na hitro pojedli malico iz nahrbtnikov, se pogreli s toplim čajem in nadaljevali pot mimo vojaškega poligona  Poček do koče Mladika (n/v 733 m ) na Pečni rebri nad Postojno. Preden smo prišli do koče, smo se ozrli nazaj proti Sveti Trojici, ki se je v daljavi kazala z belo kapo. Nismo mogli verjeti, kakšno pot smo v slabih treh urah prehodili  po zasneženi pokrajini, kjer smo gazili po celem snegu, iskali markacije in kjer so nas moški z uspešno uporabo zemljevidov,  dobro orientacijo ter s polno mero humorja in vedrega razpoloženja pripeljali na cilj.  Na tem področju je zaradi vojaškega območja planinska pot opuščena.

V koči Mladika,  pod katero leži Postojna in je prelep razgled nad Pivško in Postojnsko kotlino ter bližnjimi vrhovi, smo se po približno šest urni prehojeni poti od izhodišča končno prvič usedli. Po počitku smo se od koče po strmi poti (20 min) spustili do bencinske črpalke OMV na Ravbar komandi, kjer smo ob kavi čakali na Vojka, ki se je po dogovoru s taksistom odpeljal po kombi na izhodišče naše poti.

Primerno utrujeni in navdušeni nad prehojeno potjo v zimski idili, smo se odpeljali proti domu in se poslovili z mislimi na naslednji pohod.

Zvonka Rotar

Svetina in Celjska koča – 22.12.2018

18. pohod po Vertovčevih poteh

V nedeljo, 18. novembra je potekal 18. pohod po Vertovčevih poteh, kjer je delal in živel Matija Vertovec, duhovnik ki je prvi pisal o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu. Pisal je tudi o zgodovini, uporabni kemiji in še o čem. Izdal je tudi več knjig.
Iz Zasavja je že tretjič odpeljal avtobus proti Ajdovščini ob pol petih zjutraj s pohodniki iz Zagorja in s hrastniškimi planinci.
Pot se začne pod mogočnim hrastom pred vasjo Ustje, kjer se pohod tudi zaključi. Vodi po vaseh, travnikih, mimo vinogradov, polj in po gozdovih. Je krožna pot, dolga 4 do 5 pa tudi lahko več ur. Odvisno od tega, koliko se ustavljamo ob številnih stojnicah, kjer so na voljo domače dobrote po zmerni ceni – od sendvičev s pršutom, zaseko, domačim žganjem z zelišči, razne vrste vina … in seveda kakiji, ki jih je bilo mogoče videti ponekod še na drevesih. Zanimivo je bilo opazovati otroke, ki so prodajali ob stojnicah in postregli z vsemi podatki, kar se tiče sorte vina, medu, raznih likerjev, domačega peciva, ki ga imenujejo biškoti in podobnih dobrot. Ponekod so stali v ozadju starejši, večinoma pa ne. Zgodaj je treba začeti!
Če smo na začetku navajali ure, ki jih porabimo za pohod, povejmo še za kilometre, ki jih na raznih vabilih nismo našli. Pohodniki, ki so pot prehodili večkrat, pa ocenjujejo, da je okoli 18 do 20 kilometrov. Kar dober zalogaj za tiste, ki si ne nabiramo dnevne kondicije s hojo. Za večino pa ne predstavlja težav, saj pride vsako leto okoli 5000 ljubiteljev te rekreacije. Temperature so bile še vedno nad ničlo, ponekod pa je pihala burja, na kar smo bili ustrezno pripravljeni. »Kakšna burja?« so komentirali prebivalci Vipavske doline. »Le pihljalo je malo …!«
Na zaključku  pričaka obiskovalce tega konca Slovenije v Ustju vsako leto bogato obložena kmečka tržnica. Dobrote, ki jih ne dobimo na vsakem koraku: vrhunski ovčji sir, platoji kakijev, posušenih kakijev, čebula, česen, razne vrste medu, razne vrste vin, pecivo – vse po ugodnih cenah. Vsi pridelki so seveda domače pridelave.

Fanči Moljk

« 2 of 2 »