18. pohod po Vertovčevih poteh

V nedeljo, 18. novembra je potekal 18. pohod po Vertovčevih poteh, kjer je delal in živel Matija Vertovec, duhovnik ki je prvi pisal o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu. Pisal je tudi o zgodovini, uporabni kemiji in še o čem. Izdal je tudi več knjig.
Iz Zasavja je že tretjič odpeljal avtobus proti Ajdovščini ob pol petih zjutraj s pohodniki iz Zagorja in s hrastniškimi planinci.
Pot se začne pod mogočnim hrastom pred vasjo Ustje, kjer se pohod tudi zaključi. Vodi po vaseh, travnikih, mimo vinogradov, polj in po gozdovih. Je krožna pot, dolga 4 do 5 pa tudi lahko več ur. Odvisno od tega, koliko se ustavljamo ob številnih stojnicah, kjer so na voljo domače dobrote po zmerni ceni – od sendvičev s pršutom, zaseko, domačim žganjem z zelišči, razne vrste vina … in seveda kakiji, ki jih je bilo mogoče videti ponekod še na drevesih. Zanimivo je bilo opazovati otroke, ki so prodajali ob stojnicah in postregli z vsemi podatki, kar se tiče sorte vina, medu, raznih likerjev, domačega peciva, ki ga imenujejo biškoti in podobnih dobrot. Ponekod so stali v ozadju starejši, večinoma pa ne. Zgodaj je treba začeti!
Če smo na začetku navajali ure, ki jih porabimo za pohod, povejmo še za kilometre, ki jih na raznih vabilih nismo našli. Pohodniki, ki so pot prehodili večkrat, pa ocenjujejo, da je okoli 18 do 20 kilometrov. Kar dober zalogaj za tiste, ki si ne nabiramo dnevne kondicije s hojo. Za večino pa ne predstavlja težav, saj pride vsako leto okoli 5000 ljubiteljev te rekreacije. Temperature so bile še vedno nad ničlo, ponekod pa je pihala burja, na kar smo bili ustrezno pripravljeni. »Kakšna burja?« so komentirali prebivalci Vipavske doline. »Le pihljalo je malo …!«
Na zaključku  pričaka obiskovalce tega konca Slovenije v Ustju vsako leto bogato obložena kmečka tržnica. Dobrote, ki jih ne dobimo na vsakem koraku: vrhunski ovčji sir, platoji kakijev, posušenih kakijev, čebula, česen, razne vrste medu, razne vrste vin, pecivo – vse po ugodnih cenah. Vsi pridelki so seveda domače pridelave.

Fanči Moljk

« 1 of 2 »

Zelenica – Triangel – Stari Ljubelj – 4.november 2018

Zbudila sem se v nedeljsko jutro in bila presenečena nad mokrimi cestami in pločniki. Vremenska napoved je bila povsem drugačna in ta nam je obljubljala lepo vreme. Dileme, ali naj kljub vsemu grem na pohod, za katerega sem se že predhodno prijavila, sploh ni bilo, le malo razočaranja ko pričakuješ nekaj drugega potem pa si soočen z dejstvi, ki so povsem drugačna.

Bolj kot ne v običajni sestavi, smo se odpeljali proti mejnemu prehodu Ljubelj, kjer je bilo še vse v megli, a jutro samo je bilo za ta čas  pretoplo.

Oprtani z nahrbtniki smo zagrizli v strmino ob smučišču. V zraku je bilo ogromno vlage, tako da smo bili vsi po vrsti povsem prepoteni, ko smo prispeli do prijazne koče na Zelenici. Če hočemo ostati zdravi, se je seveda potrebno takoj preobleči v suha oblačila, popiti topel čaj, pa srkniti tudi nekaj »takratkega«. Kar obsedeli smo, saj nam koča ponuja udobje kakršno žal ni pravilo po naših gorah. Vodnik Tom se je pri oskrbniku pozanimal o naši planirani poti in ta mu je odsvetoval naš pohod, češ da je glede na »mokre razmere« prenevarna  in potem se je razvila kar zanimiva debata o tem kam naj jo mahnemo. Vožnje do Ljubelja ni tako malo in res bi bila škoda, da nebi naredili kakšnega primernega vzpona, a idej je bilo kar nekaj, odločiti  pa smo se  morali za eno samo. Na koncu smo se soglasno odločili, da gremo na predvideno pot in to z veliko mero pazljivosti in odgovornosti.

Pot nas vodi mimo koče, potem pa strmo v breg, ki je ves premočen in tudi par malih, zemeljskih plazov obhodimo. Vmes nam pogledi uhajajo na vse strani, saj se meglice redčijo in že smo deležni marsikaterega lepega pogleda. Za kočo se bohoti ostenje Begunjščice, levo od nas pa že lahko vidimo daleč tja do samega očaka, vmes pa dominira mogočni Stol. Meglice ustvarjajo pravljične slike, ki jih z besedami težko opišem. Pogledi se spreminjajo iz minute v minuto in prav mistično vzdušje je v zraku. Iz vrha Ljubeljščice  gledamo v debelo megleno preprogo pod nami,  iz katere štrlijo posamezni gorski osamelci. Kot bi imeli  pred seboj velika, slikarska platna, na katera različni mojstri rišejo svoje občutke, ki se med seboj zelo razlikujejo ( »vsake oči imajo svojega malerja« ). Še posebej me očarajo podobe v zlate iglice odetih macesnov, ki  še polepšajo slike, ki se vrtijo pred nami. To so trenutki, ko ni potrebno veliko besed. Dovolj je, da postojimo in se zazremo v podobe pred nami in si dovolimo, da naša duša poleti. Poleti in leti nad vsemi temi lepotami.

Pred nami se je že videl del naše poti, ki pelje po grebenu, vmes je nekaj spustov po šodru, nekaj poplezavanja in spet dvig na greben in tako, bolj kot ne v istem ritmu ponovimo nekajkrat. Priznam, da sem bila kar malo ponosna nase, saj nisem imela kakšnih večjih fobij, res pa je bila potrebna velika previdnost in zbranost. Lepo smo napredovali in kar kmalu smo opravili z zahtevnim delom poti, nato pa  se še sprehodili po bolj gozdnatem delu, ki nas je pripeljal do koče na starem prelazu Ljubelj.  Sama sem bila tu prvič, Jože naš pohodnik pa  nam je vedel povedati, kako se je včasih tu vozil v Avstrijo. Baje je to najlepši in najstarejši prehod v Evropo. Zanimivo koliko znanih osebnosti se je v zgodovini poslužilo tega prehoda. Idejne zasnove o današnjem prehodu pa je dal že Janez Vajkard Valvasor,  davnega  leta 1689, današnji predor pa je bil odprt  šele, leta 1964? Promet preko starega mejnega prehoda je za avtomobile danes zaprt, le septembra imajo dirko starodobnih avtomobilov in motorjev, kar bi si mogoče bilo zanimivo kdaj pogledati.  Pozimi pa se gremo lahko, seveda na lastno odgovornost, sankati z vrha prelaza.

Zadovoljni da nam je  uspelo dobro in predvsem varno opraviti z današnjo potjo, ki ni bila tako enostavna, pa v zadnjem delu zelo blatna, se počasi spustimo po slabe tri kilometre dolgi cesti  s trinajstimi serpentinami nazaj na  izhodišče, do parkirišča pred mejnim prehodom Ljubelj.

»Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš HVALA (P.Brow)

O zadnjem dihu še ne bomo razmišljali, a neskromno se pa moramo zahvaliti, da nam je bil kljub vsemu podarjen tako lep pohod in doživetje v naravi, ki ti pusti trajni pečat v duši. Slike se bodo še dolgo vrtele in vrtele v naših glavah in zavedanje koliko lepih kotičkov je še neodkritih v naši lepi deželi. Trudili se bomo, da jih v prihodnje odkrijemo še veliko. Jutri, pojutrišnjem, vse do zadnjega diha…

Irena Zdovc

« 1 of 2 »

Snežnik – 20. oktober 2018

Kostanjev piknik na Kalu

SEDEMDESET LET PLANINSKEGA DRUŠTVA HRASTNIK

V soboto, 8. septembra je PD Hrastnik praznovalo dve obletnici: 70 let delovanja društva in ravno toliko let od postavitve prve planinske koče na Kalu.  Kmalu po drugi svetovni vojni je prišlo do živahne društvene dejavnosti in tako so se hrastniški planinci  spomladi 1948. leta odločili, da ustanovijo svoje planinsko društvo in 11. julija istega leta je bil ustanovni občni zbor. Le mesec dni kasneje, 15. avgusta pa so že odprli na Kalu prvo planinsko kočo. To je bil začetek planinske dejavnosti, ki je v teh 70. letih pomenila pomembno društveno dejavnost v Hrastniku.

Da bi ta obletnica imela še večji pomen je bilo v soboto na Kalu tudi Srečanje planincev Zasavja in Posavja, to je planincev iz planinskih društev od Brežic do Litije.

V lepem vremenu se je na planini zbralo okoli 250 planincev in prijateljev planin, da bi dostojno proslavili to praznovanje. Člani društva so se potrudili in pripravili slavnostno okolje ter zelo lep program proslave, v katerem so sodelovali Rudarska godba iz Hrastnika, citrarka Urška Šmid, recitatorja Dominika Zupan in Mišel Pavošev, ter Miha Bantan ki je zapel planinsko himno. Srečanje pa so pozdravili predsednik društva Zupančič Vojko, župan občine Hrastnik Miran Jerič, podpredsednica planinskih društev MDO Zasavja Marjeta Bricl in podpredsednica Planinske zveze Slovenije Irena Mrak. Vsi govorniki so v svojih prispevkih izrazili iskrene čestitke društvu za njegovo dolgoletno delo, za njegov prispevek pri razvoju planinstva v Hrastniku in širše v Zasavju. Irena Mrak je v imenu PZS  društvu izročila najvišje planinsko priznanje za društva, to je Jubilejno listino PZS.

V veselem in prijateljskem vzdušju so prisotni na Kalu še nekaj ur uživali v lepem vremenu in razgledu s  kalske planine na Posavsko hribovje, še posebej pa v pogovorih, saj je bila to ena redkih prilik, da se obudijo spomini na nekdanje planinarjenje.

 

Zapisal Marjan Pergar

« 1 of 3 »

ŽRD – 2324 m in MANGART – 2679 m; 19. in 20.8.2018

Sezona pohodništva in obiskovanja naših prelepih gora je na vrhuncu in komaj čakamo, da spet kam gremo. Tokrat je v planu osvojitev Žrd-a in Mangart-a.

Problem je zgodnje vstajanje, a ko se približujemo Ljubljani  in ko so na obzorju že vidni obrisi naših vršacev, je vse pozabljeno in vsi smo v pričakovanju novih doživetij.

Dvanajst navdušencev iz našega PD, pridružita se nam še dva podobno misleča iz Trbovelj in skupaj se odpeljemo čez mejo proti Sella Neveji. To je dobro obiskano Italijansko smučišče, ki je povezano s smučiščem na Kaninu. Malo še počakamo, potem pa se s prvo gondolo,  odpeljemo do sedla. Okrog in okrog nas visoki vršaci, Kaninsko pogorje s Prestreljenikovim oknom in naprej proti današnjem cilju Žrd-u. Pot nas popelje mimo koče Rifugio Gilberti, kjer je kot v botaničnem vrtu. Kar nekaj cvetlic poznam, a ko je vsega toliko pred menoj ostanem brez besed, saj vidim da jih je še toliko nepoznanih med njimi. Ena lepša od druge, vse od bele, rumene, rožnate, modre in kaj vem koliko barv me obkroža. Pazim da kakšne nehote ne pohodim in se čudim in čudim. Ene rastejo posamičo, spet druge tvorijo prave cvetne aranžmaje in vse je usklajeno tako lepo kot bi jih uredila najbolj strokovna roka. Poleg tega pa z vsakim korakom novi pogledi, daleč tja na ono stran kjer smo lansko leto osvojili Špik hude police, poleg pa se bohoti Montaž v vsej svoji mogočnosti in lepoti. Nenehno nam pogledi uhajajo zdaj sem, zdaj tja. Še dobro, da sama pot ni preveč zahtevna in nam tako dovoli malce manj pozornosti pri sami hoji. Stezica nas pripelje mimo opuščene utrdbe pod Belo pečjo in naprej po dobro ohranjeni mulatjeri. Prečimo kar nekaj grap, kjer je še vedno nekaj snežnih zaplat in  naprej proti bivaku Marussich. Ta je v bistvu že pod sedlom za vzpon na današnji vrh. Poskrbimo za naše želodčke, da ne bodo lačni in žejni, potem pa zagrizemo strmo v breg. Delno travnato pobočje, ki se z višino vse bolj spreminja v skalovje. In na vrhu, kaj kmalu ugotovimo, da je »pravi vrh« odmaknjen še vsaj pol ure naprej po grebenu. Čeprav se je zdelo vse v isti liniji, smo se podali do uradnega vrha. Nič posebnega, a previdnost je vedno na prvem mestu, saj je teren zelo razgiban in potrebno je malo poplezavanja. Med potjo smo opazovali kozoroge kako uživajo na svojem terenu in se čudili njihovi lepoti in njihovi spretnosti pri skakljanju po strmem skalovju.

Pot nazaj proti izhodišču nam ni delala problemov, le sonce nam je malo ponagajalo, saj je najbolj grelo ravno pri vzponu, potem proti gondoli pa so nas že strašile posamične dežne kaplje, zaradi katerih smo še malo bolj pohiteli, tako da smo bili čim prej nazaj v dolini. Veseli, da smo brez problemov osvojili še en čudovit vrh, smo se poslovili od prijateljev, ki sta imela v ponedeljek delovni dan, mi pa smo se odpeljali naprej proti Predelu in k koči na Mangartskem sedlu, kjer so nas prijazno sprejeli in kjer smo tudi prenočili. Do večera je bilo še kar nekaj ur, tako, da smo imeli dovolj časa za kramljanje in posedanje na sončku. Vmes pa so se naši pogledi že sprehajali po mogočnem vrhu, ki  se je bohotil pred našimi očmi in okolico sedla, ki je prav fascinantna. V poletnih mesecih je na sedlu kar težko dobiti še prosto parkirno mesto, saj se vijejo cele kolone ljudi, ki se bolj ali manj primerno napravljeni podajajo na goro. Nekaj pa se jih zadovolji tudi s sprehodi po lepem, zelo razglednem sedlu, pa že tudi sama vožnja po cesti je nekaj posebnega, tako da postane vožnja prav adrenalinska, še posebej ob srečanju s kakšnim večjim avtom.

Po večerji se jih nekaj odpravi že počivat, nekaj pa se nas zaklepeta s prijaznim oskrbnikom, ki veliko ve o naših gorah. Kar nekaj novosti smo izvedeli o koči Morbegni pod Triglavom in njenim žalostnim propadom. Žal je po naših gorah kar nekaj podobnih zgradb, ki bi lahko nudile pohodnikom streho nad glavo, a je zob časa naredil svoje in so žalostno propadle.

Noč je jasna in na nebu je milijone zvezdic, pa lunca ki ji manjka še nekaj malega do svoje polnosti. In vse na okrog je en sam MIR. Kaj je že to? Navajeni  smo vsakodnevnega hrupa, ki nas ubija in verjamem, da že marsikdo več ne ve kaj je resnični mir-tišina. Kar ne morem v posteljo, saj me je ta prelep pogled  povsem prevzel in tišina vse na okrog me je očarala. Sklonjena skozi okno slonim, poslušam in opazujem, predvsem pa se čudim lepoti ki je pred mano.

Zbudili smo se v lepo, a hladno jutro. In tako dobro kot sem spala to noč v tej ljubki kočici, se ne spomnim, če sem sploh že kdaj v kakšni koči.

Po zajtrku smo se odpeljali na sedlo, od tam naprej pa v popolni opremi zagrizli naprej v hrib, po Slovenski smeri na Mangart. Nekako smo se razdelili na dve skupini, eno »brzinsko-neustrašno« in drugo »malo počasnejšo-a zelo pogumno«. Pot je dobro zavarovana, tako da nam je šlo  zelo dobro od naših nog in rok, seveda pod budnim očesom naših dveh vodnikov, Toma in Vojka.  Čeprav smo imele ženske vse samovarovalne komplete, smo vrh dosegle brez vsakršnega vpenjanja in bile kar malo ponosne na sebe da nam je šlo tako dobro. Vrh je kar dobro obiskan, a si kljub vsemu lahko izborimo »svoj prostor«, tako da lahko varno občudujemo našo okolico okrog nas in prepoznavamo vršace, ki so pred nami.

Tudi pot nazaj v dolino – po Italijanski strani nam je šla lepo, le ljudi je bilo na poti veliko, tako da je bila potrebna še večja previdnost. Nekaj izmed pohodnikov je bilo povsem neprimerno obutih in oblečenih za tako pot. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki se na take poti podajajo opremljeni kot da so se še malo prej sprehajali ob morju in za tisto več se  pa podajo še malo v gore. Njihovo ravnanje je milo rečeno povsem neodgovorno do sebe, še bolj pa do reševalcev, če bi bila potrebna kakšna njihova pomoč. Pod nujno bi morali odgovorni pri PZS nekaj postoriti na tem segmentu, saj razmere postajajo marsikje že zelo kritične in v nebo vpijajoče.

Srečni, saj smo se vsi varno vrnili nazaj na sedlo in pri koči »nazdravili« našemu slavljencu Vojku, ki je tako kot mi vsi, vsako leto malo bolj zrel, o letih pa se tako ne govori. Kar težko se je bilo posloviti od tako prijazne kočice in njihovih prijaznih oskrbnikov. A po vsem lepem, vedno sledi tudi slovo-do naslednjič, ko nas gora ponovno pokliče k sebi. V svoja nedrja, kjer si bomo z vsem spoštovanjem do gore vtirali pot do samega vrha in seveda tudi nazaj v dolino.

Ne vem od kje ta rek »gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor«? Če greš v goro s spoštovanjem do nje, če začutiš skalo, okolico okrog sebe, verjamem da te gora sprejme in te varno popelje po poti, ki si si jo izbral.

“Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti.”

To so besede našega preminulega alpinista Tineta Miheliča, ki ni bil le izjemen alpinist, plezalec, ampak je gore doživljal kot estetsko svetišče. Svojo ljubezen do visokih vršacev je v knjigi ”Klic gora” opisal kot skrivnostni glas, ki te kliče, a ga ni mogoče zaznati s sluhom, temveč le s srcem. Nima se mu smisla upirati, saj pusti v človekovi duši trajno sled, nekakšno infekcijo, zoper katero še niso našli zdravila. Morda so te njegove spretne besede dobra ponazoritev, kaj ti lahko gora ponudi, kako ti obogati življenje (vzeto iz neta).

Irena Zdovc

« 1 of 3 »