DAN SLOVENSKEGA ŠPORTA; 23.09.2020

Da smo Slovenci športni narod je vsem jasno. Prav zaradi tega je Državni zbor potrdil dan slovenskega športa kot nov državni praznik, ki ga bomo praznovali 23. septembra. Poslanci so prepričani, da si šport v Sloveniji zasluži svoj praznik, ne le zaradi izjemnih dosežkov naših vrhunskih športnikov, ampak tudi zaradi pomembnega vpliva in koristi športa, ki ga ima ta na vsakega izmed nas.

Športna zveza Hrastnik je sprejela odločitev, da ta praznik, ki ga letos praznujemo prvič, društva obelodanimo z nekaterimi športnimi aktivnostmi, ki so naša osnovna dejavnost.

Tako smo planinci PD Hrastnik skupaj z ŠZ in TIC Hrastnik organizirali pohod po obronkih Hrastnika. Na ta nov praznični dan smo se pohodniki zbrali na tržnici, kjer nas je sprejela  in pozdravila predstavnica TIC Hrastnik. Pot nas je vodila čez Lopato, na Ojstro, Plesko, ter naprej do Retja. Predstavnica TIC Hrastnik se je tudi udeležila pohoda in nam je  na določenih točkah povedala nekaj  o zgodovini posameznih predelov, ki smo jih obiskali.  Pred cerkvico v Retju smo naredili skupinsko sliko, saj  je bilo vreme in pogled na cerkev res enkratno.  Pot smo nadaljevali do nasipa saj, kjer ima Konjeniško društvo Trbovlje svoje prostore in zgledno urejene spremljevalne objekte (menaže, konjušnice …). Tu smo si poleg konjev (šest lastniških in sedem društvenih) ogledali tudi orle v kletkah, last navdušenca in ljubitelja orlov, ki ima v svoji zbirki tudi redkega ameriškega beloglavega orla. Res zanimive stvari v okolici Hrastnika za katere pa vemo premalo. Po zanimivem ogledu in kratkem počitku za pijačo, ki jo je častila ŠZ Hrastnik, smo pot nadaljevali po nasipanih sajah, ter  po gozdu in obronkih gozda prispeli v Prapretno. Od tu je vsak nadaljeval v svojo smer.

Pohoda se je udeležilo 14 pohodnikov, za prvič kar zadovoljivo, predvsem zaradi dejstva da je bil pohod organiziran in speljan na hitro.

Smo si pa obljubili, da na dan slovenskega športa, v bodoče skupaj organiziramo tradicionalni pohod, saj smo poleg telesne dejavnosti imeli priliko spoznati tudi druge dejavnosti in zanimivosti v okolici Hrastnika.

Slovenski šport je fenomen. Zato si zasluži posebno mesto, zasluži si svoj praznik«.

Sedaj ga imamo in upamo da tako tudi ostane v bodoče.

 

Zvonka ZUPANČIČ

Jalovec, 18. in 19. 9. 2020

JALOVEC, ni kdorkoli, je KRALJ GORA, je šesta najvišja gora v Sloveniji /2645 m.nv./. Strmo se spušča proti trem alpskim dolinam: Loški Koritnici, Tamarju in Zadnji Trenti. Z njega je en najlepših razgledov na najvišje vrhove Julijskih Alpah. Vreden vsega spoštovanja in občudovanja.

Letošnje leto je v celoti nekaj posebnega. Z vsem tem cirkusom okrog Covida, ki nam je dodobra spremenil življenje, je posledično prišlo tudi do zmanjšanega udejstvovanja na različnih družabnih področjih. Tako smo tudi v našem PD Hrastnik v letošnjem letu opravili bistveno manj pohodov, kot jih je bilo načrtovanih. A ne damo se,  prišel je tudi naš čas, tako da smo zastavljen plan za pohod na Jalovec, časovno in v celoti izpeljali.

Kar 21 se nas je prijavilo za pohod in potrebna je bila logistika za sam prevoz. En kombi in trije osebni avtomobili so se v petek dopoldan odpeljali proti Gorenjski in še naprej do Zadnje Trente. Mimo markantnega kipa Julijusa Kugya, ki strmi proti naši načrtovani gori, proti Jalovcu.  Botanik J. Kugy je zelo rad zahajal v naše kraje, posebej v Julijske Alpe, kjer je iskal Scabioso Trento /Trentarski grintovec/. O naših gorah in o ljudeh je pisal v posebej spoštljivem jeziku. V spomin nanj se pri nas  imenuje tudi kar nekaj plezalnih smeri, učnih poti, znana je Kugiyeva polica na vrhu severne triglavske stene.

Pri Izviru Soče smo naredili krajši postanek, nato pa se odpeljali do parkirišča v Zadnji Trenti. Tu si oprtamo težke /beri pretežke/ nahrbtnike in zagrizli smo v strmino pred nami. Hitro smo pridobivali na višini, posledično pa nam je postajalo vse bolj toplo. Eden ali dva počitka v gozdu, potem pa se končno pokažejo prvi pogledi na naše prekrasne vršace in gozd pustimo za seboj.  Pred nami se vije raznolika pokrajina skal, redkih ruševcev in nekaj macesnov, ki že počasi spreminjajo svojo barvo. Tudi posamične rožice še vedno vztrajajo in bijejo bitko s časom. Razveselimo se prav vsakega posamičnega cvetka, ob tem pa razmišljamo, kako je tukaj lepo, ko se cvetje postavi na ogled v vsej svoji veličini in barvitosti. Nad nami v daljavi je že viden naš današnji cilj, Zavetišče pod Špičkom, a v resnici je pot do tja še kar dolgotrajna in zaradi vročine kar utrujajoča. Počasi oddelamo tudi to pot in že smo pred zavetiščem.  Kočo smo imeli v celoti rezervirano zase, le en starejši tuj par, je prenočil v jedilnici na klopeh. Kočo ima v opravljanju PD Jesenice. Skozi leta so jo morali večkrat prenoviti, tako da ima sedaj 20 skupnih ležišč in celo zimsko sobo za 6 oseb. Predvsem pa šteje prijazno osebje, ki nam je na vsakem koraku na voljo.

Ker je bilo do teme še dovolj časa, se zbere glavnina pohodnikov, ki se odpravi osvojiti še markantnega osamelca za kočo, 2192 m visok Špiček.

Jaz pa uživam v prelepih razgledih, ki se vijejo pred menoj, od vzhoda do zahoda. Z vso pravico je to lokacija, ki se šteje za eno od najveličastnejših pogledov po naših vršacih. Občudujem in globoko razmišljam. Sem dorasla za to zahtevno pot, zmorem ta vzpon ali ne? V glavi se mi podijo najrazličnejše misli in odločitev je težka.

»Ne predajte se strahu. Če to storite, boste izgubili vez s srcem« /P.Coelho/

Večer je postal hladen, mi pa utrujeni. Že v zgodnjih večernih urah popadamo po posteljah /kot kakšne kure je pripomnil nekdo/. Mlajši del naših pohodnikov pa se je zadržal še ob klepetu, nas »tastare« pa kar kmalu zaziblje spanec.

Zbudimo se v novo, hladnejše jutro in ta dan naj bi osvojili Jalovec, kralja gora. Z zajtrkom se napolnimo z energijo in potrebnimi minerali, razbremenimo naše težke nahrbtnike in že smo na današnji poti. Najprej je potrebno prečiti malo večje melišče, potem pa strmo v skalovje, ki ga kar ni in ni konca. Na poti je kar nekaj jeklenic, stop in klinov, vse kot pripomoček in varovalo pri plezariji. Če se samo spomnim kako sem se jih bala v začetku mojega planinarjenja, zdaj pa komaj čakam nanje, saj vem da so mi v veliko pomoč. In na tej poti bi jaz z velikim veseljem dodala še več takih pomagal in tako nebi bila večji del plezarije na vseh štirih. Razgibana pot, ki  gre le navzgor, nekje malo lažje, ponekod pa zelo zahtevna z zelo izpostavljenimi predeli. V vseh opisih je okarakterizirana kot zelo zahtevna označena pot in niti slučajno ni bila enostavna. In že smo na samem grebenu, kjer mi je vedno najhuje, saj je v meni še vedno prisotna vrtoglavica in strah. Ozka stezica, levo in desno pa odsekano, prepadno. Počasi, korak za korakom in prilezemo na sam vrh, kjer je še komaj kak prazen prostor. Veliko pohodnikov, ki uživajo v prekrasnem ambientu je tu, jaz pa srečna, zelo srečna, ko te preplavijo najrazličnejši občutki, ko enostavno ne veš, ali bi jokal ali bi se smejal? Noro je tole in skoraj ni ubesedljivo.  Jaz stojim na Jalovcu,  s soncem obsijanem,  gori ki se mi je zdela nedosegljiva, pod menoj pa morje meglic iz njih pa štrlijo najvišje gore okrog nas. Občutek, kot, da stojim na  sami strehi sveta in važen je samo ta trenutek. Zasluženo nosi ime Kralj gora.

»Če na vsak dan gledate enako, vas lahko ta zaslepi.

Vsak dan je drugačen, vsak dan prinese nek nov čudež.

Potrebno je samo, da ste pozorni na čudeže« /P. Coelho

Za uspešno opravljeno pot je seveda najpomembnejše, da se na izhodišče vrnemo zdravi in srečni. Tako je pred nami še zelo važna pot nazaj v dolino, zame še težja kot sam vzpon. Najhujši so mi predeli kjer je pod nogami veliko drobirja, kjer izgubim občutek varnosti. Zelo hvaležna sem mojima sotrpinoma Blanki in Matjažu,  kasneje še Vojkotu, ki spremljajo vsak moj korak in mi dajejo napotke. Počasi je šlo, a pravijo da se tudi tako daleč pride. Srečno smo se  vrnili do zavetišča, kjer so nas pričakali naši pohodniki, ki so bili dosti hitrejši od nas /mene/. Srečnih obrazov, veliko veselje, saj je za nami res velik podvig. Najrajši bi ostali kar tu, tu v tako lepem ambientu, sredi gora, ko je pred teboj cel niz naših najvišjih in najlepših gora, gora ki nas kar kličejo na svoje vrhove.

Seveda se že kujejo novi načrti, novi podvigi. Z nasmehom in z novo posebno izkušnjo se veselo vračamo nazaj v dolino, nazaj v realni svet, svet kjer je veliko prispodob s hojo po hribih. Življenje nam z ničemer ne prizanaša. Nosi nas zdaj sem, zdaj tja, enkrat se vzpenjamo, pa padamo, se veselimo in jočemo …  Nikjer, prav nikjer ne moremo biti prepričani, da bo lahko, da bo šlo tako kot si želimo, vedno znova nas doletijo presenečenja, taka in drugačna. Upajmo, da nam bodo bogovi naklonjeni in da nam naklonijo čim manj takih presenečenj. Želimo si poti, s čim manj ovir in presenečenj na poti. Poti brez bolečin in veliko veselja in sreče.

Ta vzpon na Jalovec je bil presežek marsikoga med nami,  pred nami pa se odpirajo novi izzivi, nove poti. Z mislimi, ki so globoko v nas in so zabeležene na kar nekaj skalah po naših gorah.

HODI V PLANINE, DOKLER JE ŠE ČAS,                                                      IRENA ZDOVC

KER PRIŠEL  BO ČAS,

KO NE BO VEČ ČAS.

IN KMALU BO TA ČAS!

« 1 of 2 »

Mrzla gora

VOGEL 1923 m – 15. avgust 2020

Debeli vrh nad planino v Lazu – Fužinske planine

Pa smo ga dočakali. Prvi izlet v visokogorje v letošnjem letu, katerega je zaznamoval izbruh virusa COVID 19 in zaradi katerega so odpadle številne aktivnosti in izleti po programu PD. Dne 18.7.2020, se nas je 16 ljubiteljev gora, odpravilo na Debeli vrh (2390 m) nad planino v Lazu v Fužinskih planinah nad Bohinjem.

Ker je rana ura zlata ura, kar še zlasti velja za obisk gora, smo se odpravili iz Hrastnika ob 4.00 uri zjutraj. Do planine Blato (1147 m) smo se pripeljali še pravočasno, da smo dovolj blizu našega izhodišča parkirali avtomobile. Nahrbtnik na rame, palice v roke, nasmeh na obrazu in pot pod noge. V sveže jutro proti planini v Lazu nas tokrat vodi vodnica pripravnica Blanka iz Trbovelj. Za spremembo je bil naš vodnik Vojko na koncu četice pohodnikov. Lahka označena pot med krošnjami dreves se ponekod strmo, ponekod pa zmerno vzpenja proti planini v Lazu, pred katero pa se začne spuščati. Prispemo na planino v Lazu (1560 m), ki leži v kotlini obdani z dvatisočaki (Ogradi, Debeli vrh, Vogli, Slatna, Kreda). Pri pastirski kočici naredimo kratek postanek, da se okrepčamo in naberemo moči za pot proti našemu cilju,  kralju Fužinskih planin, na katerega se ozirajo naše oči. Pot nadaljujemo iz travnate planine v smrekov gozd, višje se macesni mešajo z ruševjem. Sčasoma se macesni umaknejo, pot postane bolj strma in gruščnata. Pridemo na Lazovški preval (1966 m), od tu pa v levo po zahtevnem brezpotju. Vzpon je strm, kjer ni skal je pot lepo vidna, na skalnatem predelu pa nam pot kažejo možiclji. Previdno in počasi pridemo na predvrh Debelega vrha. Tik pod Debelim vrhom je tesna škrbina, kjer je potrebna velika zbranost zaradi izpostavljenosti in strmini, zato se je samo nekaj pohodnikov odločilo za pot do vrha. Ostali smo se namestili na širokem slemenu, malicali, fotografirali in občudovali Triglav s sosednjimi vrhovi. Obujali smo spomine na prehojene vrhove in na tiste, ki še čakajo na nas. Po uspešni vrnitvi naših gamsov, se je bilo potrebno vrniti na planino v Lazu, kajti priganjali so nas oblaki nad nami, ki so bili ta dan precejšen del poti naši spremljevalci. Za sestop z vrha smo izbrali drugo krajšo in lažjo pot do Lazovškega prevala kar se je izkazalo kot pametna odločitev. Po sestopu na preval je pričelo rahlo deževati. Potrebno je bilo veliko previdnosti, da smo po spolzkih in blatnih tleh prišli varno na Planino v Lazu. Zopet postanek, ogled sirarne, muzeja in pogovor z lastnikom goveda in prašičev, ki edini pase na tej planini. Devetletni fantič nam je zavzeto pokazal sirarno in povedal, da izdelujejo albuminsko skuto, maslo in sir, katerega smo nekateri tudi kupili.  Na planino Blato smo se vrnili mimo Planine pri jezeru (1453 m), kjer je bil zopet postanek.

Polni lepih vtisov, ob pogledu na naše prelepe gore, gorsko rastlinstvo, cvetlične aranžmaje med kamenjem, se vračamo domov z željo, da nam kmalu spet uspe doživeti te lepote.

Zvonka Rotar

Pohod na Travno goro, Kalični vrh in Kamen grič

Tokratna pot nas je vodila po sredogorju, na Travna goro, Kalični vrh in Kamen grič, blizu Ribnice ali Sodražice ali Nove Štifte, kakor za koga, v naši prelepi Sloveniji.

Ob šestih smo bili dogovorjeni na tržnici, s kombijem in osebnim avtom smo jo mahnili proti Novi Štifti kjer je naše izhodišče za »naskok« na Travno goro, Kalični vrh, Kamen grič in še kakšno vzpetino vmes. Bojan S. je v Ljubljani pobral še našega prijatelja in člana našega društva Bojana G. Za boljšo cirkulacijo krvi po žilah smo se med vožnjo, za pol urice ustavili tudi v bifeju grad Turjak v Turjaku in popili jutranjo kavico, še slabe pol urce vožnje in že smo bili na parkirišču na Novi Štifti, tam, kjer imajo motoristi vsakoletno žegnanje motorjev, v prečudovitem okolju gozdov in dišečih travnikov.

Nahrbtnike na rame, palice v roke in pot pod noge, pa smo jo mahnili proti našemu prvemu cilju – Travni gori. Za začetek kakšnih petnajst minut po cesti potem pa desno navkreber na  gozdno pot, med mogočna drevesa katera so nam dajala zavetje in hlad pred žgočim soncem skozi celo naše potepanje.

Našo malo četico pohodnikov je vodil Vojko, naš vodič in skrbni načrtovalec celodnevnega potepanja. Njegov korak je tokrat v predstavi  sprehajalnega tempa, kar mi zelo odgovarja, tako, da smo skoraj vsi uživali v hoji in glasnem pomenkovanju. Glasno govorjenje v gozdu prav pride zaradi morebitnih gozdnih stanovalcev in nezaželjenih srečanj. Po urci hoje smo prišli do našega prvega cilja, to je koča na Travni gori, zelo lep objekt, na žalost zaprt in prepuščen usodi časa. Po krajšem postanku in ogledu smo jo mahnili naprej, normalno spet po gozdnih poteh, do našega naslednjega cilja to je Kalični vrh 1117 m. Gozd, gozd, in še enkrat gozd, mogočna drevesa iglavcev in listavcev so nas spremljala celotno pot, za popestritev smo na delu poti, na gozdni jasi, kjer je sonce neusmiljeno žgalo, nabrali dišeče in slastne gozdne jagode, potem pa navkreber po brezpotju do Kaličnega vrha. Kratek postanek za pitje in vezanje duš in naprej do koče na Kamen griču. Hoja v prečudoviti naravi, v objemu gozdov, prečudovitih cvetočih  travnikov in gozdnih jas ter ptičjim petjem te sprosti tako, da pozabiš na čas in napor in že smo bili pri koči na Kamen griču. Zelo prijetna, ne preveč velika planinska koča, ki je v lasti PD Loški potok. Koča trenutno še ni odprta smo pa imeli srečo, da nas je postregel s pijačo delavec, član PD Loški potok, ki je opravljal vzdrževalna dela na koči.  Lokacija koče je na lepi razgledni točki saj ob dobri vidljivost vidiš do Triglava, Snežnik in Risnjak pa sta na dosegu roke. Tu smo si za počitek privoščili kar debelo uro počitka, potem pa še skupinsko fotografiranje in smo jo mahnili nazaj v dolino. Na izhodišče smo prišli ob pol štirih, prezračili  smo razgrete avtomobile, natovorili »rugazake« in utrujene noge, ter se zapeljali še do Bloškega jezera. Dobro urco smo uživali ob pitju osvežilnih pijač, čvekanju ter opazovanju počitniškega direndaja mnogoterih obiskovalcev jezera.

Med vožnjo proti domu smo se ponovno ustavili v piceriji Turjaški grad v Turjaku, kjer smo si »dofilali« baterije s hrano in pijačo. Vsega lepega je enkrat konec, tudi tokrat je bilo tako, domov v Hrastnik smo se pripeljali ob dvajseti uri pa še malo, z lepimi vtisi smo se poslovili in ugotovili , da SMO SE IMELI FAJN.

 

Zapisal:  Dušan ROTAR,   Brdce 29.06.2020

« 1 of 2 »

Pohod na Kum, malo drugače

Ko so minili najhujši tedni  naše svetovne zdravstvene more, smo se  planinci PD Hrastnik odločili, da se podamo v gore, nekam kjer ne bomo rabili avtobusnega prevoza, nekam v bližini našega doma. Padla je ideja, gremo na Kum, gor čez Čebulovo dolino, sestop čez Škrartovo dolino, z ”cicko” čez Savo, ter proti Zidanemu mostu. Zbralo se nas je sedem pohodnikov in v soboto 13. junija smo se podali na pot. Pri trboveljskem mostu smo se podali v gozd. Pot je kljub strmini lepo speljana in po slabi uri smo že bili na prvem travniku Čebulove doline. Opazovali smo nepokošene trave polne prečudovitega cvetja, ki ga nekateri že dolgo nismo videli. Poskušali smo se spomniti njihovih imen  in pot je bila precej lažja. V zraku je dišalo po cvetočem bezgu in jutranje sonce je naredilo dan, kot smo si ga samo želeli. Res lepa narava in najbrž premalo obiskana v teh domačih zaselkih.

Ko smo stopili iz gozda na cesto, kakšne pol ure pod vrhom Kuma, je našo idilo zmotilo hrumenje. Prvo niti nismo razumeli kaj to pomeni, pa so se kmalu pojavili motoristi. Eden, dva, trije, nismo jih utegnili vseh prešteti. Šele pri domu na Kumu smo ugotovili,  da jih je sigurno štirideset ali več. Ni nam bilo povsem po godu, njihov ropot, njihov smrad. Zdelo se nam je da nekako niso dobrodošli, da ne sodijo v  to okolje. V domu smo se odžejali, hrano pa smo vzeli iz svojih nahrbtnikov, saj kuhinja v domu zaradi prenove ni delala.

Spočiti smo pot nadaljevali proti Ključevci in nato proti Škratovi  dolini. Pokrajina je v teh delih pod Kumom zelo lepa, nekaj kmetij z zelo lepo urejenimi polji in travniki. V te kraje se je vredno še vrniti.

V gozdu, ki je potekal skoraj vse do obrežja reke Save, in je bil zelo strm se je zadrževal precej vlažen in topel zrak. Previdno smo sestopali, saj je bila pot ki poteka ob vodi, precej blatna in mokra. Opazovali smo ostanke ruševin mlinov  na vodo, ki so jih nekoč  tu uporabljali  za mletje žit. Kar hitro smo prispeli do obrežja reke Save. Tu nas je čakalo če zadnje dejanja naše poti, adrenalinska vožnja s ”cicko” preko Save. Ne vem če se je kdo  že peljal s to napravo čez Savo, vendar smo se vsi, brez strahu, po dva skupaj,  podali v zibajoč zaboj. Bili smo toliko bolj samozavestni da je naprava v redu, ker smo vedeli, da so jo pred kratkim obnovili.

Polni res lepih nevsakdanjih aktivnosti in lepot smo se v Zidanem mostu posedli v avtomobile in da je bil dan res popoln,  smo na poti domov proslavili še rojstni dan najstarejše pohodnice.

 

Hrastnik, 20.06.2020                                                                         Zapisala: A. Zvonka Zupančič

Rečiška planinska krožna pot

22. in 23.02.2020

Hrastniški planinci smo se dne 22. in 23.2.2020 podali po Rečiški planinski krožni poti. Kljub temu, da je ta pot blizu naši občini, pa smo to obhodnico želeli opraviti naenkrat v celoti. Ta pot je v letu 2019 postala ‘Naj planinska pot’ v Sloveniji in je uradno dolga cca. 35 km.

Na železniški postaji v Hrastniku se nas je zbralo 5 članov, dva sta prispela iz Trbovelj, eden se nam je pridružil  iz  Ljubljane, dva pa sta nas pričakala v Laškem. Zapeljali smo se v Laško, kjer smo blizu železniške postaje kmalu našli smerno tablo, ki nas je napotila v hrib proti cerkvi Šmihel, potem pa naprej proti vasici Govce. Do tu smo porabili slabi dve uri. Pri rudarskem muzeju smo se prvič malo odpočili in pomalicali. Naprej smo imeli dve varianti: ali na Govško brdo v hrib, ali okoli hriba. Bilo je še zgodaj dopoldne, kazalo je na lepo vreme, zato smo se odločili da gremo na Govško brdo po markacijah navzgor. Vse skozi je pot lepo urejena, saj so zmagovalci razpisa ‘Naj planinska pot 2019’ dobili tudi ustrezna finančna sredstva za ureditev poti. Pot se dvigne na 811 m in občasna zadihanost ni bila slučajnost. Po kratkem oddihu smo iz vrha sestopili proti Zavratom. Pot je bila posuta z listjem, nekje tudi skoraj do pasu, zato previdnost ni bila odveč. Na Zavratah smo nekaj popili in se napotili proti Babam in Ostremu vrhu. Kdor je že hodil po tej poti, je vedel da je pot kar strma, na posameznih mestih tudi varovana z jeklenico. Strmini se je priključil še precej močan veter, ki nas je kar gnal naprej. Po poti smo se dogovorili da ”skočimo” še na Klobuk, ki sicer ni vključen v Rečiško krožno pot, je pa za marsikaterega našega člana, obvezen vrh če že pohajkuje blizu Klobuka. Seveda smo se nanj povzpeli vsi. Čudovit razgled znan skoraj  vsem nam, fotografiranje, vpis v knjigo in že smo nadaljevali pot proti Kalu. Tu smo se malo odpočili, odložili nahrbtnike in pot nadaljevali še proti Mrzlici. Mrzlico bi lahko obiskali tudi drugi dan zjutraj, ker pa smo bili dokaj zgodnji smo bili enotni da ta del poti opravimo kar prvi dan. Po povratku na Kal smo ugotovili, da smo prehodili že kar dobrih sedem ur, malo gor, malo dol, po ravnem pa še najmanj.

Po dobri večerji, ko smo planirali pot za naslednji dan, je v gostinsko sobo vstopila maškara ki je predstavljala petelina. Bila je namreč pustna sobota, pohodnikom pa nam  je to dejstvo rahlo ušlo iz spomina. Zato smo bili toliko bolj presenečeni in  veseli, ko se je na vatih pojavila še ena maškara – smrt. Nekaj časa smo se zabavali z ugibanjem kdo bi bili osebi pod krinko, pa nam ni uspelo. Potem sta se maškari razkrili kar sami, petelin je bila članica UO PD Hrastnik – Jelka, smrt pa Ivi, ki je drugi dan nadaljevala pot z nami.

Drugi dan po zajtrku smo pot nadaljevali proti Šmohorju, pravzaprav najprej proti Gozdniku. Pohodu so se pridružil še štirje člani, tako da nas je bilo drugi dan trinajst pohodnikov. Kar strma je pot  na Gozdnik, zaradi postlanega suhega listja in drobnega kamenja na poti pa smo morali hoditi precej previdno. Na Šmohorju smo si odpočili, se odžejali in dogovorili, da pot nadaljujemo prvo proti Maliču, nazadnje pa še na Tolso. Nekateri smo  bili že kar  rahlo utrujeni, ko smo prispeli na Tolsto. To je vrh, 15 minut oddaljen od doma na Šmohorju. Na vrhu je bil žig uničen, tako da smo se za dokaz, da smo bili na Tolstem, slikali in seveda tudi vpisali v knjigo. Sledil je še sestop v Laško, pa se je naša Rečiška krožna pot končala tam kjer smo jo prejšnji dan začeli. Kljub temu, da posamezne odseke poti poznamo, pa je bil dvodnevni pohod po celi poti prava odločitev. Pot je prijetna, dobro označena.  Za pot smo potrebovali  več kot je markirano (10÷12 ur), pa nam to ni bilo mar, bili smo v dobri družbi, bili smo v naravi, bili smo v gibanju, kar pa največ šteje.

Zapisala: A. Zvonka Zupančič

Hrastnik, 01.03.2020

« 1 of 2 »