TRUPEJEVO POLDNE 2. 11. 2019 

 

» NE GRE «
Povedal bi, če bi povedati to znal,
napisal bi, če bi pero ubogalo roko,
narisal bi, če našel barve bi za to si prave,
pa ne, ne bom , ker vem, ne gre,
ne moreš drugemu opisati narave  …

Vremenska napoved za naš pohod ni bila ravno vzpodbudna, a kljub vsem slabim obetom se nas je zbralo 8 neustrašnih planincev društva PD Hrastnik, ki smo se povsem prepustili dnevu. Kar bo, pač bo! Veselo na pot, mogoče pa se nam le izide in pridemo suhi nazaj do našega kombija.

Od doma smo se odpeljali še v temi, a ko se je pričelo daniti, so v kombiju že padali predlogi za alternativni, krajši pohod, da nas slučajno nebi na poti presenetil dež. Kar nekaj destinacij smo našteli, a na koncu smo ostali pri prvotnem planu, to je Trupejevo poldne. To smo imeli v programu in tako naj bo!

Da smo pot malo skrajšali smo se iz Korenskega sedla popeljali  po panoramski cesti do Železnice.  Napis, ki nas je opozarjal, da je delo v gozdu in da je vožnja prepovedana, smo zavestno spregledali, saj je bil praznični dan in res nismo pričakovali kakšnih ovir na poti. Čudili smo se kako je cesta lepo speljana in utrjena, visoko nad Podkorenom in Kranjsko goro.  Smo pa naleteli na fizične ovire, saj so lovci imeli lov na jelenjad. Baje se je ta tako razmnožila, da ogroža gamse, to pa ni dobro za ravnovesje v naravi. Ženske predstavnice pa smo opazile, da je bilo kar nekaj »fejst fantov« med zeleno druščino, ki je pri pogonu čakala na svojih pozicijah …

Okrog 12 km vožnje se je nabralo, od odcepa iz glavne ceste proti Korenskem sedlu do Železnice.  Od tu naprej pa vožnja ni mogoča in tu se srečujejo pešpoti iz doline in poti proti našemu cilju in sosednjim vrhovom.

… Trak plišastih in rožnatih gredic,
peščenih potk, neba modrine,
petja ptic, potokov žuborečih, snega talečega beline,
piša vetra v vejah, vonja rož cvetočih , ki nosi ga veter,
na poti iz doline, globin prepadov in šepet tišine …

Bilo je turobno, megleno a kljub vsemu so čudoviti, jesensko obarvani gozdovi, polni oranžno rumeno obarvanih macesnov, ki so večji del iglic že izgubili, a so še vedno zelo lepi. Židane volje in pripravljeni,  se podamo na našo pot, ki je bila na določenih delih povsem »postlana« z macesnovimi iglicami.

Prav prijetno je bilo hoditi po teh lepih, mehkih preprogah, ob potki pa vse polno telohovih listov, med njimi že tu in tam tudi kakšen mali, bel cvet teloha, ki je prehitro pokukal na plano, pa resa, ki že ima svoje cvetne nastavke in gorski sleč – rododendrum, ki bodo  takoj spomladi obarvali  obronke gozdov in travnikov. Ob poti na gričku stoji urejen Lovski dom, mi pa mimo njega malo bolj v hrib, po hudourniških kanalih naprej do sedla, kjer zavijemo skrajno levo med ruševje. Še nekaj malega vzpona in že smo na sedlu, kjer poteka meja s sosednjo Avstrijo. Od tu naprej pa se že vidi naš današnji vrh, kjer pa silno piha in kjer se podijo megle, tako da je vsako minuto drugačen pogled.  Širših razgledov tako žal ni, a kljub vsemu smo se veseli in si domišljali kaj vse bi se videlo iz tega 1931 m visokega Trupejevega poldneva. Razlago od kod tako ime najdemo na spletu, kjer je pojasnjeno, da po prvi kmetiji na avstrijski strani – pri Trupej. Drugi del imena »poldne«, pa je nastal zaradi sonca, po katerem so si na kmetiji določali opoldansko uro. Na samem vrhu stoji mogočno obeležje – lesen križ in mali zvonček želja na katerega smo seveda pozvonili in si nekaj zaželeli. Kar hitro smo končali s fotografiranjem, saj je bil veter neizprosen in smo se podali po isti poti nazaj do našega kombija. Veselje, da smo uspeli priti na vrh in »prelisičili« vreme se je stopnjevalo po celi poti in naši fantje so znali od veselja tudi zavriskati. Misel, da bi se povzpeli še na sosednji Lepi vrh, smo opustili, saj bi tako preveč barantali s srečo, ki pa je prevečkrat opoteča.

Ker smo za pot porabili bore malo časa, smo se odločili, da dan na Gorenjskem izkoristimo tudi za ogled Planinskega muzeja v Mojstrani. V njem smo že bili enkrat, a vsakič je nekaj drugače in tudi tokrat je bilo marsikaj za videti. Na velikih panojih pred samim muzejem je nov niz prekrasnih fotografij narave – pokrajine, iz cele bivše Juge. V samem muzeju pa smo si v kletnih prostorih pogledali razstavo ob 130 letnici organiziranega jamarstva na Slovenskem in 60 let jamarske reševalne službe. Kar nismo mogli verjeti koliko lepih jam je že odkritih, koliko jih je še v raziskovanju in kdove koliko jih je še, za katere še niti ne vemo. Razstava je opremljena  tudi s prelepimi fotografijami jamskega sveta, ki so več kot čudovite. Vredno si je bilo vzeti čas in si pogledati tudi te  zaklade, ki so skriti pod zemljo.

Naredili smo še skupinsko fotografijo pred Bivakom II za našega Toma, ki mu zdravje nekaj nagaja in je žal moral ostati doma.

Prvič sem opazila, da imajo tudi Trg olimpijcev Mojstrane in še bolj sem bila začudena, da ta mala vasica premore kar 21 olimpijonikov.

V  lokalu sredi vasi pa smo v prijetnem vzdušju poskrbeli še za naše lačne želodčke in žejna grla.

Kljub slabim obetom smo bili enotnega mnenja, da smo dan izkoristili v popolnosti in si ga naredili bogatega in lepega.

… Ne moreš to preprosto razložiti, narisati in na papir preliti,
kar mora vsak sam doživeti, potem bo mogel kakor ti,
ker je lepo, za sveto vzeti in za se imeti in pa, kar je najtežje od vsega,
imeti to za svoj zaklad,
to razumeti in
preprosto imeti RAD.

 / J. Medvešek/                                                                                                                                    Irena Zdovc

 

MACESNOVEC – 1926 m

Prvič – po planu PD Hrastnik,  nam izlet na Macesnovec zaradi slabega vremena ni uspel. Smo se pa nanj  podali v nedeljo 27.10.2019. Vreme na ta dan je bilo pravo nasprotje prvič planiranega datuma. Macesnovec je hrib v Julijcih, ki se vzpenja med dolinama Kot in Krmo, in za katerega velja da je navkljub svoji skromni višini (1926 m) eden najlepših razglednikov v Julijcih. Za vzpon na Macesnovec  se nas je zbralo osem članov PD Hrastnik. Od zbrane ekipe se nanj do sedaj ni povzpel še nihče.

Pot je označena kot zahtevna neoznačena pot, kar velja za tisti del poti, ki se pri studencu odcepi od markirane poti, ki vodi proti Staničevi koči pod Triglavom. Na začetku pot poteka po gozdu, sprva po ravnem, se pa kar kmalu obrne v hrib. Navkljub suhemu vremenu pa so bila tla v gozdu precej vlažna, kamni in korenine so bili precej spolzki in smo morali biti pri hoji precej previdni. Pri  Studencu, na višini cca. 1340 m, se je pot obrnila na levo, na zelo strmo melišče, ki je trajalo kar nekaj časa. Tudi ko smo iz melišča ponovno stopili v gozd je bila pot izredno strma. V mislih sem razmišljala, kako bom hodila nazaj, saj mi je že pri vzponu pot povzročala nekaj težav. No, pa  smo se  malo pošalili, si odpočili in pot je postala, sicer samo v naših glavah, precej lažja. Precej ljudi se je že vračalo iz vrha, nekaj predvsem mlajših pa nas je tudi prehitelo. Pa smo končno prišli tudi iz strmega gozda. Pred nami je stal vrh porasel z ruševjem, na njem pa ogromno ljudi. Prav umikati  smo se  morali tistim, ki so že sestopali. Na samem vrhu je prostora za bore malo ljudi, zato smo se razporedili po vseh skalah na samem vrhu. Ko smo se dobro namestili, se okrepčali, pa se nismo mogli načuditi lepotam okoli nas, ki smo jih videli s tega vrha. Tom in Vojko sta nam razlagala hribe, da smo jih lažje prepoznali, kljub temu da smo jih večino že obiskali. Na južni strani Debela peč nad Lipanco, pa Viševnik, M. in V. Draški vrh, Tošč, na sredini pa Luknja peč, Rjavina, ter njegovo kraljestvo Triglav, pa naprej Visoka in Spodnja Vrbanova špica, Cmir, proti severu pa celotna Martuljška skupina z najvišjo Škrlatico .…………. Prečudovito, prečudovito. Ta beseda ne pove vsega, kakšne krasote so bile pred nami.

Ves trud in znoj so bili poplačani s temi trenutni lepote na vrhu Macesnovca, ki ima čisto upravičeno sloves enega najlepših razglednikov v Julijcih.

Zapisala: Zvonka A. Zupančič

Potopis ture skozi Repov kot in Srebrno sedlo na Kamniško sedlo

Na četrtkovem srečanju v Planinskem društvu Trbovlje omenim, da ima Planinsko društvo Hrastnik v nedeljo 06.10.2019 razpisano turo iz Kamniške Bistrice skozi Repov kot in Srebrno sedlo na Kamniško sedlo. Zahtevna neoznačena brezpotja z vodnikom Tomom. Naš vodnik Čarli se takoj ponudi, da povpraša Toma, če ima še prosto mesto zame. Ne vem…, malo oklevam, nedelja je in odhod ob 5.00 uri zjutraj, kar pomeni vstajanje ob 4:00 uri … ne vem, če mi je tega treba… »Saj Tom je tud naš puob,« pravi Bojan, ki je tudi mnenja, da je med-društveno povezovanje zelo pomembno.

Zvečer že zvoni telefon: »Zdravo, Tom tukaj, slišim, da greš v nedeljo z nami na turo.« Ob vabilu vodnika in ker sem pridobila vsa dovoljenja višjega vodstva v našem društvu J, ni bila nedelja kot Gospodov dan in vstajanje ob štirih zjutraj več izgovor.

Nedelja, 06.10.2019, napoved vremena bolj tako, tako. Spala sem malo slabše, ker me je bilo strah, da bi zaspala. Kar nekaj ljudi mi je obljubilo jutranje bujenje in Tatjanca me je prav res poklicala. Zjutraj ob 05:10 stojim z vso potrebno opremo v nahrbtniku na avtobusni postaji in čakam kombi. Začudena sem bila, koliko prometa je na cesti v nedeljo ob tako zgodnji uri. Kmalu pripelje kombi in hupa, naj pridem na drugo stran ceste. V prtljažnik oddam nahrbtnik z opremo in vstopim v kombi, pozdravim ostale, med njimi sem že poznala Ireno. Pri Sparu naložimo še vodnika Toma in se odpeljemo proti Kamniški Bistrici. Med potjo se ustavimo na jutranji kavici, tam se nam pridružijo še štirje pohodniki, ki so se pripeljali z osebnim avtom. Med seboj se predstavimo, skupaj nas je bilo dvanajst, devet »Hrastnčanov« in trije »Trbovci«. Tom mi pravi: »Veš, to so »Hrastnčani«, … no, to ni tuk fajn, sam tile so vsi kar v redu ljudje.« Oni pa nazaj: »če mi ne bil bili fajni, tud Tom ne bi hodil iz Trbovelj v Hrastnik.« Rahlo »špikanje«, ki je del naše zasavske folklore, nas spremlja skozi cel dan, vendar ostaja ves čas na nivoju J.

Ko prispemo v Kamniško Bistrico, se Tom s šoferjem dogovori, da nas zapelje še malo naprej po gorski makadamski cesti, ki je sicer z znakom prepovedana za promet, do parkirišča blizu Jermance. Ustavili smo se kakšna 2 km prej, kjer je bilo dovolj prostora za parkiranje in za obračanje kombija. Nadenemo si nahrbtnike, raztegnemo pohodne palice in se ob 07:20 minut odpravimo po cesti v hrib. Tom si tudi oddahne svoja rockerska ušesa, saj je v kombiju celo pot igral Radio Aktual.

Pot nadaljujemo v gozd, sonce je že obsijalo kamniške vrhove. Rahlo se vzpenjamo po gozdni poti, ki nas kmalu pripelje do razpotja V Klinu. Od tu gre navzgor označena pot na Kamniško sedlo, po kateri strumno zakoraka Lojo, ostali pa se odpravimo naprej desno v smeri, na neoznačeno brezpotje skozi Repov kot. Pot se začne vzpenjati v gozd. Na naši desni strani se že prikazujejo Zeleniške špice in Kamniški dedec. Kako lepi pogledi nas obdajajo. Med potjo malo fotkamo, vsake tolike zagledamo plezalce v stenah. Tom opisuje plezalne poti po Zeleniških špicah in po dobri uri hoda prispemo do pravega gorskega bisera, prelepega gorskega tolmunčka. V njem je smaragdno zelena voda, v globino meri okrog 2 metra, voda ima okrog 5 stopinj. Tolmuna sta še dva, vendar sta dosegljiva samo s pomočjo vrvi. Ko se nagledamo te lepote, pot nadaljujemo naprej skozi gozd in ruševje, vsi si na glavo nadenemo čelade, ki so vseh barv. Iz ruševja pridemo na melišče, ki nas pripelje do ravnih skalnih plošč, ki jih je treba prečiti. Pot je nevarovana, kategorizirana za 1. stopnjo plezanja, tako da si medsebojno pomagamo. Iščemo najugodnejše plezalne smeri, podajamo si palice in roke, iščemo varne in trdne oprimke ter stope v skali. Vodnik Vojko na ravnih skalnatih ploščah džentelmensko ponudi svoje koleno, da ženske sestopamo čez njega tam, kjer so noge prekratke.

Med potjo občudujemo bodeče neže, planike, encijane, okna v skali in tudi ledene sveče na nekaterih vlažnih stenah. Okrog poldneva pridemo na Srebrno sedlo. Iz vrha sedla začarajo čudoviti razgledi na vse strani. Odpre se lep pogled na Planjavske zelenice, Planjavo, Lučko babo, Ojstrico, pod nami so Petkove njive, nad njimi Lučki dedec, za njim Deska in Lastovec. Prelep je pogled na dolino Korošico, vidi se pogorišče Kocbekovega doma na n. m. v. 1808 m, ki ga je oktobra 2017 uničil požar. Ko opazujemo te mogočne vršace, kar naenkrat zagledamo premikajoče točke na planini Korošici. Starosta kamniških alpinistov Bojan Pollak je tudi letos poskrbel za nogometno tekmo na najvišji ravni, kjer se štajerski in kranjski alpinisti vsako leto pomerijo med seboj. Letos je bila že 40. tekma po vrsti, tokrat nobeni od ekip ni uspelo doseči zmagovalnega gola. Če bi določala ceno vstopnice za nogometno tekmo na Korošici, bi bila ta iz Srebrnega sedla neprecenljiva. Po končanem ogledu, našo pozornost pritegnejo že prazni želodčki, tako da iz nahrbtnikov potegnemo različne dobrote v trdem in tekočem stanju. Zvonka, Drago in Vojko so medtem na hitro odšli še na najvišji vrh grebena Zeleniških špic (2127 n. m. v.), kjer je Vojko osvojil svojega okroglega 200-tega 2000-aka, Zvonka pa 131-tega. Ko smo se odpočili in okrepčali, smo postali tudi malo razposajeni in je naš vodnik Tom v nahrbtnik dobil še malo dodatnih uteži v obliki kamenja za spomin, seveda ne da bi on vedel za to.

Pot nadaljujemo strmo navzgor v smeri Planjave. Na razpotju na n. m. v. 2240 metrov je smerokaz za Kamniško sedlo, ki je naš današnji cilj pred sestopom v dolino. Do sedla je še uro in dvajset minut hoda. Naš najhitrejši Drago vmes skoči še na Planjavo (2394 m n. m. v.). Tu se prične varovana pot z jeklenicami in klini nad prepadi. Vreme je lepo, vsake toliko pridejo in grejo meglice. Čudovit je pogled na Brano. Občudujemo tri minutno epizodo, ko goro počasi ogrne meglica, nato se prvo prikaže vrh in meglica počasi odplava naprej. Mi pa se tudi po jeklenicah spuščamo navzdol do Kamniškega sedla. Kamniško sedlo je 1864 metrov visok preval, ki deli Štajersko in Gorenjsko. Včasih se je imenovalo tudi Jermanova vrata. Legenda pravi, da je bil Jerman divji lovec, ki je poznal vse gorske poti. Ko so Turki napadli Celovec je kranjsko vojsko vodil do Kamniškega sedla in s tem rešil Celovec. V zahvalo so mogočni greben poimenovali po njem. Lep je pogled na Kamniško kočo s cikcakasto kravato, pred njo in nad njo plapolata slovenski zastavi. Preletavajo jo številne kavke, ki se veselijo vsakega pohodnika, ki jim nameni kakšen priboljšek. V koči nas lepo pogostijo, vpišemo se v knjigo gostov, štempljamo naše planinske dnevnike, naredimo skupinsko fotko pred domom in se po cikcakasti kravati ob melišču spustimo nazaj v dolino mimo Pastirjev in Jermance do kombija.

Med potjo sem zasledila kako se je vodnik Tom lepo zahvalil vodniku Vojkotu za pomoč pri vodenju skupine ob samem premagovanju poti, češ, da samemu ne bi uspelo, kar se mi je zdelo zelo lepo in tako tovariško je zvenelo. Vodnika sta si segla v roke. Vmes med hojo, pa je Tom večkrat vprašal Vojkota: »Kaj je Vojko, bo šlo, boš zmogel?« To pa sem dojela kot del »humornega špikanja« med vodniki, saj verjetno na tak način med potjo spremljaš najšibkejši člen v skupini in ne izkušenega kolega.

Našo turo v okviru Planinskega društva Hrastnik, smo pred vožnjo v Zasavje zaključili za dolgo mizo v koči v Kamniški Bistrici. Vsi pohodniki smo se srečni in zadovoljni po 10-ih urah vrnili v dolino. Bili smo malo utrujeni, vendar srečni in polni lepih vtisov, ki nam jih je v tem dnevu ponujal prelep gorski svet.

Oktober 2019

Blanka Kodrič

 

 

 

 

 

 

Kostanjev piknik na Kalu

Čez Pohorje od Maribora do Slovenj Gradca

27. – 29. 9. 2019

Za začetek jeseni je bil po programu planiran pohod čez Pohorje. Zaradi dolge poti je padla odločitev, da se odpravimo na pot že v petek 27. 9. ob 16. uri iz Hrastnika. Majcen Srečko nas je sedem planincev v lepem, sončnem vremenu s kombijem pripeljal do Mariborske koče (1068 m), od  koder je lep razgled na Maribor.

Tu smo imeli naše izhodišče na Slovenski planinski poti, ki se začne v Mariboru in konča v Ankaranu. Po daljšem sprehodu po gozdni cesti, ki se je rahlo vzpenjala, smo v mraku prispeli do Ruške koče  (1246 m) na Arehu, kjer smo prenočili.

Naslednje jutro smo ob 7. uri, v pretežno oblačnem vremenu, zapustili kočo in nadaljevali pot po smučišču na Arehu do Gozdarskega doma Šumik, Koče na Klopnem vrhu in do Koče na Pesku. Senčna, malo razgledna pot nas je peljala med kočami po gozdnih cestah, kolovozih, gozdnih poteh, pretežno po ravnem, pa po kratkih vzponih in spustih med številnimi smrekami,  skozi katere nas je občasno pogrelo sonce.  Po kratkem postanku v Koči na Pesku, se je uresničila napoved o poslabšanju vremena. Spustila se je megla, in kmalu po odhodu iz koče so se začele prve dežne kaplje, ki so počasi postajale vse gostejše. Oblekli smo dežne plašče in nadaljevali pot čez močvirnato  območje Lovrenških jezer proti Ribniški Koči (1530 m), kamor smo prispeli po treh urah hoje v dežju premočeni od nog do glave. Tudi dež ni preprečil, da bi bistre oči naših pohodnikov ne opazile jurčkov, ki so nam popestrili pohod. Presrečni smo bili, ko smo vstopili v prijetno ogreto kočo. Mokra oblačila in obutev smo dali sušit okrog tople peči, oskrbnica pa nam je postregla z gobovo juho in ajdovimi žganci. Tako kot na Ruški koči smo bili tudi tu edini gostje, zato smo morali že ob 20. uri oditi v sobo, ker so kočo zaklenili, osebje pa je odšlo v dolino. Naše razpoloženje pa je bilo kljub dežju in vsemu odlično.

Naslednji dan smo se zbudili v megleno jutro, v jedilnici pa nas je že čakala miza obložena z zajtrkom od pečenih jajc, salame, sira, masla …….. in čaja. Po obilnem zajtrku smo stopili v še ne suhe čevlje in se ob 8. uri odpravili na pot do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo, Partizanskega doma na Mali Kopi (1443 m) in do Koče pod Kremžarjevim vrhom (1102 m). Tu smo imeli še zadnji postanek pred spustom v Slovenj Gradec, kjer nas je čakal Srečko z udobnim kombijem. Ta dan nas je vso pot spremljala megla in nam preprečila uživanje ob sicer lepih razgledih. Tudi ta dan pa smo bili zopet deležni gobarskih užitkov.

Tako se je končala naša cca. 64 km dolga pot čez Pohorje, z najvišjo točko na Črnem vrhu (1543 m), s številnimi kočami in smučišči.

Zvonka Rotar

Prečenje Poliških Špikov (Italija) 14. sept. 2019