Prostovoljci zasavske regije 2021

Znani so prejemniki nazivov natečaja Prostovoljec zasavske regije 2021. V Hrastnik letos potujejo kar trije nazivi – naziv za najboljši zasavski prostovoljski projekt (že drugo leto zapored), naziv za najboljšo prostovoljsko organizacijo ter naziv za hrastniškega prostovoljca (naziv se podeli v vseh štirih občinah). V Hrastniku so bili nazivi že podeljeni dne 12.1.2022.

Da je prostovoljstvo pomemben del vsake lokalne skupnosti, meni župan občine Hrastnik Marko Funkl: »Pri prostovoljstvu gre za izjemno bogat in širok spekter dejavnosti, v katere so vpeti številni Hrastničani in Hrastničanke. S svojim nesebičnim delom dajejo življenju v občini dodatno razsežnost in ustvarjajo številne lepe trenutke na humanitarnem, športnem, kulturnem in drugih področjih.«

In prav srčnim prostovoljcem je namenjen natečaj Prostovoljec zasavske regije, ki ga že četrto leto izvaja Regionalni center NVO. Letošnjim hrastniškim nagrajencem so nagrade za njihovo nesebično delo 12. januarja 2022, podelili župan občine Hrastnik Marko Funkl ter predstavnici organizatorja natečaja Tjaša Bajc in Klara Kržišnik.

Letošnji nagrajenci so:

– Prostovoljski projekt

Naziv zasavskega prostovoljskega projekta leta 2021 je prejel projekt Prostofer Občine Hrastnik in Zavoda Zlata mreža. Hrastniškemu projektu ste Zasavci med  štirimi zasavskimi projekti namenili kar več kot polovico vseh oddanih glasov. Iskrena hvala za vaše glasove in podporo. A največja zahvala gre vsem srčnim prostovoljcem, brez katerih projekta ne bi bilo. Tako da ta nagrada je vaša, drage prostoferke in prostoferji.

– Prostovoljska organizacija

Naziv zasavske prostovoljske organizacije leta 2021 je šel v roke Planinskemu društvu Hrastnik. Društvo, katerega člani so v preteklem letu v projekt prenove Planinskega doma na Kalu vložili preko 1000 ur prostovoljnega dela, so si naziv več kot zaslužili.

– Prostovoljec

Nosilec naziva naj prostovoljca leta 2021 v Hrastniku pa je Slobodan Filipovič, predsednik KUD Veter, ki svoj čas neutrudno namenja kulturi in dobrodelnosti.

Ob podelitvi nagrad je župan Marko Funkl dejal: »Ob tej priložnosti se vsem prostovoljkam in prostovoljcem zahvaljujem za njihovo delo, še posebej pa čestitam letošnjim nagrajencem. Med prostovoljci posamezniki je na občinskem nivoju priznanje prejel gospod Slobodan Filipovič, ki s svojo energijo in vloženim časom zadnje leto pomaga pri podpori za izgradnjo novega doma starejših na Leši, in je seveda vpet v številne kulturne prireditve v naši občini. Med organizacijami so člani in članice Planinskega društva Hrastnik svetel zgled številnim planinskim in drugim društvom, kako z vztrajnostjo, prostovoljnim delom in vizijo urediti določeno infrastrukturo in skupaj z najemnikom oživiti lokacijo na Kalu, nagrado za najboljšo prostovoljsko nevladno organizacijo v regiji so si več kot zaslužili. Prav tako pa je za starejše v občini velika pridobitev brezplačen prevoz za starejše, ki ga poznamo pod imenom Prostofer. S tem je Občina Hrastnik na pobudo obeh društev upokojencev in programa »Starejši za starejše« skupaj z Zavodom Zlata mreža številnim starejšim občankam in občanom omogočila dostopnost do najosnovnejših storitev. Vsem prejemnikom priznanj iskrene čestitke ter veliko lepih trenutkov na njihovi poti in hvala.«

Vsem prejemnikom nazivov še enkrat iskrene čestitke.

 

Kostanjev piknik na Kalu

Olševa

Pohod v slikah.

Vrh nad Škrbino – 2054 m

Razmere v državi, zaradi covida-19, so nam v tudi v letu 2021 onemogočile marsikateri planirani izlet. Vseeno pa nam je 14 in 15.08 uspelo izvesti izlet na planino Razor in potem še vzpon na Vrh nad Škrbino.

Na ta izlet se nas je  podalo enajst članov. Po dveh in pol urah vožnje smo prispeli na parkirišče planine Kuk na višini 1150 m. Vreme je bilo sončno, prečudoviti razgledi, vse to pa je nakazovalo, da bomo preživeli lep, čudovit, vendar vroč dan.

Po lepi kolovozni poti smo po slabi uri hoje prispeli na Planino Razor na 1315 m. Tu smo imeli dogovorjeno prenočitev, zato smo iz nahrbtnikov odložili nepotrebne stvari za na vrh.

Ker je bila ura že skoraj deset, se je to poznalo tudi pri hoji, saj je bilo že zelo vroče. Prvo smo hodil po travniku, potem po gostem ruševju, na koncu pa smo se po kamniti stezici dvigovali proti Vrhu nad Škrbino. Bilo je res, res vroče.

Na vrhu smo se razgledoval po gorah okoli nas. Nekatere smo prepoznali, za druge smo samo ugibali, kateri vrh bi lahko bil. Na eni strani se je razprostirala pokrajina bohinjskega dela, na drugi pokrajina bovškega konca. Vse skupaj je bilo res prekrasno. Naša pot nas je potem peljala na sedlo Škrbina 1910 m. Tu je del skupine pot nadaljeval v smeri Podrte gore, del pa se je vračal na Planino Razor. Vročina je bila med hojo v ruševju skoraj kot hoja v peklu. Vroče, vroče.

Skupina, ki je pot nadaljevala proti Podrti gori, se je prav zaradi neznosne vročine pod Podrto goro obrnila nazaj proti Planini Razor.

Na Planini Razor se je nabralo precej ljudi, tudi malih otrok je bilo precej. Ker je pot iz parkirišča pred planino Kuk do Planine Razor zelo lahka, je to idealen izlet za družine z otroki.

Naslednji dan nas je pot vodila v Vrsno, kjer se je rodil in mladost preživel član našega planinskega društva Bojan. Pripovedoval nam je o zgodovini tega kraja in o pomembnejših in zanimivih stvareh tega področja. Zelo poučno in zanimivo.

Izlet pa smo nadaljevali in zaključili na Planini Kuhinja kjer smo se nasitili z dobrimi štruklji.

Ta izlet je bil res zelo kvaliteten, povzpeli smo se na  vrh, se seznanili z zgodovino tega predela Slovenije in se posladkali z značilnimi dobrotami tega podeželja.

 

Hrastnik, avgust 2021

Zapisala: A.Zvonka Zupančič
Foto: Vojko Zupančič

 

Turska gora 2251 m

Planinsko društvo Hrastnik v svoj program obiska gora, občasno uvrsti tudi bolj zahtevne gore. Tako smo se nas je devet pohodnikov 04.09.2021 podalo na Tursko goro. Gora se nahaja nad Logarsko dolino na eni strani in nad dolino Kamniške Bistrice. Poti na goro je več, vse so opredeljene kot zelo zahtevne poti. No, mi smo se podali čez Turski žleb. Samovarovalni komplet, ter čelada sta tu obvezna oprema.

Izhodišče poti je bil slap Rinka in nadaljevanje proti Okrešlju. Kljub radovednosti kako poteka izgradnja koče, smo se odločili, da si to ogledamo po povratku s poti.

Vreme je bilo napovedano kot lepo, stabilno. Upali smo, da le ne bo prevroče.

Zagrizli smo se v melišče pod Turskim žlebom. Še prej pa smo pri spominskem obeležju pokomentirali tragičen dogodek, kjer je na praktični vaji reševanja v gorah, izgubilo življenje pet alpinistov.

Upali smo, vsaj ženske, da nam Turski žleb, ne bo delal večjih težav. Pa so bile prav prve stope na začetku poti, odločilne. Potem pa nam  je pot dobro stekla, po klinih in “zaupanje”, prav do vrha žleba. Pot smo nadaljevali po lahki grebenski poti na vrh Turske gore. Prelepi razgledi na Rinke, Skuto, Brano. Pot smo nadaljevali proti Kotličem in naprej proti Kamniškemu sedlu. Pot je zelo krušljiva, zato smo hodili zelo previdno. Spustili smo se v lukjo ”Sod brez dna” in potem spet navkreber. Kar prijetno utrujeni smo prispeli na Kamniško sedlo. Pa sta nam počitek in malica vlila novih moči za naprej. Pri koči je bilo kar precej ljudi. Odhajali so na različne poti, naša pa je potekala nazaj proti Okrešlju. Tu smo si ogledali  gradnjo novega sodobnega doma na Okrešlju. Zgrajen in dokončan naj bi bil leta 2023.

V Mozirju smo  ob pijači in pizzi, ki jo je “častila” naša pohodnica ob svojem okroglem rojstnem dnevu, razpravljali o prehojeno poti, ki ni bila ravno “sprehajalna”, ter  bili veseli da nam take poti še vedno predstavljajo uresničljiv  izziv za naprej.

Zvonka ZUPANČIČ

STORŽIČ, 11. 9. 2021 /2132 m

Zahtevna označena pot, čas hoje 3 ure,  višinske razlike po poti pa 1015m/

 

»Svet gora je zrcalo, ki vsakemu kaže lastno revščino, lastno bogastvo.
Več mi povedo te slike, kot na tisoče besed /Dr. Tuma/«

 

 

V ranih, jutranjih urah se nas osem ljubiteljev gora odpelje novim dogodivščinam na proti. Naš današnji cilj je Storžič, 2132 m visok vrh. Najvišja gora v zahodnem delu Kamniško Savinjskih Alp.  Dominanten vrh v obliki stožca, viden daleč naokrog, ki sem ga že dolgo ogledovala od daleč, pa tudi povsem od blizu, ko sem bila spomladi na Kriški gori in Tolstem vrhu in si želela, da ga končno tudi osvojim.

Vožnja po avtocesti, mimo Tržiča do Doma pod Storžičem kar hitro mine, tako, da smo pripravljeni za sam vzpon že ob sedmi uri. Hladno jutro je pravo za začetek poti, ki nas vodi levo v gozd, potem pa nekaj po kolovoznih poteh, skozi mešan listnat gozd, le naprej in višje. Pot postaja ožja, s kratkimi ovinki in kar kmalu smo že na sedlu, od koder se vidi nazaj na naše izhodišče, pa ves greben Košute je za nami in tudi do našega najvišjega, nam sega pogled. Malo si odpočijemo in že gremo naprej po poti, med ruševjem in nizko floro. Žal se cvetje za letos poslavlja, je pa nadvse lepo opazovati rdeče obarvano borovničevo listje, ki žari v prvih sončnih žarkih. Kar nekaj ljudi se že vrača iz vrha, mi pa veselo in brez večjih težav gremo naprej. Iz ruševja preidemo na kamnit teren. Najprej prečenje v desno, z nekaj jeklenicami na poti, potem pa poplezavamo strmo v breg,  proti vrhu. Še malo bolj v desno, malo v hrib in že smo prišli na sam vrh, ki je že dodobra obiskan. Z malo truda si najdemo primerno sedišče in prostor za malo daljši počitek in seveda čas, da se dodobra razgledamo po prelepi okolici.

Kar nisem mogla verjeti, koliko možnih pristopov je do samega vrha in tako prihajajo novi in novi pohodniki, iz različnih smeri.  Med njimi tudi skupina mladih fantov, ki so nas povsem navdušili. Veseli, da jim je uspelo priti na vrh, si odprejo malo steklenico šampanjca /vsi v okolici smo bili poškropljeni s penino/, potem pa se zasliši muzika, domača muzika, ki je čisto taprava, za vrh Storžiča. Kar nekaj Avsenikovih melodij se je zvrstilo, ljudje pa smo se povsem sprostili in bili veseli, saj kaj takega pa še res nismo  doživeli na kakšnem vrhu. Veselo vriskanje, pa tudi nekaj plesnih korakov smo naredili, tudi v naši skupini in vse to nam je še dodatno polepšalo dan.

Čas, ko se naši pogledi sprehajajo po bližnjih in daljnih vrhovih pa smo morali prekiniti, saj je bil pred nami še daljši spust nazaj v dolino. Odločimo se za drugo pot, po jugozahodnem delu čez Žleb. Večkrat se pogledi vrnejo nazaj na vrh, kjer je še vedno polno pohodnikov, mi pa res zelo počasi napredujemo,  po zelo strmem terenu, proti dolini.  Teren sam je kar tečen, saj moraš paziti prav na vsak korak, da ti ne zdrsne in bi se  lahko odpeljal, po šopastih travah naprej proti dolini. Srečujemo vesele ljudi, ki se po tej poti vzpenjajo proti vrhu, mi pa napredujemo v obratni smeri in že smo nad planino Javornik, potem pa naprej proti Veliki Poljani.  Teren se končno izboljša in pričnemo s prečenjem gozdnih in travnatih pobočij, naprej do planine, kjer si vzamemo čas za počitek. Mir je, sonček nas prijetno greje in nikomur se nikamor ne mudi. To so trenutki, ko se čas ustavi in, ko so naše glave prazne, brez težkih misli, ki nas zadnje čase okupirajo in želimo si da bi bilo spet tako, kot je bilo…A, kaj, ko je realnost drugačna in žal nam ni dano ostati v tej »pravljici«. Gremo naprej, nazaj v realnost, nazaj proti našemu izhodišču. Kot vedno so zadnji koraki najtežji.

Najboljši občutek je, ko veš, da je pot končana, ko veš, da si naredil veliko zase in se imel lepo v družbi sebi podobnih ljudi. A danes je bil še posebno vesel dan, saj je naša Olgi končala SPP. Vsi smo navdušeni nad njenim dosežkom, saj je zelo lep vzgled in vzpodbuda nam vsem. BRAVO Olgi, vse čestitke in poklon nas vseh. Carica si! In seveda smo temu dosežku nazdravili pred domom pod Storžičem. Prav prijetno je bilo posedeti na sončku in se veseliti skupaj z Olgico. Jaz pa si bom končno lahko zapisala v dnevnik pohodov še en osvojen vrh, tokrat je to Storžič.

»Na koncu take poti ni važno, kako visoka je gora, koliko višincev si opravil in kako si grizel kolena, važno je kako z vsako novo potjo rasteš v sebi…«

Irena Zdovc

GOLICA – 12. 06. 2021

Dne 12.06.2021 smo se člani Planinskega društva Hrastnik podali na Golico. Izlet ni bil v planu, je pa nadomestil izpadle planirane izlete.

Golica je neporaščen vrh, ki se nahaja severno od Jesenic. Z vrha je lep pogled na zahodne Karavanke in del Julijskih Alp s Triglavom. Pred leti smo Golico obiskovali vsako leto v maju prav tiste dni ko so bile narcise v polnem razcvetu. No, danes, sredi junija, smo lahko le upali da bomo morda še videli katero odcvetelo narciso.

Avtomobile smo pustili na Planini pod Golico in se pognali v hrib nad zadnjimi hišami v tej vasi. Pot nas je vodila po travnikih in skozi gozd. Pri spodnji postaji tovorne žičnice smo se odločili da se na Golico podamo po zimski poti. Ta pot poteka večinoma po gozdu kar nam je zaradi vročine kar odgovarjalo. Je pa pot zelo strma in nam je bilo kljub temu zelo vroče. Tudi nekaj klinov na poti smo morali premagati in že smo bili pri Koči pod Golico. Kar hitro nam je šlo.

Ko smo pogledovali proti  koči, travniku ki vodi na Golico in na sam vrh Golice, smo bili presenečeni. Bilo je ogromno planincev, kot v starih časih obiska Golice. Skoraj se nismo imeli kam usesti, pa smo se odločili da po kratkem počitku pot kar nadaljujemo proti vrhu Golice. Po poti smo srečevali planince, ki so se že vračali iz vrha, nekatere smo prehiteli, bil je kar promet proti vrhu. Ob poti smo lahko videli kakšno posamezno že zelo  odcvetelo narciso, prav tako pa tudi drugo rastlinje.

Na vrhu smo imeli  pogled na eni strani na Avstrijo, reka Drava se je vila kot počasna kača med hribovjem, na drugi strani pa prečudoviti Julijci. Dih jemajoči pogledi.

Odločili smo se, da se vrnemo do koče po grebenu, to je preko Male Golice in po  travniku navzdol do koče.

Ko smo začeli hoditi smo presenečeni  opazovali, da je na tej stani Golice še  vedno, sicer že v zadnjem razcvetu, ogromno narcis. Travniki so  izgledali kot da  so  posuti z  rahlim snegom, ali slano. Bilo je vse belo, belo, belo. Prečudovito. In pot se je vila prav čez travnik in mi v tem belem raju.

Pa smo kar kmalu prispeli do koče, se okrepčali in pot nadaljevali po običajni poti nazaj na Planino pod Golico. Pot je bila bistveno slabša kot za navzgor, kamnita, razdrta od padavin. Enoglasno smo ugotovili, da je zimska varianta poti kljub strmini, bistveno boljša. Upam, da si bomo zapomnili za drugič.

Hrastnik, 27.06.2021
Zapisala: A. Zvonka Zupančič

« of 2 »